Ko je grad v Versaillesu postal uradna kraljeva rezidenca, je Jules Hardouin-Mansart zgradil stavbi dvojčici – veliko in malo konjušnico – , da bi spravili pod streho približno šeststo kraljevih konj pa tudi konjenike, konjarje, glasbenike in paže.

Velika konjušnica se v ničemer ne razlikuje od male, njeno ime izhaja iz njenega položaja, bila je namreč v domeni Velikega konjenika, ki je skrbel za konje, dresirane za lov in za bitko in ki so jih jezdili izključno kralji in knezi.

Dresura konj je bila v Versaillesu na vrhuncu v 18. stoletju v času kraljevine Ludovika XIV, ko so zanj uprizarjali veličastne spektakle konjeniške umetnosti. V ta namen je bila kraljeva konjušnica opremljena s pravo gledališko dvorano, ki pa je po nekaj letih pogorela. Zaradi revolucije in s preselitvijo monarhov v druge rezidence, je tudi kraljeva konjušnica počasi tonila v pozabo. Obnovili so jo šele leta 1970. Uprava versailleskega gradu pa je leta 2002 znanemu gledališkemu umetniku Bartabasu, umetniškemu vodji in koreografu, ustanovitelju znamenitega Théâtre équestre Zingaro ki že vrsto let goji poseben žanr gledališča s konji, s katerim navdušuje svetovno publiko, predlagala, da v tej zgodovinski stavbi osnuje konjeniško akademijo.

"Zamislil sem si šolo, ki je hkrati tudi gledališka skupina, laboratorij za ustvarjanje, kjer zagovarjamo predvsem kolektivno delo. Zame prenašanje konjeniškega izročila in znanja ni mogoče brez razvijanja občutka za umetnost. Zato tukaj učenje dresure povezujemo z učenjem plesa, petja, risanja, umetniškega mečevanja ali Kyuda, starodavne japonske lokostrelske veščine pod vodstvom najboljših mojstrov. Gre nam predvsem za to, da konjeništvo obravnavamo kot umetnost in ne kot disciplino," pravi Bartabas, ki je samouk. Zato v tej konjeniški akademiji s približno petnajstimi učenci-konjeniki iz vsega sveta ni ne izpitov, ne diplom. V Akademiji prevladujejo ženske, kar dokazuje, da je konjeništvo predvsem ženska umetnost, ki temelji na odprtosti, intuiciji, vztrajnosti, ljubezni do dela, skrbi za detajl in eleganci.

Z Akademijo občasno sodelujejo tudi drugi umetniki kot so Carolyn Carlson, Philip Glass in Beňat Achiary.

Bartabas je na začetku povabil arhitekta Patricka Bouchaina, da je opremil manežo po zgledu gledališča Farnese v Parmi z lesenimi panoji, velikimi ogledali in razkošnimi lestenci iz muranskega stekla, s tribuno, ložami in balkonom.

V konjušnici so boksi za približno šestdeset konj z zvenečimi imeni: Cervantes, Champagne, Goya, Farinelli, Géricault, Jupiter, Maravilha, Mars, Mercure, Pluton, Soulage, Saturne, Vénus ..., kolikor jih trenutno premore Akademija.

Po svetu Akademija potuje s šestiintridesetimi konji, od katerih je devetnajst luzitancev, prestižne portugalske pasme kremaste barve z modrimi očmi, ki je predstavljala slavo versailleske konjušnice v 18. stoletju. Izvorno so jih gojili za bitke, danes se odlikujejo v bikoborbah in v visoki dresuri. Bartabas jih je izbral, ker so po naravi nadarjeni za klasično dresuro in ker njihova barva omogoča neverjetno poigravanje z lučjo.

S skupino potuje tudi šest predstavnikov pasme soraya, ki je avtohtona starodavna pasma iz odročnih zahodnih predelov Portugalske, ki je ostala takorekoč nespremenjena in je danes ogrožena. Akademiji so se ti konji pridružili leta 2006.

Od samega začetka je v Akademiji tudi skupina argenitinskih konj pasme criollo mišje sive barve in čistokrvni arabski vranci, zaradi kontrastne črne barve. Izvor criollov sega v 16. stoletje, ko so konkvistadorji v latinsko Ameriko pripeljali berberske in andaluzijske konje. Kot divji konji se odlikujejo z odpornostjo, krepkostjo in umnostjo. Zelo dovzetni za uk, nagli in voljni so postali neobhodni za delo argentinskih gauchov. S skupino potuje osem criollov in dva arabca.

Akademija v Bartabasovi režiji in koreografiji vsako leto ustvari novo predstavo, ki je izziv tako za konjenike in konje kot tudi za publiko.

Predstava Konjenikova pot žari eleganco in prefinjenost. Je svojevrsten balet s konji, ki povezuje sodobno umetnost, konjeniško umetnost, kulturno dediščino, ohranjanje tradicije in posredovanje starodavnih veščin ter slavi neverjetno eleganco konjskih teles in magično moč gledališča. Kostume za konjenike je zasnoval znameniti modni kreator Dries Van Notten s pomočjo belgijskih mojstrov za suknjiče in nemških za hlače, kar daje konjenicam in konjenikom svojevrstno mešanico naravne miline in baročne estetike.