Matej Bogataj, 27. 2. 2014

/Re/produkcija ali tič v roki, mir na strehi

Mestno gledališče ljubljansko, Andrej Rozman - Roza, Coco Mosquito LIZISTRATA, režija Mateja Koležnik, premiera 27. februar 2014.
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović
Foto: Mimi Antolović

Aristofan je v komediji, katere predelavo zdaj dobivamo v žlahtni in znižani preobleki, ukrojeni na čas ad hoc tiskovk in povprek razpasenega nastopanja v do neprepoznavnega pomnoženih medijih, hotel povedati, da je z vojno nekaj narobe. In da ima nekaj s seksualnostjo oziroma njenim zanikanjem. Za njim, oziroma 'po motivih', to ponavlja tudi Roza; fantje se garbajo, diplomirani nimajo služb, vsa ekonomija je podrejena vojni, ko pridejo fantje in možje domov, ni z njimi nič ali je napol. Kar naredijo vrle ženske pod Lizistratinim poveljstvom, je pra-mirovništvo, ki ga takrat še ni moglo (in kot ga, zgleda, danes skoraj ne more več) biti. Grki si ga zaradi imidža zavojevalcev pa tudi zaradi nizke mirovne kulture sosedov skoraj ne bi mogli privoščiti, razen na za to izbranem mestu, v komediji. Lizistratina zgodba je zgodba o borbi za mir, kar je, kot nas opozarja ponarodeli aforizem, enako nesmiselno kot seksanje za nedolžnost.

Kaj je tako zanosnega v vojni, razen da se fantki, ko se jim začne prebujati testosteron, streljajo z igračami, in se skrivajo in gradijo bunkerje in opazovalne hišice na drevesih in se napadajo s snežnimi kepami in je igra v tem primeru res priprava za tisto zares, za čas, ko bodo lahko – o, kakšna čast! – prisegli domovini? Izjavili, ob prisotnih do solz ponosnih starših, da so pripravljeni dati zanjo tudi svoje življenje, ne da bi se, še malo puhasti pod nosom in ne prav izkušeni napram vrstnicam, že povsem zavedali, kaj življenje v resnici je? Ne da bi se zavedali, da bodo v vojni videli in doživeli stvari, ki jih nihče ne bi smel videti, nihče doživeti, raztelesenja, trpljenje, ogenj, kri, znoj in solze, posilstva in ropanja, predvsem pa aktivnih in aktiviranih tistih par procentov sadistov, na katere računa v psihološkem in propagandnem smislu vsaka pametna vojska in njeni snovalci. Razen če bodo sodelovali v kakšni današnji hightech vojni, ko pobje v Memphisu, od tam stealthi, za drone ne vemo, kje imajo gnezdo, z joystickom – igranje s paličko v stilu bili smo tako revni, da se ne bi imel s čim igrati, če ne bi bil fant, se kar samo ponuja kot asociacija – spražijo in sprašijo kakšno talibansko ali sorodno pogrebno povorko, misleč, da je tisto hladno, infrardečemu delu spektra nevidno sredi kolone breztrzajni top, ne pa ohlajeni stranski produkt njihove včerajšnje igre, za druge družinski oče, otrok, babica ali vnučka.

