Ko je Giacomo Puccini (1858–1924) komponiral svojo tretjo opero Manon Lescaut, ki je bila prvič izvedena 1. februarja 1893 v torinskem Kraljevem gledališču (Teatro Regio) in s katero je doživel prvi večji uspeh, je že intenzivno premišljeval o potencialni vsebini naslednjega glasbenoscenskega dela. Po posvetu z literati, kot denimo z Mauriceom Maeterlinckom, Gabrielejem d'Annunziem, Alphonsem Daudetem in Émilom Zolajem, se je odločil, da bo za nekaj časa odpotoval na Sicilijo k pisatelju in dramaturgu Giovanniju Vergi, v upanju, da bo z njegovo pomočjo našel primerno snov za novo operno delo. V tistem času ga je še posebej navdušila novela Volkulja (La lupa) iz Vergove zbirke in je celo začel s skladanjem istoimenske opere, a je leta 1894 delo opustil in se osredotočil na svoj naslednji podvig, opero La bohème, v kateri je uporabil nekaj odlomkov iz nedokončane opere (denimo Rodolfov vstopni ariozo na začetku prvega dejanja: Nei cieli bigi guardo fumar dai mille comignoli Parigi).

Svojo četrto opero La bohème je Puccini podnaslovil kot Prizori iz boemskega življenja, saj se njena vsebina navezuje na istoimenski roman Henrija Murgerja, Scènes de la vie de bohème, ki je od marca 1845 do aprila 1849 izhajal kot feljton v pariškem časopisu Le Corsaire, v celoti pa je bil objavljen leta 1851. Roman z močnimi avtobiografskimi referencami je doživel v francoskem okolju velik odziv, zato je Murger skupaj s sodelavcem Théodorjem Barrièrjem ustvaril še dramatizirano različico, ki so jo z velikim uspehom izvedli v pariškem gledališču Théâtre des Variétés leta 1849. Puccinijev prijatelj Arnaldo Fraccaroli, ki je izdal skladateljeve spomine v biografiji, Giacomo Puccini si confida e racconta, je takole zapisal skladateljevo navdušenje nad prebiranjem Murgerjevega romana: »Nekega deževnega popoldneva, ko nisem vedel, kaj bi počel, sem v roke vzel knjigo, ki je nisem poznal. Pripoved Henrija Murgerja je name delovala kot blisk …«

Znano je tudi, da je Puccini med komponiranjem La bohème bival v koloniji umetnikov v mestecu Torre del Lago. Skupaj z drugimi udeleženci kolonije je kupil hišo Capanna di Giovanni delle Bande Nere in v njej ustanovil klub La bohème, v katerem so veljala načela druženja, kot so bila prikazana v operi. V omenjeni hiši umetniške komune je Puccini komponiral tudi svoje naslednje opere, z izjemo svoje zadnje – Turandot. Nemajhno vlogo pri nastanku opere je imel tudi založnik Giulio Ricordi, ki je Pucciniju priporočil, naj napiše glasbo po motivih Murgerjevega romana, še posebej zato, ker je izvedel, da je Ricordijev tekmec Edoardo Sonzogno isto delo ponudil skladatelju Ruggieru Leoncavallu. Leoncavallo, ki je za vse svoje opere napisal lastne librete, sledeč Wagnerjevi ideji celostni umetnine, je leta 1893 Pucciniju ponudil svojo besedilno predlogo La bohème, ker je zaradi časovne stiske ni mogel takoj komponirati, a je Puccini njegovo ponudbo zavrnil. Ko sta se skladatelja naslednjega leta (1894) srečala v neki milanski kavarni in ugotovila, da ustvarjata glasbo po isti literarni predlogi, sta se sprla. Leoncavallova La bohème je bila prvič izvedena 6. maja 1897 v beneški operi La Fenice, torej dobro leto po praizvedbi Puccinijeve opere, čeprav jo danes le redko izvajajo. Kot zanimivost velja izpostaviti nekatere razlike med obema istoimenskima operama: Leoncavallova La bohème se začenja s prizorom pred kavarno Momus, medtem ko Puccini isti prizor uporabi šele v drugi sliki (oziroma dejanju). V Leoncavallovem delu tudi sicer bolj izstopajo spori med nastopajočimi, ki so prav tako številčnejši. Dialogi, ki naj bi izražali konfliktnost in čustveno strast, so v Leoncavallovem primeru bližji verizmu kot tisti iz Puccinijeve opere.

