Rusalka

Antonín Dvořák (1841–1904) velja poleg Bedřicha Smetane za največjega skladatelja češkega romanticizma, ki je tako domačo kot svetovno glasbenogledališko zakladnico obogatil za deset opernih del. Da je imel Dvořák nekoliko bolj srečno roko pri komponiranju t. i. absolutne glasbe, zlasti simfoničnih del, solističnih koncertov in skladb za različne komorne sestave, kažejo njegove zgodnje opere (Alfred, Kralj in oglar, Vanda), ki jih pestijo predvsem dramaturške pomanjkljivosti. V kasnejših delih za glasbeno gledališče, denimo v komičnih operah Navihani kmet in Trdoglavci, pa se je Dvořák opazno naslonil na Smetanovo "ljudsko" opero in dosegel velik uspeh.
Dvořákova operna ustvarjalnost doseže vrhunec šele ob prelomu stoletja, in sicer z Rusalko, ki je poleg Smetanove Prodane neveste najbolj priljubljena češka opera že od svoje praizvedbe 31. marca 1901 v češkem Narodnem gledališču v Pragi. Libreto obravnava staroslovanski pravljični motiv o vodni vili, ki si zaželi človeške ljubezni, in predstavlja umetniško delo pesnika Jaroslava Kvapila. Slednji se je pomenljivo naslonil na fantastično novelo Undinenemškega pesnika Friedricha de la Motte-Fouquéja, obenem pa je uporabil še motive iz francoske pripovedke o Melusini, dramo Potopljeni zvon Gerharta Hauptmanna in Andersenovo pravljico Mala morska deklica. Iz omenjenih virov je nastala avtorsko prepoznavna dramska konstelacija, katere dogajalni prostor in čas sta v bistvu onkraj otipljive dejanskosti.
Dvořákova skladateljska domiselnost se v Rusalki pokaže v bogatih paletah zvočnih barv, ob katerih je mogoče čutiti pridih impresionizma, v operi pa se prav tako združujeta motivično prekomponirani slog novoromantične opere s starejšim načelom členjenja glasbene celote na posamezne dele. Nekateri deli, denimo arija Rusalke mesecu, ki je obenem najbolj reprezentativna arija opere, ali arija povodnega moža ter prizor gozdnih vil so uglasbeni v zaokroženih pesemskih formah, medtem ko so ostale vokalne partije (Rusalkini ariji v drugem in tretjem dejanju, prinčeva ljubezenska izpoved, duet princa in kneginje) ter slavnostna glasba iz drugega dejanja zasnovani svobodneje. Popolno enovitost opere je Dvořák dosegel z izpopolnjeno in razširjeno tehniko vodilnega motiva. Najbolj prepoznaven je gotovo motiv vode oziroma vodnega čara, ki označuje Rusalko kot pripadnico vodnih bitij, obenem pa privablja princa, njeno neizpolnjeno ljubezensko željo.