Lizistrata, tokrat izpod peresa Andreja Rozmana Roze, ki je prvotni Aristofanov tekst lucidno umestil v sodobnost, je komedija o ženskah, ki so moške zadeve vzele v svoje roke. Lizistrata, postavljena v današnji digitaliziran, tehnološko dovršen svet, govori o večnem boju med dvema tako različnima si (s)poloma. Moški in ženske, ženske in moški v službi, družbi in zasebnem življenju; vsi so v žarišču televizijskih luči, s katerimi tokrat opravljajo – ženske. Njihov cilj je podoben Aristofanovim ženskam: kaznovati svoje predrzne, s političnimi vprašanji preobremenjene in boja željne moške ter vzpostaviti premirje. Toda tokrat ne znotraj trgov polisa, danes ženske bijejo bitko kar na svojem delovnem mestu. Protagonistka Lizistrata, novinarka, s pomočjo prijateljic izdela načrt za svoje z delom in političnimi intrigami konstantno zaposlene može, ki temelji na seksualni vzdržnosti: Od tega trenutka pa do premirja zamrznemo vsa seksualna razmerja. Svoja večinoma negovana in – v skladu z vse bolj seksualizirano mainstream kulturo – natrenirana in modno oblečena telesa bodo v znak protesta resda še vedno (in še z večjo vnemo) razkazovala, vendar bodo ostala nedotaknjena. Ravno preko medija, ki širi (tudi) življenjskostilne prispevke o modi, odnosih in popolnih telesih, bo Lizistrata kazala svoj mladostni videz in ženske pozivala k uporu. K uporu zoper politične veljake, ki rovarijo po državi, zvečer, znotraj domačih zidov, pa tudi zahtevajo poslušnost (ženske) in popolno predajo. Ženske tokrat svoje telo in socialni položaj (Lizistrata je vendarle televizijska voditeljica, celi državi na očeh) izkoristijo za ˝višji˝ cilj, absolutni mir in poslušnost moških znotraj domačih sten, ki jo zahtevajo v zameno za svoje telo. Le-to je vaba, moška slabost; opazovano in s poželjivimi pogledi obdano telo, za nameček prepovedano, je skušnjava. Politične zadeve, moč in oblast vs. ženska spogledljivost, premetenost, koketnost in zapeljivost. Velika skušnjava.

V devetdesetih letih dvajsetega stoletja se, kot piše McNair, vzporedno s pornografikacijo družbe in popularne kulture pojavi tudi pisanje o spolnosti in telesnem odkrivanju, kar dodatno povzroči seksualizacijo mainstream kulture. V Lizistrati je žensko telo razkrito, oblačila izzivalna, make-up vpadljiv in ˝televizijski˝. Ženske eksplicitno in brez zadržkov govorijo o svojih in spolnih navadah svojih moških, hodijo v fitnes in redno obiskujejo frizerja. Toda Lizistratin upor je upor vseh žensk, tako uspešnih in odetih v zavidljivo ozke kreacije kot brezposelnih ter do svojega izgleda – predvsem zaradi finančnega stanja – brezbrižnih. V fokusu je resda lepa in uspešna Lizistrata, dobro situirana in vseskozi na očeh javnosti (služba) – njen položaj novinarke ji tudi omogoča manifestacijo upora –, vendar so glasnice njenih idej prav tako ženske iz nižjih družbenih sfer. Posameznice, ki se še niso ujele v zanke množične potrošnje, produkta sodobnega kapitalizma, pa vendarle – da bo cilj, seksualna abstinenca, dosežen in moški do kraja vznemirjeni zaradi nedosegljivih razkazujočih se ženskih silhuet – želijo ugajati in že poizvedujejo po pripomočkih za lepši, mladostnejši videz. Okolje in mediji nam namreč na vsakem koraku sporočajo, da je potrebno biti zapeljiv in ˝popoln˝, saj je to recept za kakršnen koli družbeni uspeh. Kot cilj in posledično uspeh so si ženske protagonistke zavdale vsesplošni politični konsenz, domu, potomcem in ženi bolj naklonjene moške ter večno premirje med političnimi strankami, ali kot pravi Lizistrata: To srečanje sem sprožila, ker se kot soproga predsednika vlade čutim kriva, da je naša sedanjost vse bolj siva in vse temnejša naša perspektiva. Ženske v komediji, tako kot ženske v zahodnem sodobnem svetu, želijo biti neodvisne, samostojne in vzeti stvari v svoje negovane roke – vse za vsesplošno blaginjo države –, čim bolj izkoristiti svoj družbeni položaj in preko medijev producirati potencialno (družbeno-politično) svobodo. Kot osebno svobodo, vsaj nekatere, razumejo redno obiskovanje frizerja in telovadnic (Hodim na fitnes, kaj mi pa ostane. Noben razen mene nima časa zame). Tudi v tej komediji se, resda implicitno in v ozadju, riše paradoks moderne družbe, v katerega so ujete predvsem ženske. Na eni strani težnja po izobrazbi, dobri službi, neodvisnem finančnem položaju, medtem ko se v prostem času strastno borijo s fitnes napravami, gubicami, podbradki in celulitom. Družba je ustvarila konstrukt o zapeljivem, popolnem telesu z namenom, da si posameznike podreja, jih nadzoruje in omejuje. Ženske so res bombardirane z medijskimi sporočili o zdravi in vitki podobi in tudi Lizistrata jim sporoča, naj bodo urejene (Zato se zdej pejte zrihtat domov za erotično zapeljevalen šov), da bodo moški prej podlegli (Dragi, a lahko prideš k men v studio kmal. Imam nekej, od česar te bo kr razgnal). Končno imajo moč, da spremenijo mentaliteto posameznikov, vendar položaj vseeno zahteva svoje žrtve; poleg ženske seksualne abstinence tudi konstantno zapeljivost, urejenost in seksapilnost. Da bi nekaj dosegle – z lastno voljo in trudom –, morajo biti opazne, kajti le trendovski videz zagotavlja hitrejši uspeh in prodor v družbeno življenje. Lepo in erotično telo v današnji družbi predstavlja mejnik družbenega uspeha, kar je postopoma pripeljalo do seksualizacije zahodne družbe.


