Telo, ki se slači, ki se kaže in se daje na ogled enigmatično zakrito, ali neposredno odkrito, razkriva zadnje tendence v pariški odrski modi. Kabaret, music-hall, boîte de nuit (v bistvu niti ne tako zelo daleč od anglosaksonskega black box) so definitivno in. Nostalgija, trash, kamp in kič so tisto, kar fascinira sodobno gledališko sceno in publiko v tej gledališki sezoni v mestu, ki se je nekoč hvalilo, da je zabavišče, kamor se hodi veselit vsa Evropa, kaj Evropa, kar ves svet.

Nedramsko – verbalno – gibalno - telesno golo in transseksualno gledališče se počasi kristalizira kot tisti hibrid, ki je v tej globalni vasi z začetka 21. stoletja zavzel vaški oder in šarmiral vaščane.

***
OCTOPUS
Odkar je Philippe Decouflé, koreograf altermainstreama, ki je zaslovel z ludističnimi dogodki, kot je bila otvoritev zimske olimpiade v Albertvillu, in z velikimi koreografskimi spektakli, prevzel umetniško vodenje naslavnejšega kabareta na svetu Crasy Horse in tam s hišnimi dekleti uspešno uprizoril po Coeurs Croisés iz 2008 že drugi show z naslovom Désirs (ali kako naj ta žanr poimenujemo zdaj, ko ga podpisuje priznani koreograf sodobnega plesa?), sodobno gledališče in še posebej sodobno gledališče v Franciji ni več to, kar je bilo. Žanr kabareta je vstopil skozi glavna vrata. Zadnja Decoufléjeva koreografija izven Crasy Horsa na velikem odru gledališča Chaillot z naslovom Octopus spominja na kabaretne točke lascivnih teles, ki se predajajo užitku razkazovanja. Atmosfera malega, intimnega kabareta na enem največjih francoskih odrov kaže poti v nova razstavljanja in sestavljanja žanrov. Plesalke ali plesalci v salonarjih na kilometrsko visokih petah so glavni hit sezone. Retro bi rekli, ampak do katere meje? Kaj pa če mej sploh in definitivno ni več?

V začetku 20. stoletja so kabaret, cirkus in music-hall fascinirali futuriste, ker so tu videli neslutene potenciale antipsihološkega, antirealističnega proti mainstreamu meščanskega gledališča. Music-hall je ponujal nove, sveže oblike, proste tradicije. V kabaretu nizi različnih točk publiko zabavajo in pri njej sprožajo različne emocije. Zelo stimulativna forma kolaža gledalcu pusti, da vrzeli v nizanju točk zapolni s svojimi emotivnimi materiali.

Močan erotični naboj artistov vzbuja v publiki pogansko nezavedno, jo postavlja v vlogo voyeurja, desakralizira klasično pojmovano umetnost, omogoča nove senzacije. Ženskost postane ekstravagantna in ženska je predvsem femme fatale, ne glede na to, katerega spola je v biološkem smislu. Privlači tisto, kar je prepovedano. Tisto, kar je na določenem mestu v določenem trenutku nepričakovano, pritegne pozornost: perverzija in subverzija, transgresija.
 
***
CABARET NEW BURLESQUE
Predstava Cabaret New Burlesque, v Francijo uvožena iz ZDA, je v duhu kabareta, music-halla, travestije spola, kiča in trasha. V njej svoja telesa pod umetniškim vodstvom Kitty Hartl alias Kitten on the Keys kažejo Mimi le Meux, Dirty Martni, Julie Atlas Muz, Evie Lovelle in edini moški Roky Roulette.

Dekleta v najboljših letih in en mladenič si privoščijo vse variante klasičnega streap-teasa. Gospe so zelo drzne, saj so nekatere malo bolj okrogle pa tudi precej starejše, kot se običajno pričakuje od deklet v takšnem programu. Z dobršnjo mero humorja in obilico kiča  v publiki vzbujajo prvinske reakcije, kot jih v sodobnem gledališču nismo vajeni. Anti-mainstream odre, ki bi jim danes lahko rekli kar klasični anti-mainstream, spreminjajo v retrokabaret in se poigravajo z estetskimi kanoni. Skozi erotične točke streap-teasa v stilu petdesetih ponujajo svojo interpretacijo ženske identitete, se šalijo z idejo ženskega telesa kot objekta, s seksističnim voyerismom. V glavni vlogi nastopa telo, kot ga nismo vajeni gledati na odru golega.

Američanke so pogumne kritičarke tradicionalnih vrednot in norm. Zelo drzna je strip točka obilne gospe Dirty Martini na komad God Bless the USA, ko ji na koncu s sramne kosti zabinglja mini ameriška zastavica srednji prst desne roke, pa jasno priča, kakšno mnenje ima o tej enkratni opevani deželi.