Pripravo libreta je Puccini zaupal Luigiju Illici in Giuseppeju Giacosi, ki sta s skladateljem sodelovala tudi pri ustvarjanju besedilne predloge za operi Tosca in Madama Butterfly. Avtorja sta libreto dokončala spomladi 1895. Svoje ustvarjalne principe sta nakazala v krajšem uvodu, pri čemer sta v opisu opernih oseb in lokalnih posebnosti dosledno izhajala iz vsebine romana, le nekatere, bodisi dramatične ali komične epizode sta oblikovala bolj svobodno. Vsebina romana je povsem realistična, saj naj bi vsi protagonisti tudi zares obstajali, le v pesniku Rodolfu je Murger upodobil samega sebe. Po mnenju libretistov sta protagonistki Francine in Mimi identični, zato sta ju združila v eno osebo, kot je storil tudi Murger v svoji dramatizirani različici. Illica in Giacosa sta se pri oblikovanju libreta tesno navezala prav na omenjeno Murgerjevo dramatizacijo: tako je bila opera prvotno zasnovana v treh slikah (it. quadri) in se je začela s sedanjo drugo sliko, tj. v Latinski četrti. Prva slika, ki se dogaja v skromnem podstrešnem stanovanju (»nad strehami Pariza«), v katerem spoznamo zasebno življenje boemov in njihove medosebne odnose, je bila na skladateljevo željo dodana šele pozneje. S tem je Puccini še bolj prepričljivo orisal značaje osrednjih opernih oseb.

Puccini je poleg samega izbora besed vplival tudi na dramaturški potek zgodbe. Na njegovo pobudo sta libretista v drugi sliki (dejanju) vstavila prizor z Musetto. Podobno je skladatelj tudi v zadnji sliki zamenjal prvotno napitnico s plesno sceno. S pretanjeno glasbeno pisavo je oblikoval krajše prizore, denimo sceno z mufom v zadnji sliki, in še posebej globoko občuteno prizor Mimine smrti. Lahko bi rekli, da Puccinijeva La bohème na neki način »opisuje« intimni (in pogostokrat tudi zamolčani) del življenja pariških umetnikov, vendar na specifičen način. Pri večini (proto)verističnih oper, ki so nastale v tem času – tudi v Puccinijevi Tosci –, so operni protagonisti umetniki, medtem ko La bohème obravnava tudi povsem običajne ljudi (in njihove usode), ki navidezno v ničemer ne izstopajo; tragične situacije v operi tako ne izhajajo iz spodletelih »nadčloveških« junaštev ali političnih konfliktov, temveč so porojene iz notranjih stisk, ki so jih povzročile obče civilizacijske preokretnice (industrijska revolucija, vzpon kapitalizma, prekernost, odsotnost socialnih pravic itn.). Da je Puccini z La bohème naredil svojevrstni vsebinski prelom z dotedanjo operno tradicijo, je ugotovil tudi tedaj vodilni dunajski glasbeni kritik Eduard Hanslick, ki je zapisal, da »sega opera La bohème v bedo najnižjih slojev« in predstavlja zato »korak h goli prozaičnosti vsakdanjika«.

Po mnenju in strokovnih argumentih večine muzikologov in glasbenogledaliških ekspertov je Puccinijeva La bohème edinstveno mojstrsko delo in ena izmed najizvirnejših opernih stvaritev v okviru italijanske tradicije po Verdiju. Z vidika glasbene evolucije pa je prva opera, ki jo zaznamuje tako rekoč popolna skladnost tipično romantičnih in realističnih (verističnih) prvin z manjšimi impresionističnimi potezami. S to opero je Puccini izoblikoval svoj specifični kompozicijski slog. V tej operi prav tako ni več razhajanj med vsebinskim bistvom literarne predloge in glasbenim oblikovanjem, kot je to morda očitno še pri Manon Lescaut. Še pred začetkom ustvarjalnega procesa se je Puccini zelo poglobil v spoznavanje francoskega okolja, tako da je denimo že Claude Debussy zapisal, da »zanosna Puccinijeva glasba človeka v celoti osvoji« in »da ne pozna avtorja, ki bi z glasbo predstavil Pariz tedanjega časa tako avtentično«, kot je to storil prav Puccini v La bohème. Še več, Puccini je v tem delu uresničil vse, kar se je »naučil« pri Julesu Massenetu, še posebej glede oblikovanja liričnih fraz osrednjega ljubezenskega para.

