Predstava, ki bo sicer ena od premier koprskega gledališča v prihajajoči sezoni, pomeni prvo slovensko uprizoritev tega dela in nasploh Santanellija pri nas. Kot je na današnji novinarski konferenci povedal dramaturg Rok Andres, je prisotnost sodobne italijanske dramatike v slovenskem prostoru, z izjemo koprskega in tržaškega gledališča, na splošno zelo šibka.

Besedilo iz leta 1984, za prevod katerega je poskrbel Gašper Malej, je bilo večkrat nagrajeno in uprizorjeno širom Evrope, sama zgodba pa je relativno preprosta: sin se vrne domov k materi, ta vrnitev pa kot vsaka vrnitev v porušeno okolje povzroči vrsto zapletov in pretresov, je še povzel Andres.

Režiser Zlatar Frey je priznal, da so mu tekst že pred leti prvič predstavili kot komedijo, dejansko pa ga je tedaj močno pretresel. Santanellijevo delo sam razume kot dramo bolečine. "Vemo, da je umetnost lahko zdravilni moment v življenju nekega ustvarjalca. Jaz mislim, da je ta drama prav to," je dodal.

Ob tem je Zlatar Frey izpostavil izjemno angažiranost igralcev, s katerima je sodeloval. Nataša Barbara Gračner, za katero je to prvo sodelovanje s koprskim gledališčem in Zlatarjem Freyem, je poudarila, da se bo predstava gledalcev dotaknila, sicer pa gre po njenem za duel med likom matere, ki ga igra ona, in likom sina, ki ga igra Aleš Valič.

Odnos matere in sina v igri Gračnerjeva razume kot odnos med bolnim monstrumom in emotivno invalidnim otrokom.

Valič pa je pri besedilu, ki ga razume kot eksplicitno melodramskega, izpostavil, da je zapisan na neverjetno subtilen, skrivnosten način. Marsikaj v besedilu je namreč zgolj nakazano in tako veliko prepušča igralcu, zato gre za zelo kompleksno vlogo, je še ocenil. Za Valiča sta obe vlogi tudi izjemno sodobni, sploh ob misli na občutek brezperspektivnosti mlade generacije pri nas.