Antonín Dvořák (1841–1904) se je kot pomemben skladatelj v zgodovino glasbe zapisal predvsem s svojim instrumentalnim opusom, tj. s simfonijami, koncerti, komornimi skladbami itd., medtem ko je njegovih deset glasbenogledaliških del – razen opere Rusalke – danes le redko na sporedih opernih gledališč. Prve tri opere: Alfred (1870), Kralj in orglar (Král a uhlíř, 1874) in Vanda (1876) je komponiral pod očitnim vplivom Richarda Wagnerja, medtem ko je naslednji dve, Prebrisani kmet (Šelma sedlák) in Trmoglavci (Trvdé palice, 1881), oblikoval pod vidnejšim vplivom ljudske glasbe. Po operi Dimitrij (1882), ki je zasnovana v obliki velike francoske opere, je prvo mojstrovino v operni zvrsti ustvaril z opero Jakobinec (Jakobín, 1889) na libreto Marie Červinkove-Riegrove. Krstno izvedbo je uspešno prestala tudi v izrazito ljudskem duhu napisana opera Vrag in Katra (Čert a Káča, 1899), ki so jo v Mariboru uprizorili 6. februarja 1958 (z 12 predstavami). Vrh glasbenogledališkega ustvarjanja je Dvořák dosegel šele z deveto opero Rusalka (1900), ki ji je sledila zadnja (deseta), a redko izvajana opera Armida (1903).

Dvořák je Rusalko komponiral na libreto Jaroslava Kvapila, ki je spodbudo za nastanek pesniškega besedila prejel na potovanju na otok Bornholm jeseni 1899. Kvapil je kot literarno »spodbudo« za pesniško predlogo označil pravljice danskega pesnika Hansa Christiana Andersena (zlasti pravljico o morski deklici), kot navdih pa je navedel tudi pravljice in balade dveh domačih avtorjev, Karla Jaromíra Erbena in Božene Němcove. Kot »vire« za nastanek libreta moramo upoštevati tudi starejša literarna dela, denimo pripovedko Undine Friedricha de la Motte-Fouquéja, nekoliko starejšo francosko pripovedko o Melusini in pravljično dramo Potopljeni zvon (Die versunkene Glocke) Gerharta Hauptmanna (1896). Vendar pa nobeno dejanje ni povzeto le po enem od navedenih del. Najbolj se je Kvapil od teh oddaljil v drugem dejanju, kjer se je osredotočil na lik povodnega moža. Ta se do sorodnih bitij vede človeško, skoraj očetovsko, medtem ko za ljudi ostaja skrivnosten elementaren duh, ki vzbuja strah. Ne Kvapil niti Dvořák pa povodnega moža nista počlovečila, kot je to storil skladatelj Albert Lortzing v operi Undine (1816), ampak sta ga zaznamovala z demonskimi značajskimi potezami Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffmanna in njegove Undine (1816).

Lik Rusalke pa, nasprotno, pri obeh zaznamujeta čistost in duševna veličina, ki jo ločujeta od vseh drugih nadnaravnih oziroma bajeslovnih bitij. Potem ko so Kvapilu odrekli ponudbo za uglasbitev Rusalke češki skladatelji, med drugim Oskar Nedbal, Josef Bohuslav Foerster in Josef Suk, je s posredovanjem ravnatelja praškega Nacionalnega gledališča Františka Šuberta ponudbo z veseljem sprejel Dvořák, ki je nemudoma pričel s komponiranjem opere aprila 1900 (27. junija je končal prvo, 4. septembra drugo in 27. novembra tretje dejanje). Na tako nagli nastanek Rusalke je zagotovo vplivalo idilično okolje skladateljeve poletne hišice v Vysoki pri Přibramu. V njegovi poletni rezidenci je danes »vila Rusalka«, v njej pa muzej. Nedaleč od poletne hišice je ribnik, ki ga je Dvořák poimenoval Rusalkino jezero, kamor se je večkrat zatekel med komponiranjem.