Skladatelju ni pri orkestraciji izostalo niti glasbeno oblikovanje drobnih onomatopoetskih detajlov, kot denimo živahnega prasketanja ognja v peči ali sončnega žarka, ki nenadoma obsije obraz umirajoče Mimi. Operno partituro tako odlikuje tudi izredno prefinjena inštrumentacija, domiseln izbor glasbil za oris značajev posameznih likov in prizorov: godala Puccini uporablja pri nastopih Rodolfa in Mimi, pri Musetti in drugih boemih se pogosteje oglašajo pihala, celotni zvočni spekter orkestra (tutti) pa se oglasi v drugi sliki, tj. v Latinski četrti, medtem ko v prizorih osrednjega ljubezenskega para (Rodolfa in Mimi) prevladuje bolj komorni zvočni ambient. Melodične linije so v operi zasnovane nekoliko bolj svobodno, glasbene fraze so velikokrat nesimetrično »napete« in se medsebojno prekrivajo oziroma prehajajo iz ene v drugo. Precej svobodno je oblikovan tudi harmonski stavek, ki na nekaterih mestih že bolj radikalno odstopa od klasične doktrine razvezovanja disonanc (ki jih Puccini pogosto zgolj nakaže), še posebej ob zaključku posameznih odlomkov. Prav tako uporablja Puccini za ustvarjanje posebne atmosfere oziroma razpoloženja tudi nekatere glasbene idiome, denimo vzporedne kvinte v tretji sliki, s katerimi želi pričarati padanje snežink oziroma zimsko idilo, ali zvečane trozvoke in druge »disonantne« akorde. Vendar pa Puccini kljub vsemu naštetemu nikoli ne zaide v prosto atonalnost, ki se je utemeljila šele dobro desetletje pozneje z Arnoldom Schönbergom.

Prvo dejanje oziroma slika se v tonalitetnem smislu zadržuje predvsem v C-duru, druga slika se začenja v F-duru, konča pa v B-duru, medtem ko se sklepna (četrta) slika, ki nosi breme tragične smrti Mimi, razteza od C-dura pa vse do cis-mola v orkestrskem epilogu. V La bohème se učinkovito in po načelu kontrasta izmenjujejo lirično sentimentalni prizori z živahnimi humorističnimi vložki. Več glasbenih tem je obdelanih v simetrično zaključenih oblikah, ki pogosto obsegajo le nekaj taktov in se bodisi dosledno ponavljajo kot spominski (reminiscenčni) motivi bodisi variirajo glede na spremembo v dramski situaciji. Seveda tukaj ne gre za vodilne motive po Wagnerjevi kompozicijski »logiki«, ki se ji je Puccini še najbolj približal v Tosci, ampak za prilagojeno glasbeno evokacijo različnih razpoloženj, situacij ali oseb (ali spomina nanje). Puccini je celotno četrto sliko La bohème označil kot »logično zgrajeno na spominskih motivih«, opero pa nasploh odlikujejo tudi številni spevni recitativi, arije in ariozi, ki se ohlapno (ra)združujejo in jih pevci pogosto izvajajo na koncertih in recitalih.