Foto: Mimi Antolović
Spolnost je bila v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja še vedno tabu in vsak namig nanjo je zbudil obilo publicitete. Da bi dosegla svoj cilj – mir –, Lizistrata in njen klan nanjo namigujeta indiskretno, kar preko medija – ko protagonistka zavzame držo izobražene in zelo zapeljive voditeljice obenem. Zabavna industrija je v začetku devetdesetih let postopoma pričela izkoriščati elemente pornografije v tržne namene, s tem pa se zahodna kultura prične postopoma seksualizirati. Ženske v Lizistrati so del zahodne kulture, člen v mašineriji zabavne industrije, ki želi producirati drzno, drugačno, ekscentrično in predvsem nabito s seksualnostjo. Kar je bilo prej tabu in zakrito pred radovednimi očmi javnosti, je danes zaželeno, lepo in ˝šik˝. Javna sfera tako postane (pre)nasičena z erotičnimi podobami, spolnost pa postopoma postaja vedno bolj vsakdanja tema. O ljubezni in spolnosti neposredno, kot stara znanka televizijskih ekranov, govori tudi Lizistrata: /.../ Dokler se sovraštvo med našima državama ne konča, naj ljubezni ne bo niti doma. Ženska, ki je vstopila v javno sfero, je tako prevzela tudi nekaj moških lastnosti, kot so aktivnost, dominacija, drznost in pogum, obenem pa je ohranila in še potencirala lastnosti, ki jo naredijo ženstveno. Popoln make-up, kratka krila, dekolteji in visoke pete, elementi ženskosti in tako zaželene ženstvenosti, vsej morebitni (ženski) izobrazbi in dobri situiranosti navkljub še vedno izzovejo mit o ženski kot o seksualnem objektu. Lizistrata in njene so z idejo o spolni vzdržnosti postale plen za oči; nedosegljivo je vedno slajše in bolj vznemirljivo. Množice si preko ekrana ogledujejo Lizistrato, ki je del zasebnega (ženskega) življenja brezsramno postavila na plan in se integrirala v javno (moško) življenje. Množice jo ocenjujejo, moški sodijo po zunjanjem videzu (in ne toliko po kakovosti povedanega), ženske ji sledijo (po zunanjosti in težnjah). Vojna, politika in izredne družbene razmere kot izrazito moške zadeve so se umaknile vestem o ženskem konstruktu realnosti, močno zabeljenem z zapeljivo (prav nič novinarsko) govorico in začinjeno vizualno podobo. Lizistrata je tako na delovnem mestu ponovno postala dekorativni ornament, vse za uresničenje svojega cilja, ki pa globoko v sebi skriva še pereč ˝podcilj˝. Uspešna, neodvisna, izobražena ženska vendarle ni tako samoosrediščena in samozadostna, kot si upa priznati; preko medijev skuša prekiniti nemir v državi in vzpostaviti vsesplošno blaginjo, že res, toda tudi zaposlena ženska ima družino in svoje želje. Ženske so, kot piše Maca Jogan, v javni prostor vstopile samo pod pogojem, da so se še vedno zavedale svoje primarne vloge (žene, matere, gospodinje), torej je za njih veljalo seštevalno načelo, in sicer tradicionalna plus nova vloga, medtem ko za moške to ni veljalo. Ženskam v obravnavani komediji je tudi do vnovič vznemirljivega partnerstva oziroma zakonske zveze, katerih čar se je izgubil nekje med službenimi obveznostmi in družabnim življenjem. Odtegovanje spolnosti in izzivanje s svojo vizualno podobo, vse to podžiga moške, da bi čimprej končali vse vojne in politične spore ter končno tudi zares prijeli ponujajoče se obline. Ženske, zavedajoč se svoje primarne vloge, želijo svoje moške zopet obrniti k sebi in svoji družini: Ne vem, zakaj bi šla narazen. Res je hudo, odkar je od politike ves blazen. Ni pa čist porazen. Še zmer imam rada njegove oči, njegova usta, roke, njegov telo mi še zmerej diši. Še zmerej si želim njegove bližine in čakam, da ga ta obsedenost s politko enkrat vndrle mine. Ženske še vedno, navkljub dobremu položaju in zvitemu tkanju nove prihodnosti – Lizistrata ima namreč težnje po političnem udejstvovanju –, pogrešajo družinsko življenje in preživljanje kakovostnega časa v dvoje. Za to ni potrebno nenehno prestavljanje kuhinjskih loncev, mrzlično brisanje nevidnega prahu in zavzeto brskanje za novimi recepti, sedaj se uporablja seksualna moč, produkt zadnjega desetletja dvajsetega stoletja. Ženske lahko manipulirajo z moškimi, jih celo nadvladajo, le precej gole (čvrste) kože je potrebno in permanentno obiskovanje kozmetičarke. Družbena pozicija žensk je drugačna: razmah popularne kulture jim je ˝omogočil˝ razkritje telesa, odkritje ženstvenosti in ženskih čarov in s tem tudi tveganje za opazke o pretirano poudarjeni seksualnosti (kar je v svet kot predstavnica zabavne industrije z izzivalnimi oblačili in dodatki med prvimi ponesla pevka Madonna), obenem pa jim naložil garanje v telovadnicah in vsakodnevno telesno vadbo. Na delovnem mestu, tako kot Lizistrata, morajo še vedno izžarevati in reproducirati ženstvenost, le da gre naša protagonistka korak dlje: potencira svojo seksualno moč, da bi dosegla mir (družbena težnja) in v posteljo zopet zvabila svojega moža (individualen vzgib). Upornice uspejo, vpadljivo ličenje, dolge razkrite noge in zapeljiva oblačila prinesejo želen rezultat: Življenje znova se začne, iz sanj otroških mora je pregnana. Mladenič čas ima za dekle, spet razigrana plesna je dvorana. /.../