Pri izboru glasbe za pravljično vsebino je Dvořák nekoliko izhajal iz svojih dotedanjih skladb, denimo kantate Svatební košile (Nevesta duhov, 1884), štirih simfoničnih pesnitev iz leta 1896: Vodník (Povodni mož), Polednice (Opoldanska vila), Zlatý kolovrat (Zlati kolovrat) in Holoubek (Divji golob) kot tudi opere Čert a Káča. Kvapilov libreto kaže očitne značilnosti, prav v tem času porajajoče se slogovne smeri simbolizma. Kvapil je namreč apostrofiral opero Rusalka kot »simbolistično glasbeno dramo«, kar je bilo še toliko bolj upravičeno, saj je Dvořák Rusalko komponiral pod očitnim Wagnerjevim vplivom. Dvořák je sicer nežno romantično zgodbo zasnoval v poudarjeno dramatični obliki glasbene drame, pri čemer je našel glavni vzor v motivu odrešitve Wagnerjevih glasbenih dram. Tudi nekateri prizori asociirajo na dramsko dogajanje v »Prstanu«, denimo scena treh vil in povodnega moža, ki spominja na prizor treh renskih deklet in očeta Rena. Sorodnosti pa kažejo tudi harmonske zveze, denimo uporaba nonakordov, kot na primer v operi Mojstri pevci nürnberški, ali kromatike v Tristanu in Izoldi, še posebej pa tehnika vodilnih motivov. Številni se ponavljajo skozi vso opero in doživljajo razne »preobrazbe« v melodiji, harmoniji, ritmu in inštrumentaciji. Med najpomembnejšimi je motiv Rusalke, ki nastopa v več različicah v orkestru pa tudi v pevskem partu, medtem ko krajši »vodni« motiv zaznamuje Rusalko kot pravljično vodno bitje, povodnega moža pa kot poglavarja vodnega kraljestva. Motiv prekletstva se nanaša na besede povodnega moža, ki jih ta namenja Rusalki: »Zgubljena, zgubljena za večno« (Ztracena, ztracena do věků).


Foto: Tiberiu Marta
Poseben »značajski« motiv namenja skladatelj Rusalki, kneginji in princa, čeprav motiv slednjega ne obstaja v samostojni obliki, ampak ga Dvořák povezuje z motivom vode. Opera vsebuje tudi nekaj zaključenih točk – med arijami sta v tradicionalni obliki komponirani dve Rusalkini: najbolj znana o mesecu (v Ges-duru) v prvem dejanju in arija (v g-molu) iz drugega dejanja, ko se ji po prelomu prinčeve zvestobe povrne glas in z obupanim krikom izrazi svojo globoko bolečino. Zaključeno obliko ima tudi arija povodnega moža v drugem dejanju ter scena gozdnih vil. Nekoliko svobodnejše sta zasnovani dve ariji Rusalke v drugem in tretjem dejanju, ljubezenski spev princa, pa tudi duet kneginje in princa ter svečana glasba v drugem dejanju. Kljub navedenemu pa Dvořák vendarle ostaja zvest svojemu nacionalnemu slogovnemu izražanju, tako v pogledu melodike kot ritmike.

Carl Dahlhaus je o Rusalki med drugim zapisal: »Dvořák je kot operni skladatelj – in to je bil neko obdobje –, katerega opera nosi oznako nacionalne operne stvaritve kot nacionalni skladatelj stal v senci Bedřicha Smetane. S pravljično opero Rusalka, ki je v neki varianti vsebinsko zasnovana na sižeju Undine, se mu je posrečilo s svojim umetniškim lirično-epskim izrazom pokrajino spremeniti – z enostavnimi glasbenimi sredstvi – v glasbenodramatično učinkovito pravljično deželo. Zgodba o nesrečni ljubezni nekega princa do vile, katere oče je povodni mož in vodi dramsko dogajanje po svoji volji, je takšno, kot so teme v ruskih pravljičnih operah od Glinke dalje. Gre za internacionalni motiv popotništva, ki pa ga vendarle zaznamuje nekakšna svojstvena nacionalna romantična barvitost.« Jiří Bělohlavék, češki dirigent letošnje uprizoritve Rusalke na Dunaju (premiera je bila 26. januarja), meni, da je Dvořák v svojem »mojstrskem opernem delu Rusalka za upodobitev gozdne scene poustvaril posebno zvočno barvo, v kateri že moremo zaznati značilnosti francoskega impresionizma«. V istem času (kot je še pripomnil) je Debussy komponiral opero Peleas in Melisanda. Vendar pa je po njegovi sodbi kljub omenjenim vplivom tipičen primer poznoromantične opere in je »ena najlepših opernih stvaritev«. Kajti v njej so združene prvine, kot so ljubezen, strast, pravičnost, pa tudi neizprosnost usode in zakonov narave v »neverjetno popolno obliko«. Zanj je Rusalka »najlepša opera nasploh«.