Nekonvencionalnost opere La bohème se kaže tudi v tem, da ta nima »prave« uverture, ampak se začenja s temo boemov, ki jo je Puccini že uporabil v svojem zgodnjem delu Capriccio sinfonico (Simfonični capriccio), in sicer v verziji za dva klavirja. Temi boemov sledi lirična Rodolfova tema, Nei cieli bigi guardo fumar dai mille comignoli Parigi, o kateri je bilo že uvodoma zapisano, da jo je skladatelj prevzel iz svoje nedokončane opere La lupa (Volkulja). Izvorna tema naj bi opevala žareče sicilijansko nebo in bruhajočo Etno, medtem ko je v La bohème prilagojena urbanemu okolju iz časa industrijske revolucije, ki ga oriše metafora o sivem nebu in tisočerih kadečih se dimnikih. Tema se v obliki spominskega motiva v nadaljevanju večkrat ponovi. Puccini nam pravo podobo romantičnega pesnika razodene v veliki Rodolfovi ariji ob njegovem srečanju z Mimi. V ariji, ki je dejansko bolj epsko razširjen monolog, Rodolfo izpove Mimi svojo ljubezen, od nežnih prvih občutenj do popolnega ljubezenskega zanosa (Che gelida manina! Se la lasci riscaldar), kar ustreza tudi orkestrskemu pianissimu, ki ga dopolnjujejo sordinirana godala (in v nadaljevanju harfa).

V nadaljevanju opiše Rodolfo z dobršno dozo nesramežljivosti svoje življenje pisca (Chi son? Sono un poeta. Che cosa faccio? Scrivo. E come vivo? Vivo!). V zadnjem delu svoje izpovedi Rodolfo izbruhne v čustvenem zanosu (Talor dal mio forziere ruban tutti i gioielli due ladri: gli occhi belli). Mimi se takoj zatem predstavi s svojo arijo Mi chiamano Mimi, ki ima poteze svobodne rondojske oblike in kaže različne vidike njenega značaja. Med glavnimi značajskimi potezami pa izstopata njena skromnost in skoraj otroška preprostost. Slednja je izražena že na začetku arije in spominja na Massenetev način oblikovanja predstavitvenih fraz svojih protagonistk, čeprav je Puccini to storil drugače, tj. s tritonusom in padajočo kadenčno figuro. V nadaljevanju arije Puccini prikaže razliko med skromno šiviljo, ki se prepušča delovnemu ritualu vsakdanjika, in romantičnim dekletom, ki hrepeni po ljubezni (Ma quando vien lo sgelo il primo sole è mio, il primo bacio dell'aprile è mio!). Svojo predstavitev sklene Mimi z recitativom (Altro di me non le saprei narrare. Sono la sua vicina che la vien fuori d'ora a importunare). Prvo dejanje se konča z emfatično nabitim duetom (O soave fanciulla, o dolce viso), ki po besedah Thomasa Manna glede nežnosti ostaja brez primerjave v operni literaturi, kar zgovorno ilustrira sklepna misel (Dammi il braccio, o mia piccina ... – Obbedisco, signor!).

Dogajalni prostor drugega dejanja je umeščen v Latinsko četrt, natančneje pred tedaj priljubljeno kavarno Momus, kjer so se srečevali različni umetniki, študentje in bolj ali manj ekstravagantni posamezniki. Veselo vzdušje božičnega sejma nakazuje že uvodna tema ob zvoku treh trobent in klicev iz zbora, v katerem se prepletajo različne skupine mimoidočih (meščanov, vojakov, gospodinj, študentov, otrok, delavk in delavcev, pouličnih trgovcev, policistov idr.). V drugem prizoru otroci navdušeno pozdravljajo Parpignola, prodajalca igrač: »Ecco Parpignol! Parpignol! Col carretto tutto a fior!« V kavarni Momus predstavi Rodolfo svojim prijateljem svoje novo dekle: »Questa è Mimì, gaia fioraia.« S posrečeno pesniško figuro Rodolfo poveže svojo življenjsko zgodbo z Mimi: »Dal mio cervel sbocciano i canti, dalle sue dita sbocciano i fior.« Drugi del istega prizora je namenjen predstavitvi Musette, koketne pevke in nekdanje Marcellove ljubimke. Arija, ki jo ob spremljavi klarinetov in flavt zapoje v počasnem tempu in širokih skokih, kaže na njeno svojeglavo in samovšečno naravo: »Quando me'n vo' soletta per la via, la gente sosta e mira, e la bellezza mia.« Arijo ob koncu spremljajo vzkliki drugih solistov, pozneje pa se ponovi še v sekstetu. Zadnje kitice arije ne poje Musetta, ampak njen nekdanji ljubimec Marcello, ki je očitno ponovno podlegel njenim čarom. Z zibajočim ritmom valčka se začne kmalu prepletati ritem koračnice bližajoče še vojaške godbe, ki jo napove bobnanje za sceno. Sklepni prizor drugega dejanja tako zaokrožijo francoska koračnica v B-duru iz časa vladavine Louis-Philippa ter odlomki prejšnjih tem.

