Izvedeli smo najnovejšo ceno diskriminacije na Hrvaškem: 1200 kun na mesec. Brez stroškov. Toliko vam bo izpulil najemodajalec enosobnega stanovanja na zagrebški Trešnjevki, pod pogojem, da niti mrtvi ne priznate ljubezni. Do osebe istega spola. Lahko, jasno, tvegate. Lahko hladno zanikate, da imate kar koli z njim/njo, da sta samo slučajna sostanovalca v podnajemniški avanturi, da iz čisto praktičnih razlogov delite ta računalnik, ki ga pravkar raztovarjate iz razpadajočega renaulta-katrce, in pribor, okrušene krožnike, plišastega medvedka brez enega ušesa. Lahko, seveda, stisnete zobe in jezik, tvegate in se vselite. Aro ste plačali, vaša koža ni črna, priimek ne zaudarja po tujini, zaposleni ste, ne greste pozno spat, ne žurate, medtem ko pošteni svet na dvorišče spušča turbonacifolk. Moralo bi biti vse v redu. Jebiga, vi sanjarite, ko zaprete vrata svoje plesnive škatle. Boste že nekako ukradli skrite poljube, vi, vsakodnevni ilegalci, ki boste smuknili drug drugemu v posteljo in pustili ljubezni prosto pot. Ampak pridušite vzdihe sreče, gospodarica nosi rezervne ključe in predatorsko preži. Če vas zaloti v zanosu, ko odplujete v ekstazi in pozabite na ogaben svet okrog sebe, če vas zaloti v skrbno varovani intimi, pričakujte njen mračni hropec kot v tisti Matanićevi melodrami: »Grozljivo! Ližeta ena drugo! Lezbači!« In bog daj, da bo ta bes, ki izbruhne kot hudobni trač, najhujše, kar vas bo doletelo, ker vi vas marsikdo želel videti mrtvo hladne. Takrat ste najfinejši.

Medtem ko se v Gavelli začenjajo vaje za predstavo Fina mrtva dekleta v režiji Daliborja Matanića po tekstu Mate Matišića (pred desetimi leti sta ustvarila istoimenski veliki-mali film o bogastvu ljubezni in bedi sovraštva), se dekleti odpravita v težek boj za svojo poteptano človeškost. Mladi Zagrebčanki sta v zvezi štiri mesece. Nataša (22) dela, Sandra (23) pa študira. Ljubezen, strast, nežnost in stroške si delita, zato se odločita živeti skupaj. Začneta brati oglase. Na nekem portalu naletita na stanovanje na Trešnjevki, ponudba se jima zdi primerna, tudi zato, ker Nataša dela v bližini. V stanovanju ju pričaka mlajši moški in ju seznani z osnovnimi informacijami o stroških, načinu plačila in o tem, da lahko v stanovanju bivata samo na črno. Nekaj dni pozneje se odločita za najem stanovanja. Fant ju pošlje k svoji materi, ki izdaja »končne certifikate o spodobnosti podnajemnikov«. Mama jima najprej zastavi nekaj splošnih vprašanj o starosti in zaposlitvi, potem pa hoče izvedeti še nekaj več: »Gospodična, vas lahko vprašam nekaj osebnega?« Nataša pokima, češ, daj hitro, da se končno vseliva, tedaj pa sledi mučna preiskovalna scena:

»Ste vi in tisto dekle, ki je z vami prišlo pogledat stanovanje, lezbični par?«

»Ne vidim, kakšno zvezo ima to z najemom stanovanja.«

»Odgovorite na vprašanje.«

»Sva.«

»Aha.«

Ne, tega dialoga ni napisal Matišić, tudi režiral ga ni Matanić, čeprav je »trešnjevška gospodarica« zelo podobna izmišljeni mami Olgi v predstavi. Gospodarica najprej obnemi v šoku, potem pa odpravi Natašo z izgovorom, da mora premisliti o vsem. Nataša jo pozneje pokliče iz službe, »dilerka s stanovanji« pa ji pove, da je stanovanje oddala »dobremu, mirnemu študentu, ki ob vikendih potuje domov«, ter doda, da slučajno ne bi prišlo do nesporazuma: »Mi smo liberalna, demokratična, levičarska družina, ampak s stanovanjem ne bo nič.« Ena izmed Natašinih kolegic pokliče to isto številko, oglasi se dežurni sin (ne, niti on ni Daniel iz temne zgodbe Matanića & Matišića) in ko sliši, da bi se ta želela vseliti s partnerko, ji osuplo odvrne: »Partnerko?!« ter doda, da mora zadevo posredovati mami.

