Mozartova opera Čarobna piščal se nam znova ponuja v večplasten premislek, ki pa mora za temeljit uvid v eno najpopularnejših del avstrijskega skladatelja nujno zastavljati tako zgodovinska, simbolna, mitološka kot tudi povsem splošna družbena vprašanja. Delo, katerega kvaliteto je za dobro ocenila vsa takratna umetniško-filozofska srenja od Hegla in Goetheja pa do Beethovna in pozneje Wagnerja, kot to v poglobljeni študiji Filozofija v operi omenja Mladen Dolar, v svojem bistvu ponuja kup možnih branj in dešifriranj že omenjenih mitoloških in drugih nastavkov, ti pa nas, kot še dodaja Dolar, pripeljejo do rojstva temeljne ideje, ključne postojanke, ali bolje, temeljnega mita in ne nazadnje jedrnega sporočila Mozartovega časa ‒ mita razsvetljenstva. Seveda je potrebno omeniti, da sodba vseh že omenjenih velikih imen nikakor ni bila (pozitivno) enoznačna, da se je, denimo, Goethe zaradi slabega libreta lotil pisanja novega in da si je mnenje o nezadostnosti Čarobne piščali, če si zopet dovolimo sklicevanje na Dolarja, delil še s Heglom: »Poglavitvena ost kritike pa je veljala libretistu Schikanedru, ki da je s tekstovno predlogo zagrešil pravo skrpucalo, ein Machwerk ‒ beseda, ki se v diskusijah tako trdovratno ponavlja, izvira od nič manjše avtoritete kot od Hegla.«^[1] Čeprav v globokem časovnem razkoraku je tudi danes opero nemogoče brati ločeno od obdobja, v katerem je nastajala, še manj pa od življenja, delovanja in prepričanj njenega skladatelja. Ravno zato velja vnovič premisliti  zgodbo Čarobne piščali, upoštevajoč idejne, zgodovinske in mitološke okruške.

Prečesavanje katerekoli literature nas takoj pripelje do prve povezave Mozarta z zgodbo, ki se hkrati zapleta in razpleta pred nami, in to je povezava z gibanjem prostozidarstva. Poleg Mozarta, ki se je bratovščini prostozidarjev pridružil leta 1784 in ostal njihov član sedem let, je ideji gibanja pripadal tudi tolikokrat kritizirani Emanuel Schikaneder, ki naj bi glasbenega mojstra tudi prvi nagovarjal h komponiranju Čarobne piščali, sam pa na koncu na premieri celo odpel vlogo Papagena. Člana bratstva prostozidarjev sta tako sledila ideji, ki se ni omejevala z religioznimi smernicami, pač pa naj bi s prepletom različnih konceptov tvorila in začrtovala svoje. Čeprav je prostozidarstvo v svojem bistvu precej bolj kompleksno gibanje, ga je na grobo mogoče orisati z omenjanjem lož, znotraj katerih je delovalo omejeno število članov. Povezavo z opero, kar je v našem razmisleku bolj bistveno, pa je mogoče ugotavljati v simbolnem pojavljanju števila tri ali, če se še vedno naslanjamo na filozofsko premiso Dolarja, koketiranja s smrtjo zavoljo ponovnega rojstva. Število tri se v prostozidarstvu pojavlja že v obredni scenografiji, ki jo sestavljajo tri sveče in trije podstavki, v ložah pa je bilo mogoče doseči le tri napredovalne stopnje. Na drugi strani je opera v mnogih vsebinskih izbirah hote ali nehote zaznamovana s številom tri, denimo pri izbiri treh dam, treh dečkov pa tudi pri začetnem srečanju Tamina in kače, ki je naposled razkosana na tri dele. Ena temeljnih značilnosti prostozidarstva je tudi ta, da so njihovi člani navadnomoški, in nič čudnega ni, da je tudi v operi mogoče zaznati njihovo številčno, mestoma tudi idejno nadvlado.  Prototip neustrašnega moškega je v operi zagotovo princ Tamino, čeravno se v borbi za svojo izbranko Pamino njegova neustrašnost izpoje v ironični molčečnosti. Prek preizkusov njegove trdnosti in neustrašnosti se tako dokoplje ne samo do svoje izbranke, pač pa tudi do sprejema v bratstvo, ki mu, če si dovolimo metaforično branje libreta, predseduje Sarastro. Nastavke prostozidarstva bi lahko brali še v Kraljici noči na eni strani in spet v Sarastru na drugi. Prvo namreč marsikatera teorija povezuje z likom Marije Terezije, slednja pa naj bi bila velika nasprotnica gibanja prostozidarstva. Na drugi strani je gibanje javno podpiral sam Jožef II., ki ga zato radi enačijo s Sarastrom^[2].

Druga, morda zaradi izrazito pravljične naravnanosti opere tudi bolj pričakovana, je povezava s pravljico Lulu ali čarobna piščal avtorja Christopha Martina Wielanda. Ta naj bi služila za temeljno vsebinsko ogrodje opere, čeprav bi lahko nastavke za Mozartovo delo iskali tudi drugod. Kljub temu se zdi snov pravljice, ki se mestoma razdrobi v zmedeno strukturo in za namen opere tudi deloma prilagojeno zgodbo, nekako poglavitna tudi zato, ker se tako prek libreta razgrne tančica skrivnostnosti, ki ponuja (pre)mnoge možne interpretacije, špekulacije in razlage. Libretist in skladatelj sta pravljico prežela še z jasnimi nastavki že omenjenega prostozidarstva in, kot bomo videli pozneje, tudi razsvetljenstva.