Prvo dejanje uvaja krajša predigra, v kateri Dvořák anticipira glavne motive opernih likov in nakazuje dramatični konflikt Rusalkine ljubezni do človeka. Uvertura se začenja z motivom pravljičnih likov v violončelih. V četrtem taktu nastopi tema Rusalke (v izvedbi flavt, klarinetov, oboj ter sordiniranih violin) in izraža njeno hrepenenje po ljubezni. Rogovi nato najavljajo prihod princa, medtem ko dramatična Rusalkina tema nakazuje zloveščo prihodnost glavne junakinje. Prvo dejanje najprej zaznamuje prepevanje gozdnih nimf, ki mu (po tremolu godal) sledi občuteno hrepeneči Rusalkin arioso »Da, nekdo prihaja k meni« (Sem často přichazi). Po krajšem dialogu Rusalke in povodnega moža ter uvodnem harfnem arpeggiu nastopi znana arija o mesecu »Mesec ljubi moj« (Měsíčku na nebi hlubokém), ki je tudi stalna točka na koncertnih recitalih sopranistk. Sceno Rusalke in ježibabe, v kateri jo Rusalka roti, naj jo spremeni v človeško bitje, spremlja ponavljajoči se motiv pravljičnih bitij, ki ob dinamičnem stopnjevanju doseže kulminacijo ob pripravi čarobnega napitka in čaranju: »Abra kabra …« (Čury mury fuk …) Potem ko ježibaba začara Rusalko v žensko, se oglasi povodni mož s tožbo: »Revica Rusalka bleda ...« (Ubohá rusalko bledá!) Sledi pesem lovca (ob izvajanju rogov za sceno). V pesmi na začetku nastopi motiv, ki najavi prihod princa in se nato ponovi še v orkestru. Poudarjena je lirična pesem princa, ki jo poje ob srečanju z Rusalko: »Najlepše sanje, sladke in mile. Ali si človek ali privid?« (Vidino divná, přesladká, jsi-li ty člověk nebo pohádka?)


Foto: Tiberiu Marta
V nekoliko humoristično naravnani sceni na začetku drugega dejanja, v kateri poteka dialog med grajskim logarjem in kuharčkom (v nekoliko obarvanem tonu češke ljudske glasbe) s karakterističnimi sekstami v klarinetih in menjavo dura in mola, omenjena služabnika razpravljata o princu, ki je pripeljal neznano »začarano« žensko iz gozda, s katero se namerava poročiti. Sledi prinčev arioso: »Že nekaj dni živiš pri meni kot pravljični sen ...« (Již týden dlíš mi po boku …) Po prizoru srečanja princa in kneginje izvede orkester motiv Rusalke kot izraz njenega obupa in bolečine. Povsem kontrastna sta naslednja prizora z izvedbo svečane poloneze in baletne točke, ki ju zaznamuje veselo razpoloženje gostov. Slavje prekine povodni mož z otožno arijo, namenjeno Rusalki: »Gorje, gorje, gorje ti Rusalka! Zakaj si se vdala človeku?« (Běda, běda! Ubohá rusalko bledá, v nádheru světa zakletá!) Po dramatični tridelni ariji Rusalke: »Zaman je bila bolečina, kaj mi pomaga lepota, milina, srčnost, sem le napol človeško bitje« (Ó marno to je, a prázdnota je v srdci mém, jsou marny všechny vděky moje, kdyz zpola jsem jen člověkem), po »strastnem« duetu princa in kneginje ter krajšem nastopu povodnega moža se drugo dejanje naposled zaključi.

