Kakšno je stanje na področju dramske pisave na Slovenskem?
Dramska pisava je v Sloveniji potisnjena ob rob, o čemer priča že dejstvo, da nobena od izobraževalnih in gledaliških institucij s svojo infrastrukturo ne vzpodbuja nastajanja dramatike še manj pa skrbi za podmladek dramskih piscev. Seveda je Teden slovenske drame Prešernovega gledališča Kranj izjemnega pomena za dramsko pisanje, vendar je to žal le festival, ki ne more pokriti manka dejavnosti na izobraževalnem in uprizoritvenem polju.
Kar se pa tiče same ustvarjalnosti mlajših oz. neuveljavljenih dramskih piscev, mislim, da se je v zadnjem obdobju izkazalo, da je pisanje za gledališče vedno kvalitetnejše in mladi oz. neuveljavljeni pisci so se v tujini že začeli uveljavljati (objave, uprizoritve), seveda ne gre zanemariti tudi dveh uprizoritev mladih dramatičark v institucionalnih gledališčih v lanski sezoni.
Festival je vrhunec obširnega in edinstvenega projekta, namenjenega spodbujanju razvoja in kakovosti slovenskega dramskega pisanja, ki ga pripravljajo ustvarjalni in kompetentni ljudje s strokovnim renomejem. Država, ki obenem zagovarja nujnost uvedbe akademskega programa dramskega pisanja na AGRFT, vas je tokrat pustila na cedilu. Festival boste morali izvesti skoraj brez finančnih sredstev. Se ne počutite odrinjeni in izkoriščeni?
Ne, nikakor se ne počutimo odrinjeni ali izkoriščani, saj smo se sami odločili, da bomo festival izpeljali, ne glede na finančne ne-zmožnosti. Menimo, da je festival, kot je PREGLEJ NA GLAS!, v tem prostoru nujno potreben; kot prvo zaradi piscev samih – preprosto, da imajo možnost druženja z ustvarjalci iz tujine in med sabo, možnost diskusije, možnost delavnic, možnost pregleda nad dramskim ustvarjanjem; kot drugo in ne manj pomembno – zaradi pritiska na javnost – na gledališke, izobraževalne in ostale državne institucije; kot tretje in spet ne manj pomembno pa kot možnost promocije in predstavljanja dramskih besedil mlajše generacije, zaradi česar smo tudi natisnili kataloge z vsemi dramskimi besedili v treh jezikih.
Raje bi rekla, da bi se lahko država počutila izkoriščano in odrinjeno, ker nismo upoštevali njihove odločitve in kljub nikakršni subvenciji Ministrstva za kulturo in tako rekoč poniževalni subvenciji MOL, izpeljali festival. Dejstvo, da so mladi dramski avtorji, dramaturgi, prevajalci, režiserji, igralci, lektorji, oblikovalci in drugi, vsega skupaj okoli 120 ljudi, s svojim nehonoriranim delom omogočili realizacijo festivala, vsekakor priča v prid naši domnevi, da je infrastrukturni manko na področju dramskega pisanja v slovenskem prostoru tako rekoč akuten.
Kako vam je glede na vse ovire in z minimalnimi sredstvi uspelo pripraviti prav presenetljivo bogat program?
Kot že rečeno – z volunterskim delom in neskončnim številom neprespanih noči vseh sodelujočih.
Kako dolgo boste še vztrajali pri takem načinu dela?
Ne bomo vztrajali. To je zadnja edicija festivala, upam, da nam jo bo uspelo izpeljati kolikor toliko primerno, bojim se, da so kakršnikoli presežki glede organizacije nemogoči, ampak mislim, da smo dali od sebe vse, kar je bilo mogoče in še več. Edino, kar nam zdaj preostane, je, da upamo, da bo ta naš vložek vzpodbudil dramske pisce, da še naprej vztrajajo pri dramskem pisanju, ga izboljšujejo in pripeljejo do uprizoritve.
- Sorodno:
Kaj iz panike ustvari Panikon? - 05-01-09 19:09