Sproščenost in humor, naivnost, ljubki amaterizem z odra odplava med publiko, ki se kar na lepem počuti kot v kakšnem salonu za masažo in se voljno preda damam, da z njo počnejo, kar se jim pač zljubi. Glavni stimulativ je gotovo užitek v igri, ki se mu artistke popolnoma predajo. "Dragi obiskovalci, ne sodite nas prestrogo," na koncu showa publiko nagovori Kitten on the Keys: "smo samo skupina odštekancev, ki se rada slači, ker nam je to v neznanski užitek."

Besedo transvestizem je skoval Magnus Hirschfeld iz latinsko trans-, "čez, preko" in vestitus, "oblečen"), da bi opisal spolni interes v mešanem oblačenju. Havelock Ellis je isti fenomen imenoval sexo-aestetic inversion. Uporabil ga je, da bi opredelil osebe, ki se z določenim namenom in redno oblačijo v oblačila nasprotnega spola.

***
GARDENIA
V predstavi Gardenia, Alaina Platela in Franka Van Laeckeja po zamisli Vanesse Van Durme v produkciji Les ballets C de la B iz Genta nastopa osem transvestitov in ena prava ženska. Predstava je potovanje v preteklost ali pa mogoče v prihodnost. Gospodje v zrelih letih med 57 in 67 svoja telesa preobrazijo v kabaretne dive. Ustvarjalci so se ukvarjali z vprašanji, kako se staramo? smo grdi? kaj s telesom v tem težkem in okrutnem poklicu, ki se mu reče show business? kako šminka in make-up staro moško-žensko ali žensko-moško telo predelata v kabaretno trash divo?

Predstavo je navdihnil španski dokumentarec z naslovom Yo soy asi, ki kaže zadnje dni nekega kabareta za transvestite in transseksualce pred zaprtjem. Gardenia se začne z globokim usodnostnim glasom Vanesse Van Durme: "Kabareta Gardenia jutri ne bo več. Dragi gostje sprejmite v poklon ta prelepi šopek rož." Rožicam je ime André, Richard, Danilo, Gerrit, Dirk in Rudy pa še Vanessa, Griet in mladi Timur.

Vanessa, pred operacijo akademijsko šolani igralec, je po spremembi spola dolgo delovala kot striptizeta. Za Gardenio, občutljivo cvetlico, ki cveti le en dan, je zbrala in povabila ljudi iz svojega kroga, svoje nekdanje prijatelje transvestite in transseksualce. Nekoč so bili vsi moški, a vmes so nekateri med njimi postali dame, se poslovili od odrskih luči, odigrali svojo zadnjo predstavo, se zadnjič zahvalili za aplavz. Nekateri pa sploh še nikoli prej niso stali na odru. Poleg sedmih najstarejših igralcev, nastopa tudi edina "prava ženska", Griet Debacker, s katero je Vanessa dolgo delila oder. Platel in Van Laecke sta tej ekipi dodala še Timurja, mladega ruskega plesalca, ki je deluje v skupini kot prosti elektron, zunanji element, ki sproža dodatno intenzivnost celote. Njegova zgodba je v kontrastu z zgodbami starejših, vendar je v njej prav toliko strasti. Je telo, kakršno so bili nekoč, njegov sedanji čas je njihov pretekli, njihov sedanji čas pa je njegov prihodnji. Vendar telesa starejših dam ne nosijo nič manj lepote.

V filmu Yo soy asi vidimo transvestite, starejše osebe, ki doživijo neverjetno metamorfozo, ko se postavijo na oder v luč reflektorja. To je prav tisti moment, ki je postal izhodiščna točka za Gardenio: preobleka, metamorfoza. Na eni strani otožna nostalgija, na drugi strani veselje in optimizem, ki ga nosijio igralci sami. Njihove zgodbe, njihova telesa, njihove kabaratne točke, njihove nekdanje  in njihove zdajšnje vloge so prva materija predstave.

Koreografa pravita, da je bila njuna vloga bolj vloga maserja, ki obdeluje telo, da postane voljno, se sprosti in se preda. Vloga stimulatorja, ki telo pripravi do tega, da sprosti želene energije in fluide. Po masaži in stimulaciji pa sta opravila še poglavitno nalogo filtriranja in strukturiranja.  Kot pravi Alain Platel : "Dekleta in fantje oziroma dame in gospodje so nam dali surovino, osnovni material za predstavo, ki transcendira njihovo zgodbo. Predstava ni dokumentarna." S pričakovanimi klišeji in vsem pandemonijem tovrstne trash estetike se subtilno poigrava in jih transponira v kode sodobne umetnosti. Sladkobni Somewhere over the rainbow nenadoma in na subverziven način postane Beuysev JajajajaNenenene. Sprememba spola je umetniško dejanje. V definiciji eonizma Havelocka Ellisa jasno vidimo njegovo estetsko funkcijo. Eonist je zanj do ekstremne stopnje utelešena estetska drža imitacije občudovanega objekta in identifikacije z njim.

