Odhajajoča umetniška vodja Mojca Kreft je na novinarski konferenci pojasnila, da se je pri pripravi programa za naslednjo sezono naslonila na režiserje, ki si že uspešno delovali v Šentjakobskem gledališču. Kot razlog je navedla, da so se lahko lotili zahtevnejših del klasične in novejše dramatike.
Poleg Beckettovega Čakanja Godota, ki ga bo režiral Jaša Jamnik, in prepleta Brechtovih del Malomeščanska svatba ter Opera za tri groše v režiji Sare Lucu je izbrala še Revizorja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja v režiji in priredbi Ire Ratej, Linharta Andreja Rozmana Roze v režiji Juša Zidarja ter več besedil Jeana Baptista Moliera s skupnim naslovom Država, to sem jaz v režiji in priredbi Milana Goloba. Vsi teksti bodo na Šentjakobskem odru prvič.
Kot je izpostavila Mojca Kreft, sicer dramaturginja in teatrologinja, gledališča ni mogoče deliti na ljubiteljsko in poklicno ter neodvisno, pa tudi dramska besedila niso nastala le za poklicne teatre. Tudi iz tega zavedanja so v gledališču pripravili pobudo, da bi se ljubiteljski gledališčniki v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti (JSKD), ki spremlja evropsko dramatiko in jo priporoča v izvedbo, pridružili praznovanju svetovnega dneva gledališča.
Po besedah producenta za gledališko in lutkovno dejavnost na JSKD Jana Pirnata je pobuda lahko hkrati tudi spodbuda, da se ljubitelji še naprej razvijajo, tudi znotraj kulturne mreže, ki obstaja po Sloveniji. Kot je dejal, je lahko skupni praznik, ki ga nameravajo še obogatiti. Direktor gledališča Golob je dodal, da želijo s pobudo spodbuditi zavedanje o povezanosti ljubiteljskega gledališča. Letošnjemu 27. marcu so se tako pridružili s poslanico, ki jo je napisal igralec in režiser Gojmir Lešnjak Gojc.
Z letošnjo sezono se Šentjakobsko gledališče, ki šteje okrog 120 članov, poslavlja od praznovanja stoletnice obstoja. Zadnja premiera bo maja, ko bo na sporedu igra Ivana Cankarja Za narodov blagor v Gojčevi režiji. Z naslednjo sezono bo gledališče umetniško prevzel dramaturg in teatrolog Rok Andres, ki, kot je dejal, gledališče razume kot kolektivno delo, svojo vlogo pa kot vlogo prevodnika med članstvom, s katerim bodo poiskali primerna dramska besedila in jim priključili še kakšno novo ime.