Vojna je osnovna higiena sveta, je v pričakovanju prve vzkliknil futurist Marinetti in za njim številni drugi mladi. Vojna je dobra za ekonomijo, pravijo cinični realisti iz Rozove preoblečene Lizistrate, medtem ko si tega še psi vojne danes ne upajo več govoriti glasno, se pa dejstva zavedajo. Kot tega, da je orožje, ko je enkrat narejeno, treba uporabiti; lahko se greš javna dela, lahko napihuješ vojno industrijo in zmanjšuješ nezaposlenost z velikim številom zaposlenih vojakov, vendar bo slej ko prej prišlo do točke, ko se bo piramida usula in takrat si lahko podaljšaš politično preživetje z manjšimi spopadi, z vzdrževanjem stanja konflikta, recimo s kakšno nerazdeljeno morsko mejo ali prav posebnim simbolnim obmejnim mestom, ki si ga delita obe državi; kakšen Knežji kamen ali Gazimestan ali stari samostani na zdaj etnično preoblikovanem in od Drugega poseljenem ozemlju vedno prav pridejo. Vojna je poganjalka, je srce ekonomije, in gospodarstva včasih hipno požene kot zaljubljenost, da utripajo hitreje, da se zdi vse skupaj bolj živo in sploh – vendar kot pri zaljubljenostih slej ko prej pride do streznitve, do deziluzije. Mrtvi, ranjeni, porušeni domovi, korupcija in nove, še lačne elite in svinje pri koritu, vietnamski sindrom in patetika kameradov in spomini na krvavo tovarišijo vsepovsod – da bi se po postanem miru in izgradnji spet zdolgočasili in se ozirali, kam bi se širili, kje so ostanki naših svetih ognjišč, kje simbolna mesta identitete narodove. Kot bi imeli v sebi vgrajen tisti samouničevalni mehanizem, ki goni postrušnike, leminge, kožuhovinarje iz polarnega pasu, ko se čezmerno namnožijo, v nekakšen glodalski stampedo; v nepreštevnem številu se poženejo proti skupnemu cilju in strmoglavijo z visokih klifov v razpenjeno morje. Pač v skladu z reklom, da stojimo na robu prepada in je zdaj skrajni čas, da naredimo korak naprej.


Foto: Mimi Antolović
Tej moški, marsovski (Mars je okrutni bog vojne, ne samo planet) ekonomiji zoperstavijo ženske svojo različico, mehkejšo, venerično; teritorij, ki ga je treba braniti, zdaj niso več griči in doline in rudna bogastva, temveč mehki vlažni predeli, občutljive cone, ki jih je treba brezkompromisno braniti pred tujci in sladko predajati našim, izbranim: sluz naša te polzila bo, sovražna te sušila bo. Če moške v vojno peha šopirjenje in kazanje spretnosti, med katere sodijo tudi manualna odpiranja trebuhov in glav s hladnim orožjem, natančnost in nezmernost pri bombardiranju in podobno, potem so Lizistrata in njene proti vojni v imenu zanemarjenih vrtičkov, v imenu telesne inteligence, v imenu racionalnosti, ki opozarja, da je ob vsej dobrobiti vojne za ekonomijo stanje ravno obratno, jok in stok in škripanje z zobmi: v deželi lakota, mrtvi in objokovani, pogrešani in ranjeni, otroci samo še vojaki in možje podivjane zverine. Tisti isti gon, ki možake sili v bedarije, ženskam omogoča ali jih celo /pri/sili, da ga obrnejo; če je pretiran libido vzrok, ga bomo izrabile kot zdravilo, pravijo. Potencirale njegove učinke do skrajne meje, do bolečine in blaznosti zaradi nepotešitve. Namesto vzpona gospodarstva (mi si ob tem že mislimo svoje, samo množice imajo svojo pamet in optiko) trajnostni razvoj. Ki seveda pomeni ravno obratno od tistega, kar bi pričakovali, pomeni namreč: nobenega razvoja več, nobenega upanja na razvoj. Namesto bohotenja in množenja (in propadanja preštevilnih) nobene produkcije, razen najnujnejše, nobene reprodukcije. Zaviralni element, premislek, trenutek streznitve; kar je pognalo v stampedo, naj ga zdaj zaustavi, naj omogoči premislek, naj razgali vse nastale družbene probleme. Lizistrata in njene so mirovnice po sili; ker je stanje sveta že dovolj porazno, ker drvi svet v pogubo, se mora sprožiti mehanizem, ki bo omogočil preživetje. Zavora moški poblazneli libidinalnosti-kot-vojni. Kar je naravno, v vsakem organizmu, kadar gre za hormone, delujeta vedno dva sistema, spodbujevalni in zaviralni, v tem smislu so procesi kibernetični, samouravnalni. Le da je kopičenje in množenje, generiranje variant in podoblik navidez bolj v skladu z naravo, s širjenjem vesolja; delovanje proti gonu, proti produkciji in reprodukciji je navidez protinaravno. Izstopanje iz seksualnosti, odrekanje in vzdržnost je na eni strani vrlina (svetnikov in punc, ki iz strahu in nelagodja pred telesnim povzdigujejo čistost), na drugi strani se ob odrekanju vmešajo skušnjavci, ki potem v obliki sukubov in demonov medejo vrle, v kar najbolj zapeljivi obliki  ̶  že prejšnji časi so imeli substitute za pornografijo. In načine, kako zaobiti zaobljube; stopnja nakopičene pohote pri zahodnih klerikih, dejstvo, da je vsaj pol vzhodnih gurujev v sveto nošo preoblečenih rikšarjev in popravljalcev biciklov, ki potem nabrišejo kakšnega asteničnega špeglarja ali za duhovnost zagreto mladenko, vse kaže na luknjo v sistemu. In nas potem navda s toliko več spoštovanja prepričanje tistih, ki se odrekajo užitku, da bi mogoče svojo držo prepoznali kot še eno iluzijo in iz deziluzije počrpali akumulirano in zadrževano moč, ki je resnični namen vsake askeze.

