Razstava, ki sta jo pripravila Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Slovenski gledališki muzej (SGM), je rezultat sodelovanja partnerjev pri projektu TACE (Theatre Architecture in Central Europe) z namenom predstaviti kulturno dediščino in razvoj gledališke arhitekture v Srednji Evropi. Tokrat jo skozi fotografije in ohranjeno slikovno gradivo, opremljeno z informativnim besedilom, tlorisom, tehničnimi podatki, arhivsko dokumentacijo (predstavitev nekaterih ustanov bogati še video posnetek in maketa) na ogled postavljajo kot stičišče prepoznavnih, specifičnih, in vendar podobnih umetniških struj. Razstava je že gostovala v Bratislavi, Varšavi, Pragi in Budimpešti, na gradu Fužine pa bo domovala vse do 9. januarja.
Gledališka arhitektura kot opredmetenje zgodovine
Kustos in ustanovni član Centra za srednjeevropsko arhitekturo (CCEA) Igor Kovačević je razstavo arhitekturno premišljeno in subtilno umestil v grajsko dvorano renesančnega dvorca na levem bregu Ljubljanice. Na enako pretanjen način so umeščeni tudi elementi razstave (predstavitev posamezne gledališke stavbe), ki so po nevidnih vzporednih in prečnih linijah enakomerno porazdeljeni po grajskem prostoru. Sama postavitev razstave omogoča, da lahko takoj potegnemo vzporednico s primerljivo zgradbo istega zgodovinskega obdobja v sosednji državi. Ugotovimo lahko, da je (bila) gledališka arhitektura (še toliko bolj kot preostala) temeljni gradnik identitete države in pokazatelj kulturnega razvoja neke družbe. Ohranjene stavbe pričajo o družbenih, materialnih in kulturnih spremembah v razmerah in razmerjih v določenem družbenem okolju ter drugih političnih in ekonomskih dejavnikih preteklih obdobij. Razstava tako z najzanimivejšimi gledališkimi stavbami in gledališkimi dvoranami, zgrajenimi v različnih obdobjih, pa tudi z neizvedenimi vizijami in porušenimi stavbami, predstavlja pregleden pregled kulturnega razvoja v večkulturnem prostoru Srednje Evrope. Skozi predstavljene zgradbe sledimo slogu in načinu gradnje od pozne renesanse pa vse do danes ter spoznavamo ključne spremembe v konceptu estetike gledaliških zgradb v zadnjih treh stoletjih.
Srednjeevropska gledališča
Tako gledališče kot arhitektura sta mesti srečevanja, ljudi zbližujeta in povezujeta. V 18. in 19. stoletju je bil gledališki prostor namenjen zabavi le izbrane aristokratske družbe. Zasebna so bila tudi takratna cerkvena gledališča, ki so delovala v samostanih in šolah. Na Fužinskem gradu je predstavljeno eno najstarejših baročnih gledališč na svetu, Grajsko gledališče v Češkem Krumlovu, ki je ostalo skoraj nedotaknjeno vse od leta 1682, ohranjen je tudi velik del prvotne opreme dvorane, odra in tehničnih naprav.
Grajsko gledališče v Češkem Krumlovu / foto Arhiv gledališča
Drugače je bilo z gledališči na prelomu iz 18. v 19. stoletje, ko so posamezni narodi znotraj avstro-ogrske monarhije v gradnji narodnih gledališč videli pot k narodni samoodločbi. V tem času je nastal eden najbolj nenavadnih gledaliških kompleksov, Narodno gledališče v Budimpešti, ki so ga zaradi vrste političnih spletk pogosto preurejali, spreminjala sta se slog in celostna podoba ter celo menjala lokacija. Ena najstarejših ohranjenih gledališki zgradb na Poljskem je Narodno gledališče Helene Modrzejewske v Krakovu, ki je otvoritveno predstavo doživelo 1. januarja 1799. Pravzaprav gre za preurejeni stanovanjski hiši prefekta Jaceka Kluzsewskega, ki sta bili v dveh stoletjih še trikrat obsežno prenovljeni, čeprav fasada še danes spominja na prvotno zgradbo.
