V letu 220. obletnice smrti Antona Tomaža Linharta in v povezavi s predstavo ATL 220, ki bo premierno uprizorjena 19. oktobra v Cankarjevem domu, Rozinteater organizira simpozij, na katerem bodo avtor in režiser predstave Andrej Rozman Roza, filozof Mladen Dolar, zgodovinar Oto Luthar, slovenist Marko Stabej in sociolog Jože Vogrinc ob moderiranju prevajalca in pisca Zdravka Duše osvetlili nekatere vidike zgodovinskih okoliščin razsvetljenstva na Slovenskem, drže in vloge Linharta v tedanjem dogajanju ter aktualnost in živost vprašanj o jeziku, zgodovini in razvoju, ki so se postavljala že Linhartu in prijateljem iz Zoisovega kroga.

Nekaj poudarkov iz razmišljanj sodelujočih

»Vsi, ki z majhnimi svečami v temi iščemo resnice, smo norci, ker bodo za nami prišli z zmeraj močnejšimi lučmi in povečevalnimi stekli in bodo videli resnice, ki jih zdaj sploh še nismo sposobni videti. To, kar vemo mi, ni nič proti tistemu, kar bodo vedeli prihodnji rodovi.« (Andrej Rozman Roza: ATL 220)

Ko razmišljamo o Linhartu kot zgodovinarju, moramo vedeti najmanj troje. Poznati moramo njegov izvor, vsaj približno si moramo predstavljati, kaj je sredi 18. stoletja pomenilo živeti v provincialnem mestu, kot je Ljubljana in končno, vedeti moramo, zakaj in na kakšen način so nekateri kranjski meščani in njihovi cerkveni oz. plemiški meceni, razumeli/se zanimali za/ lokalni jezik, kulturo oz kulturne vplive. (Oto Luthar)

Nemara je najboljša opredelitev razsvetljenstva še vedno tista, ki jo je svojčas podal Foucault: da je namreč razsvetljenstvo tista doba, ki je samo sebe poimenovala za razsvetljenstvo, in to tako, da je pripoznala svojo pripadnost nekemu privilegiranemu historičnemu trenutku in si iz te svoje pripadnosti postavila naloge, ki iz tega trenutka sledijo. Skozi tako samodojetje je ta doba pravzaprav šele ustvarila historični trenutek, ki mu je pripadla. V tem je Foucault videl bistveno držo modernosti. (Mladen Dolar)
 
Ali smo glede rabe lastnega in drugih jezikov za samostojno rabo uma v zadnjih 220 letih zares napredovali? Bolj prepričljiv dokaz od tega, da je slovenščina uradni jezik v Sloveniji, je po mojem to, da je jezik šole na vseh ravneh in da je po slovensko mogoče govoriti tako o najnovejših dognanjih fizike ali biologije kakor o najsubtilnejših problemih filozofije, humanistike in družboslovja, ali pa pisati katerokoli zvrst literature. Celo v filmu je mogoče slišati slovenščino, ki ne zveni kot deklamacija na proslavi za Prešernov dan. (Jože Vogrinc)

 … ob resničnem in navideznem povečevanju osebne svobode, ob stvarni in digitalni vseprehodnosti in vse večji kapitalski in potrošniški uklenjenosti – prihajamo spet, tokrat množično, v gravitacijsko območje linhartovske bipolarnosti. Bomo kot ljudje govorili, pisali, brali, gledali, poslušali, ustvarjali in se igrali pretežno angleško – le kot Kranjci in domoljubi pa vse to počeli tudi v slovenščini, čeprav nas nič od ponujenega v slovenščini zares ne bo zanimalo ali kako drugače resnično potešilo? (Marko Stabej)

Povezava: Več informacij in kratki sinopsisi sodelujočih