Tretje dejanje se nadaljuje v slogu žalostne Rusalkine usode. V ariji »Nikjer nisem doma, okrutno izgnana ...« (Mladosti své pozbavena, bez radosti sester svých …) ob spremljajoči in lepo prilegajoči se melodiji v pihalih izpove svojo neizmerno bolečino. V ariosu se ježibaba ponorčuje iz Rusalke: »Ej, ej! Moja vila, si se že vrnila? Kratko je trajala tvoja poročna sreča!« (Aj, aj, už jsi se navrátila? No to’s tam dlouho nepobyla!) Po krajšem ponovnem nastopu gozdarja in kuharčka, ki Rusalko po krivem obtožujeta za naglo poslabšanje prinčevega zdravja, kar razhudi povodnega moža, predstavlja razigran kontrast tercet treh gozdnih vil. Te plešejo v mesečini na gozdni jasi in opevajo svoje »vrline«. Prva hvali svoje lepe lase: »Ti zlati lasje so moji ...« (Mám zlaté vlásky mám), druga svoje noge: »Moja nožica je nežna in majhna« (Mám bílé nožky mám), tretja pa telo: »Moje lepo telesce ...« (Mám krásné tílko mám) Po prvem spevu princa: »Ti srna moja bela!« (Bílá moje lani!) in Rusalkinem ariosu: »Zakaj si me osvojil in nato zapustil?« (Proč volal jsi mne v náruč svou, proč ústa tvoje lhala?) zaprosi umirajoči princ Rusalko, naj mu podari smrtni poljub: »Daj mi, ljuba, smrtni poljub, privošči mi še zadnji spravni pozdrav ...« (Líbej mne, líbej, mír mi přej …) Po smrti princa se oglasi (ob sklepu) še povodni mož z ječečim glasom: »Rusalka, zgubljena si! Gorje! Gorje! Gorje!« (Ubohá rusalko bledá! Běda! Běda! Běda!)

Poleg Smetanove Prodane neveste je Dvořákova Rusalka najpogosteje izvajana češka opera in sodi v železni operni repertoar svetovnih gledališč. V praškem Narodnem gledališču jo že od uspešne praizvedbe (31. maja 1901) stalno izvajajo, kar potrjuje tudi število predstav: do leta 1964 je bilo denimo že 1000 izvedb, do leta 1981 pa 1400. Praizvedbo Rusalke je režiral Robert Polák, dirigiral Karel Kovařovic, glavni vlogi Rusalke in Princa pa sta oblikovala Růžena Maturová in Bohumil Pták. Desetletja so različne inscenacije opere Rusalka vodili številni ugledni dirigenti, med češkimi zlasti Otakar Ostrčil (1924), Emil Pollert (1926), Hanuš Thein (1936) in Václav Talich (1936). Zadnji je v letih od 1908 do 1912 ustanovil in vodil Slovensko filharmonijo v Ljubljani in dve sezoni (1909/1910 in 1911/12) dirigiral tudi v ljubljanski Operi. Rusalko so dirigirali še Karel Nedbal (1945), Zdeněk Chalabala (1955) idr. Opero so najprej pogosteje uprizarjali zlasti v slovanskih deželah. V Ljubljani je bila v slovenskem prevodu Friderika Juvančiča izvedena že 4. februarja 1908 – mimogrede, ljubljanska produkcija je bila tudi prva izvedba Rusalke izven češkega ozemlja sploh –, v Zagrebu v srbohrvaščini (1912), na Poljskem v Lvovu (1929), v takratni Sovjetski zvezi v Kaunasu (1937), v nemškem jeziku prvič v Stuttgartu (1929), v angleščini pa v Chicagu v ZDA (1935).


