Projekt se je začel s vprašanjem

Če je telo dinamično, v večnem nastajanju, zakaj ima človek skorajda obsesivno potrebo po uniformiranju?
Snježana Premuš, avtorica projekta: »Zanima me telo in izraz, ki je veliko več kot zgolj mehanizem. Pri tem me ne zanima le gibanje, temveč tudi zorni kot opazovalca, ki v veliki meri določa kaj in kako bomo nekaj dojeli. Zanima me torej polje utelešene percepcije. To je polje, kjer ustvarjalci, ki so sposobni utelesiti svojo misel lahko govorijo skozi telo. “Fizične manifestacije” gradim prav na tej liberalizaciji telesa od pogleda, tako da tudi pogled postavimo v dinamičen položaj v odnosu do videnega. Kajti statičen pogled objektivizira telo.«

Izhodišče

Zgodbe o Telesu so nastale leta 2004, kot raziskave telesnosti osebe in osebnosti telesa. Zgodbe o telesu 1- Plesalec pleše in kmalu se izpostavi, da roka dela po svoje in počasi onemogoča plesalcu, da izvede svoj solo. Kmalu plesalec sledi roki in ne obratno. Zgodbe o telesu 3 "TI" - Par, moški in ženska se gibljeta zelo blizu. Nikoli se ne pogledata. V gibanju se po pomoti dotakneta. Napaka postane odnos.
Zgodbe o telesu 4 - Move AS - Glava se vije v obliki osmice, levo desno - zelo dolgo. Svetlobno se izgubi  pol obraza v rdeči in pol obraza v zeleni barvi. Ker je hitrost velika, se sčasoma obraz razmaže v prostoru. Glava postane fluidna entiteta.
Moški stoji z rokami v žepu na odru. Iz žepa skoči palec. Moški ga pogleda. Palec se začne premikati in z njim glava. Od tega trenutka palec poganja telo in ustvarja različne situacije v katerih se znajde moški: od avtoštoparja, do pijanca, do plesalca, ki neumorno poizkuša slediti palcu v prostoru.

Dramaturgija plesa oziroma njegova struktura (recimo temu koreografija, čeprav to ni koreografija korakov v klasičnem smislu), predstavlja to stabilnost skozi katero se izraža posameznik, da bi zakomuniciral z okolico. To koreografijo sestavljajo znaki s katerimi se sporazumevamo, si jih delimo. Pa vendar istočasno, znotraj vsakega od nas obstaja zelo osebno doživljanje, občutenje, čustovanje, interpretiranje, razumevanje sveta in s tem tudi te koreografije-strukture. Posebnost Zgodb o telesu je, da plesalca postavljajo v strukture, ki so paradoksalne narave, tako da dovolijo, omogočajo in celo vzpodbujajo nepredvidljivo. Da lahko misel, ki se izvije, iz trenutka doživljanja, iz telesa iz asociacije, iz sosledja dogodokov, vpliva na nepredvidljivo plesalčevo doživljenje te koreografije - strukture.

Zgodbe o telesu – nadaljevanje

Z novim projektom nadaljujemo s preizpraševanjem tega odnosa, vendar so konflikti  prestavljeni v drugo polje, v širši kontekst. Posameznik se ne bori več z lastnim telesom ali mislijo, temveč s kodirano obliko, vzorcem, ki je postal-a del tega telesa in teh misli in s tem predstavlja njeno novo arhitekturno zasnovo, na kateri temelji samo-podoba. Ta del procesa je priprava na leto 2015. Gre za pripravo na predstavo, ki se bo dotikala univerzalnih vprašanj o telesu in mišljenju skozi osebno izpoved ustvarjalk-cev. Raziskava predstavlja srečanja, kjer se sodelavci srečujejo v praktičnem delu (refleksija v akciji) in v analitičnem delu v obliki debat (refleksija na akcijo). Specifično za projekt je udeleženost vseh sodelavcev v obeh delih procesa. Tako lažje prenašamo znanje in izkušnje iz utelešenega stanja v konceptualni prostor in obratno. Želimo namreč preseči ločenost obeh procesov. Prav nasprotno, projekt vzpodbuja in opazuje vzajemen proces.

