Folvarčny, ki živi in dela v Pragi kot igralec, pevec, pisec, pesnik, režiser, scenograf, ilustrator in vodja ustvarjalnih delavnic, se v Maribor vrača potem, ko je lani s svojo predstavo Volk in lakota gostoval na Poletnem lutkovnem pristanu in z njo pobral tudi nagrado za najboljšo predstavo.

Kot je povedal na današnji novinarski konferenci, je o ideji za tokratno predstavo začel razmišljati, ko se je vozil proti Lendavi in očaran nad pokrajino izvedel, da je bilo tu nekoč morje.

"Ko sem dobil ponudbo, da bi tukaj režiral, smo začeli razvijati koncept, v katerem se medsebojno prekrivata dve časovni ravnini. Ena je naša prisotnost, druga pa trenutek stvarjenja. Poskušali smo ugotoviti, kakšni problemi bi nastali pri soočenju teh dveh svetov, če čas ne bi obstajal," je pojasnil.

Odrska scena je tako kombinacija vesolja in dnevne sobe, kjer se bogu, ki ga igra Maksimiljan Dajčman, pridruži mladenka, ki jo igra Elena Volpi. Tretjo raven uprizoritve predstavljajo lutke, ki ponazarjajo življenje ljudi na Zemlji. "Tu smo zelo dobesedno uporabili načelo, o katerem se veliko govori v lutkovnem gledališču, češ da je za lutko človek, ki jo upravlja, bog. To seveda potegne za seboj tudi vprašanje, koliko je človek lutka v rokah boga, oziroma vprašanje svobodne volje. Gremo pa tudi tako daleč, da bog postane lutka v rokah človeka," je še povedal režiser, ki je tudi avtor koncepta in likovne podobe.

Kot je še povedal, se ukvarjajo z vprašanji nastanka sveta, ali je bog en sam ali ima dva različna pola, ali je bog ustvaril človeka ali pa je človek ustvaril boga in podobno, vse skupaj pa se srečno konča.

Besedila je v predstavi razmeroma malo, razpoloženje v veliki meri ustvarja živa glasba češkega glasbenika in skladatelja Davida Hlavača, ki je prav tako kombinacija vesoljnega in tuzemnega. Podobno je z jezikom, kjer glavna igralca najprej govorita različna jezika, nato pa skozi predstavo najdeta skupni jezik, tudi v prenesenem pomenu.

Po besedah direktorice Lutkovnega gledališča Maribor Mojce Redjko gre za predstavo na več ravneh, ki nagovarjajo različna občinstva, tako otroke kot njihove spremljevalce. "Izhodišče za naše razmišljanje je bila misel, da prostor, v katerem se zdaj nahajamo, ni bil zmeraj takšen, in mi nismo bili zmeraj tu," je dodala.

Predstava govori tudi o smiselnosti različnih pravil, čeprav se Folvarčnyju zdi še pomembnejši trenutek, ki pride po tem, torej odpuščanje. "Gre tudi za neka pravila spoznavanja. V načinu spoznavanja stvari smo že zelo omejeni, medtem ko otroci teh omejitev še nimajo. Želimo spet odpreti prostor za razmišljanje, dvom in gledanje s svojimi očmi," je še povedal režiser.