Foto: Tiberiu Marta
V Mariboru so Dvořákovo Rusalko doslej uprizorili petkrat. Prvič v sezoni 1946/1947 (v slovenskem prevodu Nika Štritofa), premiera je bila 23. decembra 1946, režijsko zasnovo in koreografijo je pripravil Peter Golovin, scenografijo Jože Ipavic, dirigiral pa je Heribert Svetel. V posameznih vlogah so nastopili Ivanka Ribič (Rusalka), Marjan Kristančič (Princ), Miro Gregorin (Povodni mož), Hilda Presetnik Tavčar (Kneginja), Dragica Sadnik (Ježibaba), Jože Sykita (Gozdar), Maja Vidic (Kuharček) idr. Bilo je 27 predstav. Drugič so Rusalko v SNG Maribor uprizorili v sezoni 1952/1953 v slovenskem prevodu Nika Štritofa, premiera je bila 9. maja 1953. Režiser predstave je bil Ciril Debevec, scenograf Maks Kavčič, kostumografka Jela Vilfan, dirigiral je Ciril Cvetko, zborovodja pa je bil Ferdo Pirc. Peli so Marica Brumen-Lubej (Rusalka), Jernej Plahuta (Princ), Danilo Merlak k. g. (Povodni mož), Hilda Presetnik-Tavčar (Kneginja), Dragica Sadnik (Ježibaba), Jože Sykita (Gozdar), Nada Krakar (Kuharček) idr. Bilo je 18 predstav.

Tretja uprizoritev Rusalke v Mariboru je bila v sezoni 1959/1960, ponovno v slovenskem prevodu Nika Štritofa. Premiera je bila 11. junija 1960. Režijski koncept je izdelal Emil Frelih, scenografijo Tošo Primožič, kostumografka je bila Vlasta Hegedušić, koreograf Iko Otrin, dirigent Janez Komar, zbor pa je naštudiral Gustav Rakuša. Pevski solisti so bili Ondina Otta-Klasinc (Rusalka), Boško Lukeš (Princ), Miro Gregorin (Povodni mož), Ada Sardo (Kneginja), Dragica Sadnik (Ježibaba), Peter Kloc (Gozdar), Mileva Pertot (Kuharček) idr. Bilo je 22 predstav. Četrtič so v Mariboru Rusalko uprizorili v sezoni 1969/1970, ponovno v slovenskem prevodu Nika Štritofa. Premiera je bila 6. marca 1970; režijo je pripravil Emil Frelih, scenografijo Branko Kocmut, koreografijo Iko Otrin, kostumografske osnutke Vlasta Hegedušić, dirigent je bil Vladimir Kobler, zborovodja pa Gustav Rakuša. Vidnejše vloge so oblikovali Ondina Otta-Klasinc (Rusalka), Jernej Plahuta (Princ), Josef Fejk (Povodni mož), Ada Sardo (Kneginja), Dragica Sadnik (Ježibaba), Emil Baronik (Gozdar), Zorica Barać (Kuharček) idr. Bilo je 12 predstav. Petič in zadnjič so Rusalko v Mariboru uprizorili v sezoni 1984/1985 (v Štritofovem prevodu). Premiera je bila 1. februarja 1985. Režiser je bil Franjo Potočnik, scenograf Vladimir Rijavec, kostumografka Vlasta Hegedušić, koreograf Iko Otrin, dirigirala sta Samo Hubad in Simon Robinson, zborovodja pa je bil Maksimiljan Feguš. Kot pevski solisti so nastopili Olga Gracelj (Rusalka), Miro Solman (Princ), Neven Belamarić, Franc Javornik (Povodni mož), Zlata Ognjanović, Ada Sardo (Kneginja), Majda Švagan (Ježibaba), Emil Baronik (Gozdar), Dragica Kovačič, Zorica Fatur (Kuharček) idr. Bilo je 12 predstav. Zadnja izvedba Rusalke na Slovenskem je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani s premiero 27. januarja 2011 v produkciji opernega festivala Glyndebourne iz Velike Britanije.

Iz gledališkega lista uprizoritve