Sprašuje: Andraž Polončič Ruparčič, 7. 2. 2008

Na klepetu: Uroš Smolej

Igralec Uroš Smolej, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, o slavi in približevanju gledališča širši publiki.

Vir fotografije: MGL

Igralec Uroš Smolej ni magnet samo za publiko, ampak tudi za nagrade. Zadnja ga je doletela nagrada Prešernovega sklada.

Bi zase lahko rekli, da ste slavni? Kaj vam kot igralcu pomeni slava?

V našem prostoru se mi zdi o slavi težko govoriti, ker povprečen človek slavo enači tudi z nematerialnimi dobrinami, ki slavni osebi pripadajo. Težko bi rekel, da se počutim slavnega, morda sem le malo bolj prepoznaven. Za igralca je sicer slava najlepše in najboljše plačilo – da je ljudem všeč in da ga radi gledajo.

Zakaj gredo ljudje v gledališče in ne pred televizijo ali v kino?

Ko se sam postavim v vlogo gledalca in grem v gledališče, je to nekaj povsem drugega kot sedeti pred televizijo ali v kinu. Predvsem je tu stik z živo osebo in pretok energije med igralcem in gledalcem. To je glavna stvar. Predstava je tudi živ organizem, ki se nikoli ne ponavlja, ampak je vsakič nekoliko drugačna: če bo šel gledalec gledat isto predstavo večkrat, bo verjetno ugotovil, da obstajajo minimalna odstopanja, napake, boljši in slabši momenti …

Kje vidite poslanstvo gledališkega igralca in sploh gledališča?

Igralec je igralec zato, ker je do določene mere v njem malo ekshibicionista. Poslanstvo gledališča kot takega pa je po mojem mnenju to, da izobražuje in goji neko tradicijo, hkrati pa to tradicijo razbija, provocira, išče nove poti in izraze, novo poetiko. V gledalcu poskuša vzbuditi nekakšno katarzo, očiščenje, mu posredovati neko sporočilo: bodisi v obliki humorja bodisi z resnim obravnavanjem določene problematike, aktualnih zadev, medčloveških odnosov …

Gledalčevo dojemanje predstave je odvisno od njegovih zmožnosti, izkušenj, pričakovanj … Zgodi se, da gremo gledat predstavo in pričakujemo, da nas bo vrgla na hrbet, potem pa smo razočarani. Kako si izbrati predstavo/gledališče, ki nam bo zagotovo všeč?

Navadno se ljudje ozirajo na ustne komentarje prijateljev, znancev … Če slišijo, da je predstava dobra, si jo gredo tudi sami ogledat, reklama se širi in predstave so razprodane. Po drugi strani seveda obstajajo tudi predstave, ki so širši publiki manj všečne. Mislim, da je v Sloveniji na gledališkem področju res ogromno izbire in da se lahko zadosti vsakemu okusu. Živimo v majhni državi, zato tudi ni nujno, da hodimo le v gledališča v svojem kraju.
Tisti, ki že imajo nekaj predznanja, vedo približno, kaj gredo gledat. Mislim, da se gledalec orientira tudi že po žanru (komedija, drama …) pa po igralcih, režiserjih, sodelavcih predstave …

Najpogostejši predsodki ob omembi besede gledališče?

Nekomu, ki ni ravno fen gledališča, gre verjetno po glavi, da je dolgočasno. Že v šolah jih namreč, v imenu izobraževanja, vodijo gledat predstave pod prisilo. Navadno so to predstave, ki niso za vsak okus, tudi teksti so za tako starostno skupino težje razumljivi. Ker ti ljudje potem nikoli več ne stopijo v gledališče, se pojavi ta predsodek o dolgčasu. Pogost predsodek je tudi ta, da se ljudem, ki ne poznajo ozadja, zdi, da se igralci le zabavamo, da povemo kak del teksta in gremo trikrat po odru gor in dol, a ni povsem tako.

Kako množico pripraviti do tega, da bo hodila gledat predstave?

Prisila vsekakor ni prava pot. V gledališču obstaja neka posebna magija, ki jo začutiš ali pa ne. Seveda vsi ljudje niso za gledališče, to je logično: vsak ima nekaj, kar ima najraje, ob čemer se najraje sprosti. Tisti, ki radi zahajajo v gledališče in to občutijo, so potem celo življenje njegovi zvesti ali občasni spremljevalci. Za tiste, ki jim gledališče ni všeč in jim nikoli ne bo, pa ne verjamem, da bodo še kdaj hodili na predstave. Res pa je, da nikoli ni prepozno.

Uroš Smolej

Sprašuje: Andraž Polončič Ruparčič, 21. 11. 2007
Simona Semenič, vodja PreGleja na glas!
Sprašuje: Andraž Polončič Ruparčič, 25. 11. 2007
Pred premiero: Intervju z Gregorjem Čušinom
Sprašuje: Andraž Polončič Ruparčič, 7. 10. 2007
Intervju z Iztokom Mlakarjem