Lizistrata je komedija o ženskah, ki vedo, kako dobiti želeno. Pop kultura je sproducirala mnenje, da ženska sedaj (končno) zna pokazati in uporabiti svoje telo (zunanjost) za dosego svojih ciljev. Spretno operira z močjo privlačnosti in zapeljivosti ter vključuje živalski magnetizem. Sodobna Lizistrata je izobražena, finančno neodvisna, hodi v službo in za nameček še kroji usodo moškim in državi. Sodobna Lizistrata je (še vedno) malce utopična in nerealna, kot so nerealne ženske podobe v medijih: je vitka, seksapilna, ˝kot iz škatlice˝, brez napak. Medijske reprezentacije konstruirajo vsak dan žensk in preoblikujejo njihovo zasebno ter javno življenje, obenem pa ohranjajo razcepljenost med materinstvom in kariero. Okolje in mediji sporočajo, da je potrebna nenehna težnja po obvladovanju telesa, odrekanju in garanju, da je to recept za kakršen koli družbeni uspeh. Ja, Lizistrata doseže svoj cilj, konča z vojno in s političnimi spletkami in vnovič zapelje moškega, prav zaradi odličnega videza, vseh telesnih atributov in ženskega šarma. Vsesplošen uspeh. Nerealen uspeh. Uspeh, ki ga je skonstruirala medijska hiša?


Literatura:

• Jogan, Maca. 2001. Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
• McNair, Brain. 2002. Striptease Culture. Sex, media and the democratization of desire. London: Routledge.

Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 5443 Kb)