Ker smo zadnjih nekaj stoletij prepričani, da se svet premika in razvija, je ideja o ne-razvoju, o ohranjanju stanja in ekologiji, mirovništvu in podobno lahko samo predmet komedijske obdelave. Ni resen sogovornik, še vedno ne. Ne nastopa kot resna alternativa, vsaj ne v literaturi. Tudi ne v politiki, na žalost, Tomaž Mastnak je zadnji ostanek alternative iz osemdesetih, ki je še imela vgrajeno mirovništvo; danes rdečevratci v parlamentu zmerjajo vsakogar, ki zahteva premislek v zvezi z oboroževanjem, z izdajalcem in kolaborantom, če je zahteval premislek že kdaj prej, je itak Izdajalec Svetih Idealov Domovine in Svete Krvi in Skrunilec Narodovega Ozemlja. Suha veja, gnila tepka. Nekoliko, ampak samo malenkost bolje jo odnesejo tisti, ki opozarjajo na nevzdržnost neskončne in z ničimer omejene rasti ali okoljske spremembe, zastrupljenost ozračja in teritorija, njegovo izropanost, izčrpanost in zakisanost, tokrat teritorija razumljenega makro in ne mikro, torej marsovsko in ne venerično.  

Upam, da ni politično nekorektno, če mi Rozov konec igre kaže, da tudi ženske, kadar se znajdejo v politiki, postanejo sužnje nacionalnih interesov, da ponotranjijo norijo, ki združuje ljudi v nacijo. Da jih namesto njihovih intimnih teritorijev, njihovega upravljanja, oddajanja v najem in obrambe začnejo zanimati veliki teritoriji. Da je politika stimulator apetita z močnim tveganjem za odvisnost; kdor se okuži, postane nenasitno požrešen, megalomanski, izgubi stik z resničnostjo, postane nekdo s posebnimi potrebami. Grki so že vedeli, zakaj so svoje volili s strojem, ki je omogočal kar največje naključje: da se ne bi zaredila kasta, ki bi nas pehala vse nižje, zraven pa govorila, da vse to dela v našem (nacionalnem) interesu.

 

Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 5443 Kb)

MGL, Mateja Koležnik

Povezani dogodki

Matej Bogataj, 16. 10. 2016
Zabava s tabletami sreče
Matej Bogataj, 23. 2. 2017
Kdo tíči na koncu verza?
Matej Bogataj, 4. 10. 2019
Migracijska mrzlica