Ustvarjali ste pri številnih baletnih ansamblih, zakaj odločitev za Ljubljano?
Ljubljana je bila vedno privlačna, ne le zaradi lepot, ampak tudi zaradi baletne tradicije. Bil sem zelo vesel, ko sem dobil povabilo za sodelovanje z ansamblom. To bo aprila, če bo možno, in sicer dvodelni večer Na Dunaju na mojo koreografijo. Bil sem ganjen, ko sem videl ansambel pri delu, da pripravim ta večer in izberem zasedbo, in mislim, da bo prijetno, kamor prihajam. To bo zame peti baletni ansambel in vsi ansambli, s katerimi sem sodeloval, razen Verone, so bili v glavnih mestih: Atene, Dunaj in Bukarešta. To so vsa mesta s tradicijo, velikim baletnim ansamblom in problematiko opernih hiš. Toda meni so bili vedno v navdih plesalci in kot koreografu mi je v največje umetniško zadovoljstvo, ko se srečam z njimi. Takrat se začne pustolovščina.
V ljubljanski Operi so ob imenovanju izpostavili vaš občutek za ravnovesje med pomembnim klasičnim repertoarjem, avtorskimi deli in novoklasičnim repertoarjem.
Tukaj ne bo radikalnih sprememb, ker ne želim ansambla, ki ima zgolj dela enega koreografa, v tem primeru moja. Mislim, da je odgovornost vodje narodnega baleta v tem, da skrbi za kontinuiteto. Tako bomo še vedno imeli klasični repertoar, zanimive nove koreografe, ki bodo prišli v Ljubljano, in moja dela. Kar sem videl doslej, so plesalci zelo dobri za takšno umetniško usmeritev, to pa je dobro tudi za občinstvo, kajti to mora v baletnem ansamblu videti vse. In kot največja baletna skupina v državi imamo dolžnost, da privabimo tako mlado kot staro občinstvo. Tudi kot plesalec sem rad plesal vse, zato upam, da bomo imeli dovolj predstav, da bomo lahko razvili ta koncept. Na ansambel gledam kot na platformo z obsežnim repertoarjem, najboljšimi koreografi in obetavnimi novinci.
Lahko poveste več o načrtovani predstavi?
o bo baletni diptih, sestavljen iz koreografij Opus 73 in Vsi na valček. Prva je posvečena klavirskemu koncertu Opus 74 Ludviga van Beethovna, gre za ansambelsko delo v neoklasičnem jeziku, ki ga je navdihnil Beethoven. Ansambel predstavlja kot nekakšno vojsko v obliki mogočne skupine umetnikov, da prikaže ves svoj potencial. Zame je pomembno, da v tem delu uporabim celoten ansambel. Drugi del pa je navdihnila tradicija dunajskega novoletnega koncerta. Je zelo zahteven za plesalce in zelo zabaven za gledalce. Nastal je pretežno na glasbo očeta Straussa in se konča z Allergettom iz pete simfonije Gustava Mahlerja. Ta konec je pomemben še zlasti v času covida, ker govori o upanju. Upam, da bo to večer ponovnega rojstva, nekaj, kar kaže, kako mogočen je lahko baletni ansambel, kako močna je skupnost in kako nam umetnost daje občutek, da je vedno luč na koncu tunela.
Kako potekajo vaje?
Trenutno smo v lockdownu in čakamo na naslednje odprtje. Ansambel ta čas vadi, kar je način, da ohranja kondicijo, ni pa to način dela. Govoril sem s plesalci in jim dejal, naj poskušajo ostati močni v duhu ter ohraniti kondicijo, ker moramo biti pripravljeni na čas, ko se bo gledališče znova odprlo. Vsi čakajo na ponovno odprtje, pa tudi veliko dela je pred nami. Je pa težko, ker nimamo datuma odprtja, a tako je po vsej Evropi. Zame in tudi za ostale je pomembno, da predstavimo visokokakovostno predstavo, ne le nekaj, kar sestaviš skupaj, kot ostanke v hladilniku, ki jih poješ. Tudi če jo bomo uprizorili na spletu, mora biti visoke kakovosti. Za plesalce pa je trenutno pomembno, da ohranjajo kondicijo telesa, uma in duha, da so pripravljeni, kajti po ponovnem odprtju moramo biti hitro spet na ravni kot pred tem.
Ker vodite tudi šolo za koreografijo v Avstriji, nameravate kaj od tega prenesti v Ljubljano?
V svoji predstavitvi sem napovedal, da bom uvedel niz, imenovan off-balet, in aktivnosti, ki bodo potekale vzporedno s sezono. Posvečene bodo inkluzivnemu plesu, kar delam že 20 let. To se mi zdi nujno za umetniško skupnost, da spodbuja vsakega posameznika, ki se želi približati tej umetnosti. Še zlasti se posvečam otrokom. Vzpostavil sem mednarodno platformo, ki se bo dogajala tudi v Ljubljani. Drugo pa bo podpora mladim koreografom, ki nimajo lastnega ansambla, da najdemo priložnosti, da se nam približajo in uresničijo svoje ideje. Moja želja je, da ne pripravimo le sezone in predstave, ampak da smo del skupnosti. V tem vidim težo narodne opere.