Z eonizmom označujemo potrebo, ki jo občutijo nekateri moški, da bi prevzeli ženski način obnašanja, oblačenja, ki je v družbi običajno označeno kot žensko, medtem ko niso nujno specifično homoseksualni. Ellis kot psiholog meni, da je eonizem prva stopnja v procesu spolne inverzije, ki se izraža simbolno na področju oblačenja. Psihiater Angelo Hesnard pa meni, da je eonizem način apropriacije podobe ženske s pomočjo transvestizma in lahko vodi v določeno obliko spolne perverzije, recimo fetišizem.

Besedo eonizem je navdihnil(a) Charles-Geneviève-Louis-Auguste-André-Timothée d'Éon de Beaumont, imenovan(a) le(a) Chevalier(ère) d'Éon (5. oktober 1728 Francija – 21. maj 1810 London) francoski(a) pisatelj(ica), diplomat(ka) in vohun(ka).

Danes je znamenit(a) po tem, da se ves čas njegovega(nega) življenja niso mogli zediniti o njegovem(nem) spolu. Ob njegovi(njeni) smrti so zahtevali zdravnikov pregled in avtopsijo, da bi končno določili njen(njegov) spol. Medicina je potrdila, da gre brez dvoma za polno razvito osebo moškega spola. Bil(a) je prvi(a), ki je v namene svojega vohunskega poklica spremenil(a) spol.

Vitez iz Éona je 49 let preživel oblečen kot moški in 33 let oblečena kot ženska. Francoski kralj Ludvik XV., za katerega je vohunil na  evropskih dvorih, ga je izgnal v Anglijo in mu prepovedal, da bi se v javnosti še kdaj prikazal oblečen kot moški. Pokopan naj bi bil v angleški pokrajini Middlesex.

***
EONNAGATA
Sylvie Guillem, Robert Lepage in Russel Maliphant v predstavi Éonnagata poosebljajo različne korpuse te enigmatične persone. (V naslovu so združili vitezinjin priimek Éon z besedo Onnagata – tehniko japonskega gledališča Kabuki, ki omogoča moškim, da na visoko stiliziran način igrajo ženske).

Vsak od treh ustvarjalcev Éonnagate je vitezinji iz Éona posodil svoje telo in v njem raziskoval značilnosti, ki so bolj moške ali bolj ženske ter iz sebe naredil zdaj moškega zdaj žensko. Spreminjanje spola zgodovinskega Éona je bilo deležno različnih interpretacij od freudovsko psihoanalitične (nevroza, narcisoidni delirij, shizofrenija itd.) do čisto političnih ali strateških. 
Éonnagata raziskuje križanje spolov s spoli. Na neki metafizični ravni vsa tri telesa postanejo vse in vsi hkrati. Dve popolni telesi obeh plesalcev z mehansko preciznostjo giba odigrata popolnost moško-ženskega telesa in njegovo spolno nespolnost. Dvoumnost je nadgrajena v triumnost, ko se tretje Lepageovo okorno moško telo prelevi v korpulentno ostarelo žensko. Kot nekakšni trije korpusi: lepo, sublimno in njun antipod.

Gole noge v čevljih z vratolomno visoko peto – ženski atribut - so nedvomno eden najmočnejših odrskih fetišev. Regularni moški po regularni poti težko premagajo takšno atrakcijo. Ker so dobri strategi, vedo, da jim ne preostane drugega, kot da zdepilirajo svoje kocine, nataknejo seksi čeveljce in odplešejo svojo seksi točko. V tekmi z regularno žensko bodo vedno zmagali, ker so šli čez – trans. Oder fascinira, ker je prostor transvestije, katerega raison d’être je prestop čez. V žensko preoblečeni moški na odru fascinira dvakratno, ker je dvakrat preoblečen. Transvestitskemu kabaretu lahko parira le kabaret žensk, ki presegajo običajne ženske gabarite. V bistvu gre za boj med spoloma, za to, kdo zmore proizvesti večjo fascinacijo, kdo lahko bolj očara, zapelje, vzburi. V Éonnagati Sylvie Guillem, popolna balerina s popolnim telesom sama bije boj z dvema moškima. Popolno moško telo plesalca Russela Maliphanta jo premaga kot moškega, okorno moško telo Roberta Lepaga v ženski preobleki jo premaga kot žensko. Sylvie ostane lebdenje v sublimnem brezspolnem telesu bitja, ki ni od tega sveta. Zmaga falologocentrizma ali kriza falologocentrizma? Na to temo bo tekla kri v 21. stoletju.

***
Članek je bil objavljen v reviji Maska, pomlad 2011