Metanje iz najetih stanovanj, zavračanje možnosti najema in razna druga ponižanja se pogosto dogajajo LGBT-osebam, ki hočejo najeti bivališče na Hrvaškem, redki pa se odločijo ukrepati. Nataša in Sandra sta se odločili boriti se za svoje dostojanstvo in vložiti tožbo zoper diskriminacijo, obrnili sta se na Združenje Zagreb Pride za pravno pomoč. »Vsako leto se v času parade ponosa razvijajo debate, v katerih se nam očita, čemu sploh gremo na ulice, ko pa imamo zagotovljene vse pravice. To je značilen primer kršitev naših pravic,« pravi Sandra. Nataša in Sandra bosta zahtevali sprožitev diskriminatornega postopka in nadomestilo škode. Z ozirom na to, da je najemanje stanovanj tržna usluga, gre za neposredno diskriminacijo, v tem primeru na osnovi seksualne usmerjenosti. Zastrupljeni homofobi ali rasisti pogosto poudarjajo trivialni alibi, da s svojim jebenim privatnim lastništvom lahko počnejo, kar koli želijo. Zaradi svoje omejenosti v svoji okolici ne trpijo nikogar, čeprav bi – glede na to, da od oddaje stanovanj pričakujejo profit – morali biti podvrženi zakonom morale in tržne nediskriminacije. Kot če bi proizvajali margarino, na njej pa bi z velikimi tiskanimi črkami napisali: »PREPOVEDANO ZA ČRNCE!«

Torej, želel bi verjeti, da je zgodba o Nataši in Sandri pravzaprav izmišljena v Gavellinem marketingu kot napovednik za Fina mrtva dekleta 2. Ampak, kdo sem jaz, da bi verjel. Posebej na Hrvaškem, kjer se še tako črne zgodbe vedno uresničijo.

***
Dalibor Matanić

Rojen v Zagrebu leta 1975. Diplomiral na Akademiji za dramsko umetnost v Zagrebu. Režiser in scenarist mednarodno večkrat nagrajenih dolgometražnih (Blagajnica hoće ići na more, Kino Lika, Majka asfalta ...), kratkih (Suša, Tulum, Mezanin ...) in dokumentarnih filmov. Je član Evropske filmske akademije. V gledališču je debitiral v HNK Ivana pl. Zajca Rijeka s predstavo Sjajno mjesto za nesreću po knjigi Damira Karakaša.

Mate Matišić

Hrvaški dramatik, scenarist, skladatelj in glasbenik, rojen leta 1965 v Ričicah pri Imotskem. Od šestega leta živi v Zagrebu, kjer je končal osnovno in srednjo šolo. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Zagrebu. Bil je urednik Dramskega programa Hrvaškega radia in dramaturg Jadran filma, trenutno je docent na Akademiji za dramsko umetnost v Zagrebu. Ob pisanju se ukvarja s skladanjem filmske in gledališke glasbe. Je član več hrvaških jazzovskih zasedb, posnel je na desetine nosilcev zvoka s hrvaškimi in tujimi jazz glasbeniki. Napisal je drame: Bljesak zlatnog zuba (1985), Legenda o svetom Muhli (1988), Božićna bajka (1989), Cinco i Marinko (1992), Anđeli Babilona (1966), Svećenikova djeca (1999), Sinovi umiru prvi (2005), Ničiji sin (2005), Žena bez tijela (2005), Balon (2009). Je scenarist oz. koscenarist devetih dolgometražnih igranih filmov, nagrajenih na domačih in tujih festivalih: Život sa stricem, Priča iz Hrvatske, Kad mrtvi zapjevaju, Infekcija, Cvjetni trg (režiser Krsto Papić), Fine mrtve djevojke (režiser Dalibor Matanić), Ničiji sin (režiser Arsen Anton Ostojić) ter Nije kraj in Svećenikova djeca (režiser Vinko Brešan). Ob pisanju se intenzivno ukvarja s skladanjem filmske in gledališke glasbe. Skladal je za filme Kako je počeo rat na mom otoku, Maršal, Svjedoci in Nije kraj (režiser Vinko Brešan), Infekcija (režiser Krsto Papić), Ajmo žuti (režiser Dražen Žarković), Ta divna splitska noć, Ničiji sin in Halimin put (režiser Arsen Anton Ostojić), Dva igrača s klupe in U zemlji čudesa (režiser Dejan Šorak) ter televizijske serije, dokumentarne filme in številne gledališke predstave. Razen na Hrvaškem so bile drame izvedene na Madžarskem, v Bolgariji, Makedoniji, Sloveniji, Rusiji, Turčiji, Finski, Litvi in drugje. Za svoje pisateljsko in skladateljsko delo je dobil nagrade doma in v tujini.

Iz gledališkega lista uprizoritve