Že v uvodnem delu smo omenjali mitologijo, ki se ob poglobljenem branju libreta razprostira skozi celotno dogajanje. Da gre v prvi vrsti za neposredno povezavo z egipčansko mitologijo (našli bi lahko celo povezave z grškim mitom o Orfeju in Evridiki), je morda najbolj razvidno iz večkratnega  omenjanja staroegipčanskega mita o Ozirisu ali natančneje, omenjanje in nagovarjanje bogov Izide in Ozirisa (tudi v Sarastrovi prvi ariji O Isis und Osiris). Na tem mestu si dovolimo krajšo zastranitev in razlago mita za lažje razumevanje povezave z libretom Čarobne piščali. Mit sestoji iz zgodbe o smrti Ozirisa, ki ga je njegov brat Set, tudi bog vojne in teme, kruto razkosal ter njegove ude raztrosil po Egiptu. Podobno kot Antigona se Ozirisova sestra in žena Izida (v spremstvu sestre dvojčice Neftis) odloči maščevati bratovo usodo, le da se slednja namesto za dostojen pokop odloči, da bo bratove ude zbrala in jih ponovno oživela. Ljubimca Izida in na novo rojen Oziris nato v ljubezenski nasladi spočneta sina Hora, skupaj z njim pa se rodi tudi temeljna ideja, da se iz smrti vselej rojeva novo življenje ali, če to idejo beremo v duhu prostozidarjev: prek soočenja s smrtjo se zgodi simbolično prerojenje. Če morilec Set v mitu simbolizira temo, je njegov nasprotni pol, torej svetloba, ravno na novo rojeni sin Hor, ki postane maščevalec svojega očeta in večni nasprotnik Seta. To nas pripelje do neposredne povezave s Čarobno piščaljo in njenim jedrnim sporočilom ‒ zmaga svetlobe nad temo. Prav tako bi lahko Kraljico noči povezovali z egipčansko boginjo Izido, saj tudi sama moškemu (torej Taminu) ponudi ponovno rojstvo in življenje: Izida namreč poleg Ozirisa po smrti obudi še sina Hora in mu celo odredi nesmrtnost. Drugo povezavo z egipčansko mitologijo bi lahko neposredno brali še v veliki kači, s katero se na začetku opere sreča princ Tamino. Ta začetna slika, ki služi kot uvod v celotno dogajanje opere, bi nas lahko pripeljala do povezave z egipčanskim bogom Apepom, ki so ga stari Egipčani zaradi spora s sončnim božanstvom Rajem enačili s kačo. Spet bi torej lahko govorili o bitki med dobrim in zlom, med svetlobo in temo ali bolje: o zmagi svetlobe nad temo.

Prav to pa nas pripelje do mita razsvetljenstva, ki smo ga navajali že v začetnih odstavkih našega razmisleka. Da je opera polna razsvetljenskih motivov, ki pa še vedno ostajajo v senci ideje prostozidarstva, je verjetno jasno že iz večkrat ponovljenih motivov svetlobe in teme. Seveda pa je za celostno razumevanje potrebno pogledati še onkraj mitoloških in simbolnih okvirjev. Razsvetljenstvo je spet mogoče razlagati prek Tamina, ki obhodi poti prostozidarjev ‒ od soočanja s smrtjo pa do ponovnega rojstva ‒, in razsvetljenstva, ki ga (logično) pripelje od laži do resnice ali še bolj natančno, od prve resnice, ki mu jo na začetku zaupajo tri dame, pa do druge in tudi zadnje (o Sarastrovem dobrem in kraljičinem zlu), ki jo proglasi Govornik. Ne smemo pa ob strani puščati niti Papagena, ki je v operi odraz ljudskosti, lahko bi rekli vseh nas, ki ne dosegamo veličine in doslednosti Tamina. To je tudi povsem jasen podčrtaj razsvetljenske nedemokratičnosti in jasnega zavedanja socialne (pa tudi intelektualne) različnosti.

Zdi se, da se skozi analitično sito branja in razumevanja Čarobne piščali rado izmakne kritiško branje, ki zavoljo glasbene in zgodbene moči navadno najde svoje mesto šele v sprotnih opombah ali, kot se bo zgodilo pri nas, na koncu razmislekov. Tako se ideja antifeminizma in pretiranega mačizma rada opraviči z vsem, kar smo že pojasnjevali: recimo v primeru razglašanja resnic za občo resnico vselej obvelja tista, ki jo razglasi moški, pa do vsiljenega rasizma, ki bi ga prek črnega Monostatosa spet lahko brali v duhu razsvetljenstva ‒ črno je povezano z zlom, z živalskostjo, s še nerazsvetljenim (naj kot zanimivost k rasizmu v Čarobni piščali dodamo še to, da je Ingmar Bergman v svojem filmu iz leta 1975 iz zgodbe odstranil vse nastavke rasizma tako, da je Monostatosa igral belec in da je tudi libreto deloma predrugačil). Ali pa se vse omenjeno pojasni s pomočjo glasbe, ki ne glede na vse še vedno deluje v skladu z napisanim libretom. Čeravno je skladatelju in libretistu mogoče očitati nekaj za naš čas in za že doseženo razsvetljenje etično spornih vstavkov, je potrebno priznati, da so prav ti še vedno dobrodošli za obči razmislek o tem, kdo je vendarle še vedno v temi in kdo razsvetljen.

(iz gledališkega lista uprizoritve)