Ste s predstavo 25.671 o izbrisanih dosegli, kar ste si zadali?

Namen je bil, da ljudi ozavestimo o tem, kaj se je dejansko zgodilo izbrisanim, in se zavedati, da do tega ne smemo ostati brezbrižni. Želeli smo, da se o izbrisu začne govoriti na drug način, kot je bilo to običajno v medijih ali kot je to predstavljala politika. Gledalci so bili več kot 20 let po dogodku dejansko osupli, česa vse o izbrisu sploh niso vedeli. Menim, da je bil s tem namen predstave vsaj delno dosežen, čeprav se zavedamo, da moč gledališča žal ni tako velika kot moč politike.

Ali so po slabem začetnem odzivu slovenska gledališča vendarle pokazala več posluha za predstavo?

Ker je namen predstave osveščanje ljudi, smo pričakovali, da bodo gledališča do nje bolj odprta, a smo dobili le nekaj povabil za gostovanja. Odzvali so se Slovensko mladinsko gledališče, Kulturni center Janeza Trdine Novo mesto, Dom kulture Velenje in Kosovelov dom Sežana, ob obletnici izbrisa februarja pa bomo gostovali še v Centru kulture Španski borci v Mostah. Skorajda več gostovanj s predstavo smo imeli v tujini kot doma in obetajo se nam še nova, vendar spet v tujini. To je na nek način simptomatično in žalostno za Slovenijo, saj bi si predstava zaslužila, da bi jo videlo več ljudi.

Ali še vedno velja, da s strani politike sploh ni bilo odziva?

Ko smo politike povabili na ogled predstave o izbrisanih, ni bilo nikakršnega odziva. To je zanimivo, saj je bil na primer odziv na politično satiro Limonada Slovenica v primerjavi s tem velik in se je na takratno povabilo odzvalo kar precej politikov, kar očitno pomeni, da je tema izbrisanih še zmeraj ena izmed najbolj občutljivih. Sicer smo slab odziv politikov tokrat pričakovali, a smo vseeno upali, da se bo kdo opogumil in si ogledal predstavo.

Imate tudi v letošnji sezoni kakšen "blockbuster", na katerega stavite?

Zmeraj "stavim" na vsako predstavo posebej. Za nami sta že dve uspešni premieri, čez en teden bo premiera predstave Jaz, Batman avtorja in režiserja Vinka Möderndorferja, ki prvič v slovenskem prostoru izpostavlja temo nasilja med mladimi, ki je še kako pereča. Zelo pa se veselim tudi projekta poetične drame Mrtvec pride po ljubico avtorice Svetlane Makarovič v režiji Jerneja Lorencija. Ambicije v tej sezoni so velike in upam, da bo tudi ta tako opazna pri kritikih in publiki kot je bila prejšnja.

Kakšne so vaše ambicije za kranjsko gledališče? Zdi se, da vsekakor želi preseči status lokalnega teatra.

Ambicije so zmeraj bile in so še velike, saj se z direktorico Mirjam Drnovšček ne želiva zadovoljiti s povprečnostjo in zdi se mi, da smo t.i. status lokalnega teatra že zdavnaj presegli, le v medijih smo bili morda v preteklosti velikokrat po krivici prezrti. In prav to je še zmeraj problem, s katerim se srečujemo gledališča izven Ljubljane, zato so nagrade še kako koristne, da se končno pozornost fokusira tja, kjer se dogaja zanimiv in provokativen teater.


25.671 / foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
S kakšno dediščino ste prišli v kranjsko gledališče?

V Prešernovo gledališče sem prišla z izkušnjami delovanja v drugih gledališčih, kot gostujoča dramaturginja sem dotlej že sodelovala z večino slovenskih režiserjev in v skorajda vseh gledališčih, od začetkov v Gleju do nekajletnega angažmaja v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. V tem času sem spoznala, da se dobro gledališče lahko zgodi povsod, zato se nisem hotela obremenjevati s tem, kateri teksti so za Kranj "primerni" in kateri ne. Kranjska publika si zasluži najboljše in ne zgolj cenenih komedij ali lahkotnih bulvark. Merilo so mi bili zmeraj samo dobri teksti, aktualne teme in dober igralski ansambel, ki seveda pritegne dobre režiserje. Ne glede na to ali je to Kranj, Zgornji Kašelj ali Spodnji Duplek, če imamo v umetniškem smislu dobre ideje, dobro igralsko in tehnično ekipo ter smo pogumni, potem kreativnost ne pozna lokalnih omejitev. In prav poseben izziv se mi zdi, da kdaj uspemo iz lokalnega narediti globalno predstavo.

Kako izbirate program?

To je zelo kompleksno delo, ki ga je težko opisati v nekaj stavkih. Za to je potrebno prebrati veliko tekstov in videti veliko predstav in tudi slediti sodobnim tokovom v gledališču kot tudi imeti občutek za čas in prostor v katerem živimo. Biti čuječ in imeti odprte oči in ušesa. Najprej pa seveda sledim svojemu notranjemu občutku in seveda upam, da se bo to, kar se dotakne mene, dotaknilo tudi publike. Pri sestavi repertoarja je prvo vodilo, kaj želimo z gledališčem povedati, kakšno sporočilo želimo ljudem dati in takoj za tem seveda tudi, ali imamo za takšen projekt pravo zasedbo ter kateri režiser je za določen tip teksta najbolj primeren. Prva, s katero se posvetujem, pa je direktorica gledališča Mirjam Drnovšček. Imava podoben okus in sva dober tandem.

