Odlomki iz prispevka v gledališkem listu:
Poskušam izstopiti iz procesa nastajanja Lorencijevega Macbetha, iz vzdušja, ki ga režiser in ustvarjalci na novo ustvarjajo, gradijo in dograjujejo z vsako novo vajo. Silim se, da bi na dramski tekst in libreto lahko gledala objektivno, da bi bilo moje branje očiščeno zamisli drugih. Pa se mi vedno bolj dozdeva, da nas je Lorencijev Macbeth potisnil v zanimiv premislek in interpretacijo samih sebe. Zažrl se je v naše glave in nas na neki način okužil s kopanjem po lastni notranjosti, da bi našli delec macbethovskega, ki tiči v vsakem izmed nas. Pa si na tem mestu ne bi upala enačiti Macbetha ali macbethovskega z okrutnim in okrutnostjo. Niti ne z željo po oblasti ali nenasitnostjo. Prej kot našteto bi ga povezovala s praznostjo, z vodljivostjo, celo z odvisnostjo od družbe. Macbetha namreč zadnje čase dojemam podobno, kot Jernej Lorenci dojema sebe v svoji letošnji gledališki poslanici. Obstaja lahko le v odnosu z drugimi, brez drugih je nič. Drugi ga osmišljajo, opravičujejo, drugi so njegove celice, ki težijo k (ne)uspehu celotnega organizma. Drugi oplajajo njegovo majhnost, slehernikovo nepomembnost, drugi mu pripisujejo pomen, zaradi drugih postaja določen. S pomočjo njih postane Macbeth štrleči člen družbe, ki ne spada več mednje.
/…/
Shakespeare je svojega Macbetha pisal med letoma 1604 in 1606. Njegova končna verzija je vidno prežeta z motivi angleške zgodovine, v največji meri pa z zgodbo pravega Macbetha, živečega v 11. stoletju. V svojem dialogu pisatelj ostaja zvest skrbno premišljeni, privzdignjeni pisavi, v razpletanju dogodkov pa neizprosno tragiški. Z nizanjem umorov in kopičenjem trupel Shakespeare skrbi za mračno vzdušje, četudi se uboji vrstijo v hitrem tempu, celo po enakem vzorcu. Preslikave in morebitna ponavljanja zato razbija s spreminjanjem javnosti ali zasebnosti krutih dejanj. Tako nam je smrt Duncana, Lady Macbeth in pozneje tudi Macbetha orisana prek dialoga ostalih, medtem ko smo s smrtjo Lady Macduff, njenega sina in Banqua soočeni neposredno. Z dvojnostjo izbire spretno manipulira bralčeva pričakovanja in nas pahne v mrhovinarsko čakanje na naslednji, še krutejši izbris človeka. Pri tem Shakespeare izgrajuje freudovsko zanimive protijunake, v katerih zbuja speče zametke zverinskega.
Verdi se na drugi strani bolj kot na psihologijo likov osredotoča na atmosfero, ki jo je zastavil že njegov dramski predhodnik. Zadušljivo ozračje tako raje kot v besedilo libreta prenese v glasbeni del opere. Čeprav je od libretista Francesca Piaveja pričakoval besedilo, ki se bo klanjalo Shakespearu, ga nadgrajevalo, a nikakor oskrunilo njegove veličine, lahko po drugi verziji (1864) sodeč sklepamo, da se Verdi kljub temu ni nagibal k dobesednemu posnemanju. Težka je namreč skladateljeva dramaturška roka, ki je črtala mnogo dramskih prizorov in Shakespearovih likov.
Macbetha velikih dveh si tako ostajata skoraj povsem enaka, hkrati pa diametralno nasprotna. Njuna celostna primerjava seveda ostaja nemogoča, ker se mojstra poslužujeta popolnoma drugačnih vej umetnosti. Je pa zato mogoča primerjava drugega z drugim – zgolj za premišljanje o odnosu, ki sem ga omenjala na začetku. Naj torej ta grobi oris obravnavanih del služi kot uvertura v postopno razčlenjevanje drame in opere ter vnovičen premislek o Shakespearu in Verdiju.
Že prva razlika, ki jo je mogoče opaziti ob povsem površni primerjavi obeh besedilnih predlog, je zagotovo njuna zgradba. Shakespeare dramo oblikuje v pet dejanj, Verdi opero skrči na štiri. Že prej omenjena skladateljeva okrajšava močno oklesti zadnje dejanje drame. Smrt Macbetha je v libretu podana skozi pičle štiri replike. Struktura kljub drugačnemu številu dejanj ostaja zasnovana na enak način, saj oba mojstra dogajanje postopno stopnjujeta do končnega vrhunca. Shakespeare tako za Verdija predstavlja okvir, celo nekakšne postavljene količke, ki glasbenega umetnika usmerijo do končnega izdelka. Besedilo libreta zato samo po sebi ostaja brezpredmetno, če ga ne mislimo v odnosu z glasbo in s celotno podobo. Zatorej je potrebno pojasniti, da je primerjava z dramskim besedilom možna z mislijo na celo opero in ne zgolj na njen libreto. Potrebno je razumeti, da je pri tem Shakespeare v rahli prednosti, saj lahko njegovo delo enako dobro kot na odru deluje tudi samo na papirju, medtem ko moramo Verdija dojemati predvsem s sluhom.
/…/
Macbeth je antagonist, ker obstaja Macduff, je than Cawdorski, ker živi Duncan, je drzen, ker je tu Lady Macbeth, čustveno otopel, ker je Macduff ljubeč, je človek, ker so vešče, živ, ker je truplo Duncana, nepriseben, ker je Banquov duh, vodljiv, ker so vodje, in vodja, ker so vodljivi.
(Iz gledališkega lista uprizoritve)