Po živahnem božičnem vrvežu v Latinski četrti pa se vzdušje v tretjem dejanju močno spremeni. Dogajalni čas je umeščen v zgodnje februarsko jutro, odrski prostor pa je osredotočen okrog neke taverne na južnem obronku Pariza. Puccini oriše melanholično razpoloženje z dolgim kvintnim bordunom violončelov (v tremolih), nad njim pa s staccatnimi postopi flavt in harfe v vzporednih kvintah, ki slikajo rahlo padanje snežink ob udarcih triangla in ritmu kozarcev iz taverne. Iz slednje odmevajo odlomki Musettinega valčka in petje vesele pivske družbe, ki se jim občasno pridružijo še vzkliki kmetic in mitničarjev. Mimi se ob predstavitvi svoje teme pojavi na odru in išče Marcella, da bi mu zaupala svoje težave z Rodolfom. Duet Mimi in Marcella zaznamujejo sinkope in triole. Rodolfo nato pride iz taverne, da bi se z Marcellom skupaj vrnila med družbo, Mimi pa se skrije za vogalom, da bi se izognila neljubemu soočenju. V kratkem duetu Rodolfo naznani Marcellu, da se namerava raziti z Mimi, pri tem pa jo označi kot koketo: »Mimì è una civetta che frascheggia con tutti.« Toda le hip zatem prizna, da ljubi Mimi bolj kot vse na svetu, a ga preveč skrbi njeno zdravje: »Amo Mimì sovra ogni cosa al mondo. Io l'amo! Ma ho paura. Mimì è tanto malata!« Ko Mimi izda močno kašljanje, se ljubezenski par prepusti spominom na skupne srečne dni: »Addio dolce svegliare alla mattina. – Addio sognante vita! – Addio rabbuffi e gelosie ...« Melodija dueta je povzeta po starejši Puccinijevi pesmi Sole e amore iz leta 1888, po ponovitvi teme pa preide duet v kvartet, v katerem se predstavita dve različni perspektivi na ljubezen oziroma različno čustvovanje dveh parov, tj. pristna, globoka »romantična« ljubezen (Rodolfo in Mimi) ter spogledljiva, nestanovitna in na mesenih užitkih utemeljena erotična zveza (Marcello in Musetta). Tretjo sliko Puccini zaključi z glasnim akordnim udarcem v kadenci, ki ga je predstavil že na začetku, s tem pa doseže svojevrstno zaokroženost.

Podobno kompozicijsko logiko preveva tudi začetek četrte slike, v kateri se Puccini ponovno vrne na začetek opere, kar se kaže v obujanju spominov Marcella in Rodolfa na srečne dni z njunima izvoljenkama: »O giorni belli, piccole mani, odorosi capelli, collo di neve!« Puccini v tej sliki po večini izhaja iz že znanih tem in motivov, s katerimi obnavlja dotedanji pripovedni tok. Glasbena podoba se spremeni šele ob nastopu Musette in Mimi, kar ponazori s poudarjeno disonantnim akordom v pihalih in solo violi, ki ga razveže v dominantni akord a-mola. Sinkope v trobilih napovedujejo negotovo situacijo: Mimi je namreč zelo bolna in je še zadnjič želela obiskati Rodolfa. Čuti, da se bliža konec njenega življenja, svoje poslednje trenutke pa bi rada preživela v Rodolfovi bližini. Musetta se odpove svojim uhanom in Mimi podari svoj topli muf, filozof Colline pa bo zastavil svoj že odsluženi plašč, od katerega se ganljivo poslavlja v ariji Vecchia zimarra, senti. Puccini začenja Collinovo arijo z akordnim citatom iz zadnjega dejanja opere Manon Lescaut. Ko ostane Mimi sama z Rodolfom, se oglasi eno izmed najganljivejših mest v operi, tj. njena arija v c-molu: »Sono andati? Fingevo di dormire perché volli con te sola restare.« Nenadna modulacija iz As-dura v b-mol napove, da je Mimi za vedno zaspala, kar Puccini nakaže z deklamatorično gesto na tonih iste višine v okviru šestih taktov. Ob melodiji v c-molu zbere Mimi še zadnje moči, pri tem pa se ob orkestrski spremljavi k temi arije Che gelida manina spominja le še svojega prvega srečanja z Rodolfom na božični večer. Smrt Mimi globoko pretrese vse boeme, še najbolj Rodolfa, ki se z njeno izgubo ne more sprijazniti in obupano trikrat zakliče njeno ime.

