Eva Kraševec, 28. 9. 2013

Razpoke neke epohe

SNG Drama Ljubljana, Rudi Šeligo SVATBA, režija Jernej Lorenci, premiera 28. september 2013.
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan

Odlomki iz gledališkega lista

Umetnost razpoke v družbenopolitični sferi pogosto prepozna in identificira hitreje in intenzivneje kot druge družbene tvorbe; in ni naključje, da se s Svatbo, ki jo je Rudi Šeligo pisal prav leta 1980 in ki je že v naslednjem letu doživela dve odmevni uprizoritvi, krstno v Prešernovem gledališču v Kranju v režiji Dušana Jovanovića ter Korunovo v mariborski Drami, ponovno vračamo v prav ta čas. Šeligo v Svatbi lucidno nakaže razpoke svoje epohe in daljnosežno napove začetek družbenopolitičnih sprememb v bivši skupni državi.

»Napol proletarska gostilna ... Po obokih in zidovju starinska. Ura je nedelja in štiri popoldne.« Uvodna didaskalija nas seznani s kronotopom; drama je umeščena v proletarsko gostilno Stari Mayer v Kranju, piše se leto 1980. Nedelja popoldne obiskovalcem predstavlja po eni strani svobodo od delovnega tedna, po drugi pa svojevrstno nedeljsko nesvobodo, saj nimajo kam iti in se zato po nekakšni inerciji zbirajo na svojem stalnem mestu. Lorencijeva uprizoritvena ideja uvodoma ne odstopa od predloge, le da gostilna postane osrednjeslovenska, pri tem pa Šeligovo časovno umestitev celo konceptualno poudarja. V prvem dejanju Svatbe smo tako v gostilni iz časa bivše skupne države, gre za verodostojen portret jugoslovanske družbe z začetka osemdesetih let, vendar ne zgolj v prizmi nostalgije ali naivnega sentimenta, temveč z vso kompleksnostjo, ki pripada temu obdobju. Uprizoritev Svatbe vzpostavlja povezavo med sedanjostjo in obdobjem bivše skupne države, ki ga bodisi idealiziramo bodisi zatajujemo, ter skuša ustvarjati prostor za ponoven razmislek in obračun s preteklostjo. Proletarci iz gostilne ne znajo razplesti vozlov svoje preteklosti, ne znajo razčistiti in iti dalje. Gre za potlačitve in zatajevanja, za življenja ljudi, ki nimajo več želja ali hrepenenj, saj jim je potekel rok trajanja ali pa so jih zatrli, potlačili nekje ob poti. Ko pa vzgib želje potlačimo, se njen libido preobrazi v tesnobo, ki je praviloma nezavednega izvora. (Eva Kraševec: Razpoke neke epohe)


Iz gledališkega lista uprizoritve

SNG Maribor, Rudi Šeligo, Jernej Lorenci

Povezani dogodki

Eva Kraševec, 16. 3. 2018
Neukročena trmoglavka
Eva Kraševec, 5. 11. 2016
Kaj je KOLS?
Eva Kraševec, 17. 6. 2015
La Justice med idealom in resničnostjo