Katera sodobna dramatika - morda po nacionalnosti - po vašem mnenju najbolj odslikava družbo?

Težko bi jo opredelila po nacionalnosti. V našem gledališču smo odprti za sodobno slovensko dramatiko, publika pa je imela v zadnjih letih priložnost slediti tudi sodobnim tokovom v angleški, nemški in ameriški dramatiki, ki v sodobni dramatiki kotirajo najvišje. V naslednji sezoni bomo v Kranju med drugim uprizorili dva francoska teksta, ki obravnavata zelo aktualni in družbeno pereči temi in sicer temo novodobnega suženjstva in kako se izrodi duh uporništva. Eden izmed njih je drama Hilda literarne "zvezde" Marie Ndiaye, ki so jo slovenski bralci že imeli priložnost spoznati po prevodih njenih izvrstnih romanov Rosie Carpe in Tri močne ženske, za katere je prejela v Franciji prestižni nagradi. Uprizorili bomo tudi dramo lanskoletnega Grumovega nagrajenca Evalda Flisarja Komedija o koncu sveta, ki med drugim na zanimiv način odpira tematiko ekologije in odnosov med ljudmi v tej situaciji. Sestava repertoarja sicer zahteva razgledanost in drznost, predvsem pa ogromno branja. Le štiri ali včasih pet besedil uprizorimo v sezoni in prav zato morajo biti toliko bolj tehtno premišljeni.

Koliko dram na mesec preberete?

Odvisno od obdobja, v povprečju bi rekla okoli deset. Kakor kdaj, tu ni pravila. Največ jih preberem poleti med počitnicami, takrat se rojevajo najboljše ideje in prav na tak način se je porodila tudi ideja za predstavo o izbrisanih. Počutim se kot nekakšna nabiralka, ki nabira slastne in najlepše plodove in kadar odkrijem kakšen izjemno dober tekst, ki me nagovori, se počutim resnično srečno.

Je kakovostnih tekstov dovolj ali bi radi kdaj izpostavili kakšno tematiko, pa ne najdete ustreznega teksta?

Tekstov je v zakladnici svetovne dramatike in v nastajanju vedno dovolj, samo "spomniti" se jih moramo oziroma ga v tej nepregledni množici odkriti. In ravno v tem je čar in izziv umetniškega vodenja. Če je tema, a ni teksta, naredimo avtorski projekt.


Močan rod / Foto: Mare Mutić
Velik poudarek pri izboru predstav dajete tudi temu, da odslikavajo družbo. Je tega tudi v slovenskem gledališču dovolj?

V zadnjem času se mi zdi, da so se začela gledališča vendarle obračati k temu, pred dobrim desetletjem pa so bili družbeno angažiran teater in socialne teme, s katerimi smo že takrat nagovarjali publiko in javnost, preprosto v drugem planu in nekako "nemoderne". Šele sedaj z izbrisanimi se mi zdi, da se je javnost osvestila, da v Kranju res deluje družbeno angažiran teater. Predvsem pa je pomembno, da je gledališče v službi etike in da izpostavlja etične vrednote. To se mi zdi v svetu, ki je pozabil prave vrednote, bistveno poslanstvo gledališča.

So ključ do uspeha - da dosežete čim več ljudi in jim posredujete sporočilo - predstave s komično noto?

Ljudje se pri takih predstavah na nek način bolj odprejo. Sama imam zelo rada komedije in me veseli, če imajo ljudje smisel za humor. V komedijah pa si želim predvsem iskrivega, duhovitega dialoga in karakterne komike. Takšnih komedij, ki imajo v sebi kritično ost in odpirajo nova obzorja, se nikakor ne branim in mislim, da veliko predstav v naši letošnji sezoni dokazuje prav to. Močan rod in Praznovanje gotovo sodita mednje, pa tudi Jaz, Batman bo na humoren način spregovoril o zelo resni temi.

Kranjsko gledališče je znano tudi po koprodukcijah...

Koprodukcije so postale glede na zmanjševanje finančnih sredstev tako rekoč nujnost. Zato smo toliko bolj veseli, da pri iskanju koproducentov naletimo na prijazen odziv ali celo pobudo. Z Mestnim gledališčem Ptuj v letošnji sezoni sodelujemo že drugič, prav tako se nam spet obeta sodelovanje s ŠKUC Teatrom in prvič z Mini Teatrom iz Ljubljane. In seveda, da ne pozabim na Rokovnjače, predstavo, ki je bila zmagovalna predstava letošnjega Tedna slovenske drame, ki je zaradi zahtevnosti brez koprodukcije s SNG Drama Nova Gorica sami nikakor ne bi mogli izvesti.

Kako se v vašem teatru še soočate s proračunskimi rezi?

Zdi se mi, da direktorica dela čudeže.

Ali igralski ansambel in scenografske zmožnosti ter velikost kranjskega odra zadoščajo za uresničevanje vaše vizije?

Ta hip ne, vse kar si zaželim, na nek način prej ali slej izpeljem, res pa je, da nimam megalomanskih idej. Spektakli in predstave, ki bi zahtevali posebno mehanizacijo in ogromna finančna sredstva niti niso stil gledališča, ki bi me zanimal. Bliže mi je intimnejše gledališče, ki temelji na igralcu in na izvirni režiji. Želim pa si, da bi postali še bolj prepoznavni na festivalih v tujini. V Prešernovem gledališču ustvarjamo predstave, ki so velikokrat prav tako dobre kot predstave na tujih odrih.