Opus Zgodbe o Telesu je vsekakor odskočna desko za ta način dela, saj je v njem avtorica izpopolnila metode dela, ki omogočajo tesno sodelovanje med avtorico in sodelavci s posebnimi principi dela, ki jih avtorica razvija v raziskavah zadnjih 20 let in od leta 2010 z BMC metodami dela.

Želimo namreč podati vpogled v gibanje kot:
1. izražanje 
2. Poetičen gibalni jezik   
3. Princip spreminjanja

Posledično bomo spremljali:
1. Delovni proces performerk in sodelavcev v studiu, ter artikulacija zaznavanj in intervjuji vseh sodelujočih.
2. Poetične podobe, ki jih generira konflikt med ohranjanjem in spremembo.*
3. Praktično-teoetična sinteza dela.

*Uporabili smo izraz ohranjanje in sprememba. Želeli bi na kratko razložiti, v kakšnem konteksu uporabljamo ta dva izraza in kako sta pomembna za projekt:
Delo predstavlja vpogled v osnovno človeško potrebo organiziranja – ustvarnja oblik, pravil in struktur in enakovredno potrebo po izražanju, invenciji, spremembi. V tem smislu koncepti hierarhije, strogosti, ohranjanja vzniknejo z obliko in na drugi strani, naravna človeška potreba po raziskavi, preoblikovanju pravil, spreminjanju in iskanju prostora za vsebino, da se izrazi skozi obliko kot njenim naravnim organskim izrazom.

Fizične manifestacije

Nemoč izraza. Razmišljujoče telo. Objekt in subjekt obenem. Dinamika telesa.

Predvsem je v ospredju rahljanje že ustaljenih, kodiranih oblik, ki jih predstavlja baletni jezik in iskanje možne notranje revitalizacije ali pa tudi intimne dekonstrukcije in preobrazbe. Lotevamo se torej okostenelih oblik, ki so že izgubile svojo organskost in so žive samo zaradi določenih  interesov ohranjanja.  Zanimajo nas prav te avtoritarne oblike in nove potrebe, motivi, vsebine, ki nastajajo v človeku. Želimo izraziti preobrazbe skozi utelešene podobe v predstavi, tudi spremljati in reflektirati potek dogajanja in kako ta proces spreminja zavest in znanje vseh sodelavcev, ki sodelujejo v projektu. Skozi razstavo in plesni dokumentarec želimo namreč širši javnosti  prikazati ne le slikovite povzetke opazovanj (refleksija na akcijo), temveč tudi izjemno zmožnosti utelešenega razmišljanja v času akcije (refleksija v akciji).

Drug zelo pomemben aspekt, ki ga raziskava vzporedno odpira, je percepcija prostora in globina ter perspektiva. Zahodna civilizacija je namreč zaznamovana z linearno perspektivo renesančne likovne umetnosti in pri opazovanju prevladuje fokus na objekte v prostoru. Aspekt globine uvaja v proces raziskave tudi vpliv bližine gledanja, opazovanja. Ker so te zakonitosti detajlno odkrivali v likovni umetnosti, se bomo oprli na določene parametre in jih raziskovali v gibalni umetnosti. Načeloma je gledalec v odnosu do plesalcev v gledališču in pogojen z razdaljami, ki jih določa neko gledališče (oder-publika). Premalo se zavedamo, kako razdalja lahko spremeni pomen predstave, ker je publika predaleč ali preblizu. V tem projektu se bomo posvetili tudi temu apsektu in mu dali čutne in pomenske razsežnosti in omogočili gledalcu, da dojame podobe iz različnih perspektiv in razdalj, kar bo posledično dalo gledalcu možnost dinamičnega opazovanja.