Resnična zgodba o človeku, ki je postal Slovenec po čudežu

Tasič je zabaven in duhovit, njegov nastop je suveren, mehko prehaja iz ene epizode v drugo in se pri tem pošali malo iz (tukaj) večinskega, malo pa tudi iz svojega lastnega napačnega razumevanja. Pri tem je prav šarmanten, njegov pogled, s katerim malo spominja na (mladega) Jimmyja Staniča, je mehak in skoraj pomirjen, za njim pa slutimo lucidnost in živahno dogajanje, ki ga v izvedbi dobro in disciplinirano podredi izvedbenemu minimalizmu, ki je igralskozadržan, glasbeno pa kantavtorski, morda z nekaj primesmi starogradskih pesmi. (…) Vsekakor pa je to topel in intenziven, s svojo samoironijo in destereotipizacijo diskretno na smejalno žlezo usmerjen gledališki dogodek.
(Matej Bogataj, Sodobnost)

V svojih pripovedovanjih razdela različne segmente slovenstva in jih nenehoma povezuje s svojo percepcijo in z odnosom do njih. Pri tem Pop Tasić niha med otroško naivnostjo opazovalca in med preračunanimi trenutki komike v dramaturški kompoziciji, vzporedno pa se poglablja njegova razmišljujoča filozofska podlaga, ki nenehno preizprašuje njegovo vsakokratno trenutno pozicijo. Skozi trenutke, ko igra kitaro in ob spremljavi Matije Vastla na trobenti izvaja svojo kantavtorsko glasbo, je resnično z nami. Takrat sta njegova koncentracija in vpliv na avditorij najmočnejša. (…) Pop Tasić se usede na barski stol, izgubi pozo uglajenega Slovenca in skozi svoj šarmanten, mestoma še vedno eksotično zveneč govor s srbsko poudarjenimi vokali prelije svojo (slovensko) dušo med občinstvo. Takrat ga tudi zares vzamemo za svojega.
(Eva Kraševec, Delo)

Projekt Slovenec problematizira prav paradoksalnost dejstva, da v anekdotični "priliki" o izgubljenem sinu le-temu poskus pripadnosti novemu (boljšemu?) svetu uspeva prav ob potenciranju njegove trpkosti - tako zaradi posvojevanja tipično slovensko morbidnih tematik kot tudi vsesplošne nezadovoljnosti z mačehovskim odnosom države. (…) Spekter žanrskega preigravanja upravičuje opredelitev uprizoritve kot "tragikomične kabaretne izpovedi" ter narekuje optiko oziroma, bolje, akustiko recepcije, ki postaja z vsakim korakom bolj osredotočena na glasbeno komponento (od kostumsko-scenskega zastavka do uspelega dialoga med trobento in električno kitaro).
(Nika Leskovšek, Dnevnik)

besedilo, songi, glasba, režija in izvedba: Nebojša Pop - Tasić
trobenta: Matija Vastl
oblika: Katja Komljanec Koritnik
produkcija: Zavod Zofka in Gledališče Glej