Aljo Predan tudi skrbi, da na Slovenskem tako rekoč ni več satire, pa čeprav smo Cankarjevi dediči. "Kot da živimo v idealnem svetu, v idealni družbi, z idealnimi politiki in idealnimi tajkuni, z idealno strpnimi sodržavljani, ki oberoč sprejemajo vse drugačne in različne in ni nikakršnih težav ali anomalij, ki bi jih kazalo razgaliti in osmešiti," meni selektorica festivala Alja Predan.
Zdi se jih, kot da si pred resnico zatiskamo oči in se ograjujemo v svoj vrt. Čudni, zaspani, samozaverovani, samozadovoljni ljudje nekje na obrobju nekega kontinenta, ki se jih prav nič, razen njih samih ne tiče, taki se zdi, da smo, je povedala.
Na vprašanje po kakšnem ključu je izbirala predstave za letošnji festival Dnevi komedije, je odgovorila, da se pri vsaki selekciji seveda najprej zastavi vprašanje kriterijev. Ocenjuje, da je nemara pri izboru komedij tekstualna predloga še najmanj relevantna, pomembnejši so uprizoritvena koherenca, izmikanje kiču in rutini, prava mera med igralsko brilijanco in pogrošno šmiro, med uprizoritveno levoročnostjo in ambiciozno realizacijo, negovanje žlahtnega in odklon od cenene komercialnosti.
Glede kultiviranega humorja je sogovornica spomnila na besede igralca Iztoka Mlakarja, ki se odlično spozna na komedijo. Dejal je namreč, "da je komedija le tragedija, gledana v rit". "Če to velja, potem smo pri nas zelo vljudni in manirlih in si zmerom povemo vse v obraz, igramo z odprtimi kartami, rešujemo tegobe sproti, nimamo ničesar za bregom, vse samo pred njim in vsem na očeh, o ničemer ne šušljamo, temveč se o vsem odkrito pogovarjamo, dobrohotno in s premislekom sprejemamo vsakršno kritiko in smo sploh idealni," pravi sogovornica. Dodala je še, da verjetno zato za kultiviran humor nismo razvili niti dovolj ustvarjalnih niti dovolj receptivnih mehanizmov.
Meni tudi, da je občinstvo lačno smeha. Zmerom se smeje samemu sebi, saj komedija zmerom smeši človeške nravi. Če ga pitaš z žlahtnim humorjem ali s komercialnimi cenenostmi, zmerom bo hvaležno, ugotavlja selektorica festivala.
Zato je po njenih besedah toliko pomembneje, da bi si zlasti javne ustanove za svoje poslanstvo vendarle naložile vzdrževanje visoke kakovostne ravni zabavnih in komedijskih vsebin in kultiviranje tega našega nesrečnega humorja. Če ga seveda sploh še kaj premoremo, je sklenila Alja Predan.