V 19. stoletju z industrializacijo gledališče postane del rastočega mesta in javna storitev. Proti koncu stoletja so znotraj Habsburške monarhije že vzniknila prva gledališča manjšin, narodnih, jezikovnih in kulturnih. Od poznega 19. in začetka 20. stoletja sta Fellner in Helmer vodila najplodovitejši evropski arhitekturni biro, ki je gradil večino gledališč v regiji. Njuna inovativna uporaba prostora je zahtevala gledališče kot prostor treh funkcij: srečevanja, zbiranja in igre.
Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 so po načelu narodne samoodločbe in etnične enotnosti začele nastajati nacionalne države. Prišel je čas prve in druge svetovne vojne, obenem pa tudi čas avantgardne umetnosti, iskanja novih načinov izražanja in demokratizacije prostora. Novi val gledališke umetnosti in scenografije je ustvaril potrebo po novih gledaliških zgradbah, socialistični realizem pa je nasprotoval tradicionalni arhitekturi med obema vojnama v socialističnih državah. Samosvoje je praško Stanovanjsko gledališče Vlaste Chramostove, ki se je vrnilo k enakosti med odrom in tribuno, med javnim in zasebnim, gledalcem in igralcem, saj so se predstave odigrale v zasebnem stanovanju češke igralke. Na razstavi je predstavljeno tudi Varšavsko dramsko gledališče Gustawa Holoubka oziroma Palača kulture in znanosti, ki s t. i. nacionalnim slogom dominira nad poljskim glavnim mestom.
Varšavsko dramsko gledališče Gustawa Holoubka / foto Arhiv gledališča
Znotraj ostrega socrealizma je bilo vse več eksperimentiranja, a zaradi želje po večnamenskosti prostora je pogosto prišlo do prezahtevnih projektov in nepopravljivih poseganj v obstoječo mestno strukturo. Kot vidimo na razstavi, so ob gradnji predimenzioniranega slovaškega Gledališča Andreja Bagarja v Nitri uničili dele originalne arhitekture zgodovinskega jedra, zgradba pa še vedno premočno izstopa po velikosti in urbanemu značaju.
Gledališča Andreja Bagarja v Nitri / foto Arhiv gledališča
Uporaba najmodernejše tehnologije in spremembe v zadnjih dveh desetletjih so prinesle nove odnose do prostora, funkcije gledališča in možnosti v umetnosti. Iz zadnjega obdobja je razstavljeno kar nekaj zanimivih gledališč, kot je denimo Poletno gledališče Haag. Avditorij potujočega sezonskega gledališča je začasna, premična konstrukcija, ki jo poleti postavijo v najživahnejši del mesta, na glavni trg. Ali pa praško Gledališče Alfred na dvorišču, katerega zgradba je domiselno postavljena na notranje dvorišče večstanovanjske zgradbe, kjer ni hrupa iz okolice in drugih akustičnih problemov.
Avstrijsko Poletno gledališče Haag / foto Arhiv gledališča
Slovenska arhitektura
Poleg Češke, Madžarske, Poljske, Slovaške in Avstrije ima svoje mesto na razstavi tudi arhitektura gledališč v Sloveniji. Enako kot drugod po Evropi so v 18. stoletju nastajala prva gledališča, gradila so se narodna gledališča in kasneje njihovo nasprotje – manjšinska gledališča. Z množično industrializacijo so prišla še mestna gledališča in proti koncu 20. stoletja še večnamenske stavbe z gledališko dvorano. Prva gledališka predstava v slovenskem jeziku je bila Županova Micka (Anton Tomaž Linhart), ki je bila uprizorjena leta 1789 v Stanovskem gledališču v Ljubljani.
Na razstavi so predstavljene stavbe SNG Opera in balet (1892; prenova 2010), SNG Drama Ljubljana (1892), Cankarjev dom (1983), SNG Maribor (1851–1864, dozidava 1994), SNG Nova Gorica (1994), Tartinijevo gledališče v Piranu (1910), Mestno gledališče Ptuj (okoli 1786; prenova 2007), Rudniško gledališče v Idriji (najstarejša ohranjena gledališka stavba na Slovenskem, zgrajena okoli 1770) in Slovensko stalno gledališče v Trstu (1967).