Puccini je svojo četrto opero La bohème, s katero je dosegel trajno slavo in utrdil svoje mesto mojstra opernega žanra, dokončal 10. decembra 1895. Praizvedbo v Kraljevem gledališču (Teatro Regio) 1. februarja 1896 v Torinu je dirigiral sloviti Arturo Toscanini. Natanko tri leta pred tem je Toscanini v istem gledališču z velikim uspehom dirigiral prvo izvedbo opere Manon Lescaut. Čeprav velja danes La bohème za eno najpomembnejših opernih stvaritev, je obiskovalci na praizvedbi niso sprejeli s pretiranim navdušenjem, tudi mnenja dežurnih glasbenih kritikov so bila deljena. V glavnih vlogah so nastopili Cesira Ferrani (Mimi), Evan Gorga (Rodolfo), Camilla Passini (Musetta), Tieste Wilmant (Marcello), Antonio Pini-Corsi (Schaunard), Michele Mazzara (Colline) idr. Druga uprizoritev opere je bila še istega leta v Rimu, a je doživela še slabši sprejem: nekateri so menili, da La bohème preprosto ne prenese primerjave s svojo predhodnico, Manon Lescaut. Že naslednje leto (1897), ko je opera doživela novo uprizoritev v Palermu, se je trend priljubljenosti popolnoma obrnil. Umetniška vrednost Puccinijeve La bohème je končno osvojila operno publiko. Istega leta so La bohème izvedli tudi v londonskem Covent Gardnu, sicer v angleškem jeziku, le dve leti pozneje pa je vlogo Mimi pela slovita sopranistka Nellie Melba, tokrat v italijanščini. V nemškem prevodu so opero naslednje leto po praizvedbi v Torinu uprizorili še v Berlinu in v dunajskem Theater an der Wien. Leta 1898 je sledila prva uprizoritev v Parizu (v francoščini), leta 1900 v Sankt Peterburgu v ruskem jeziku, 3. novembra 1903 pa v ljubljanski operni hiši. Vse do danes je ostala La bohème Puccinijeva najpogosteje izvajana opera, k čemur je prispevala tudi cela vrsta odrskih kreacij in odličnih glasbenih izvedb nekaterih najvidnejših sopranistk. Kar trideset let je v tej vlogi dominirala pevka Mirella Freni, v zadnjem času pa Angela Gheorghiu, Krasimira Stojanova, Anna Netrebko, Maria Agresta, Anita Hartig, Sonja Jončeva idr. Tudi vlogo Rodolfa je interpretiralo mnogo slavnih tenoristov – od Enrica Carusa, Beniamina Giglija, pa vse do Luciana Pavarottija, Plácida Dominga, Joséja Carrerasa, Jonasa Kaufmanna idr.

V Mariboru so opero La bohème prvič uprizorili 23. novembra 1923 v Slovenskem narodnem gledališču v režiji in pod glasbenim vodstvom Andra Mitrovića. Produkcija je doživela zelo velik uspeh, kar se je v prihodnjih desetletjih še večkrat potrdilo tudi z naslednjimi uprizoritvami. Premiera zadnje, tj. enajste uprizoritve La bohème je bila 1. oktobra 2010 v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Predstavo je vodil danes mednarodno uveljavljeni slovenski dirigent Marko Letonja, režijski koncept pa je pripravil Janusz Kica. V glavnih vlogah so na premieri nastopili Renzo Zulian (Rodolfo), Jessica Muirhead (Mimi), Marko Kalajanović (Marcello), Andreja Zakonjšek Krt (Musetta) idr.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)