Simpozij o dramatiki Mire Mihelič: Dramska pisava v burnih zgodovinskih časih

Na začetku slabo obiskanega simpozija je predsednik slovenskega centra PEN Marjan Strojan opomnil, da se danes vsaj v eni točki ponavljajo časi, ko je bila na mestu predsednice Miheličeva. Oblasti je šel namreč PEN s stiki s tujino, kritično noto in zavzemanjem za človekove pravice "vedno malo na živce", hkrati pa so penovci odvisni od državnih sredstev. Tako je bilo takrat in podobno je danes, je sklenil Strojan.

Publicistka in avtorica monografske publikacije Mira Mihelič - družinska slika z gospo Alenka Puhar in njeni kolegi so se v svojih referatih najdlje zadržali pri prvem dramskem delu Miheličeve Svet brez sovraštva, ki ga je avtorica napisala leta 1945, istega leta so ga tudi uprizorili v ljubljanski Drami. Besedilo je bilo s svojim pacifističnim motom in klicem k odpuščanju "proti toku", je opozorila Puharjeva.

Drama, ki je nastala na podlagi dveh zaporniških izkušenj Miheličeve - obtožena je bila sodelovanja z OF - je postavljena v zapor, protagonistke so jetnice, soočene s številnimi moralnimi preizkušnjami. Lik Špelce, najverjetneje gre za alter ego Miheličeve, izreče stavek, da je treba ljudi prepričati in ne pobiti. Misel je kmalu doživela cenzuro, saj je bilo omenjanje pobijanja sporno. Stavek se je po novem glasil: "Ljudi je treba prepričati. Če pa ostanejo zakrknjeni, jih je treba odstraniti - trezno, hladno, brez strasti maščevanja." Pomenska špica drame in s tem njen glavni lik sta bila spremenjena, je poudarila Puharjeva.

Drama je pri tržaški Gregorčičevi založbi izšla v kar 22.000 izvodih in ni doživela cenzure, saj, kot je nadaljeval profesor na AGRFT Denis Poniž, je bila tiskana manj nevarna od žive besede, ki jo lahko spremlja niz sugestij.

Kulturno-zgodovinsko ozadje takratnega Trsta je podala Bogomila Kravos. Deli Svet brez sovraštva in Ogenj in pepel, ki se še s tretjo, to je Operacija, uvršata med narodnoosvobodilne drame Miheličeve, sta naleteli na različne odzive, ki so najpogosteje zanemarili literarno vrednost ter pod železno zaveso sledili načelu "naši-vaši". Kasneje je obveljal bolj splošen pogled na tematiko - v središču so bili zatirani-, ki je ustrezal vsem političnim opcijam.

Lado Kralj, upokojeni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, je navedel mešane odzive na dramo Strah brez sovraštva. Anton Ocvirk je Miheličevi priznal prepričljiv prikaz zbesnelosti slovenske politične policije, ki so jo vodili domobranci, toda ideja odpuščanja, nekdanjemu internirancu v Dachauu, ni bila blizu. Kralj je opozoril, da so bile te drame agitke, a vsekakor manj dogmatske od tistih, ki jih je takrat pisal Matej Bor.

Režiser, pisatelj in nekdanji predsednik slovenskega centra PEN Tone Peršak je dodal, da Miheličeva v prvih dramah opazno poudarja moč žensk, ki so v podrejenem položaju, predvsem pa velja njeno takratno delo razumeti kot odziv "na dramatične čase", kar je na svoj način poskušala storiti tudi v kasnejših komedijah Zlati oktober, Veverica ne more umreti in Dan žena.

Kot je opozoril Poniž, totalitarni sistem ne ponuja pravega okolja za komedijo, saj ta potrebuje veliko svobodo, toda hkrati je žanr komedije tudi pogosto znak družbene krize. Čeprav je imela Miheličeve zveze s partijskimi krogi, se je zavedala svojih omejitev in predvsem tega, da je bila meja cenzure nevidna. Nikoli nisi vedel, kdaj si jo kršil, je poudaril Poniž. Skupna značilnost njenih komedij, ki kritiško niso bile najbolje sprejete, je bil razkorak med resnicami na deklarativni in dejanski ravni.

Filozof Edvard Kovač je simpozij sklenil z razmišljanjem o etiki odpuščanja v drami Svet brez sovraštva, kjer ne vlada revolucionarni patos. Ne gre za obsojanje političnih nasprotnikov, temveč za globoko krščansko idejo, da je odpuščanje največja osvoboditev.