Predstava Fina mrtva dekleta je točna diagnoza obraza in podobe »hrvaške sedanjosti«, z mnogimi njenimi (našimi) »fobijami«, »-ginijami« in »-izmi«.  Avtorski tandem Dalibor Matanić in Mate Matišić sta pred desetletjem naredila istoimenski veliki-mali film o bogastvu ljubezni in bedi sovraštva.

Fina mrtva dekleta v gledališču Gavella je polnokrvna gledališka predstava, ki je film uporabila samo kot izhodiščno točko za raziskovanje stanja, v katerem se kot družba nahajamo. Zgodba o dveh študentkah, zaljubljenih lezbijkah, ki najameta stanovanje v hiši poleg zagrebškega Zahodnega kolodvora, da bi si zagotovili miren in varen kotiček ter zasebnost, se začne kot melodrama, da bi se postopoma prelevila v tragedijo z vsemi posledicami, ki jih ta nujno prinaša. S svojo tematiko in pristopom se umešča nekam na pol poti med Almodóvarjem in Fassbinderjem, dvema filmarjema, ki jima je gledališče še kako blizu ...

Veter, ki se je dvignil okrog plakata predstave kot sredstva javnega oglaševanja, je samo še bolj pritegnil pozornost za gledališko predstavo, ki je s svojo kakovostjo vzbudila zanimanje ogromnega števila privržencev gledališča ter naletela na odlične kritike največjega dela strokovne javnosti.

Iz kritik

Popolnoma jasno je, da ima Gavella nov hit, enega tistih, ki bodo privabili tudi tiste, ki se gledališča izogibajo v širokem loku. (Maja Hrgović, Novi list)

Glavni junakinji Ivana Ročić in Nataša Janjić Lokas sta odlični. /.../ Predstava je gledališki hit, kakršnega v Gavelli že dolgo nismo videli. (Bojana Radović, Večernji list)

Tisti, ki sovražijo – v tem je predstava popolnoma jasna –, nepovratno uničujejo sami sebe. Predstava vsebuje ogromno topline in humanizma Matišićevega besedila kot tudi kakovost Matanićeve režije. (Nataša Govedić, Novi list)

Gledališče Gavella je dobilo pomembno predstavo. (Gordana Ostović, Jutarnja kronika Hrvaškega radia)