Na začetku filma Federica Fellinija Klovni dečka iz postelje zvabijo nenavadni glasovi pod oknom. Pod seboj zagleda magičen prizor: na trgu pred hišo neznane postave gradijo velikanski šotor.

V mesto je pripotoval cirkus.

Nenavaden, za mnoge skrivnosten svet cirkusa že od svojega nastanka kakor magnet privlači občinstvo.

Prvi evropski cirkus si je konec 18. stoletja zamislil angleški konjeniški častnik Philip Astley v Londonu. Astley je postavil osnove za cirkus, ki veljajo še danes. Vsak klasični cirkuški šotor je postavljen po njegovem modelu in vsaka cirkuška arena v premeru še danes meri natančno trinajst metrov in pol, kar je dvakratna dolžina dresurnega biča, s katerim je Astley iz središča arene vodil svoje konje. Ta standardna mera je omogočila, da so lahko raznovrstni potujoči cirkuški umetniki izvajali točke v kateremkoli potujočem cirkusu na svetu.

 Astley je imel s svojim cirkusom veliko uspeha, zato je družinsko podjetje nadaljeval s sinom Johnom. Skupaj sta ustvarila pravi cirkuški imperij, ki je iz Anglije segal tudi v Francijo in na Irsko, se od tam razvejal po vsej Evropi, v kratkem pa še v Združene države Amerike, ki takrat še niso bile združene.

Astleyjev cirkus je bil cirkus s konji. Dresurnim točkam so kmalu dodali še druge veščine, od akrobatike, žongliranja do komičnih pantomim, ki so bile pri publiki vedno zelo priljubljene. Njihova prvotna vloga je bila zamotiti občinstvo v vmesnem času med različnimi akrobatskimi točkami. Iz teh pantomimskih komičnih prizorov v Astleyjevem cirkusu je na samem začetku 19. stoletja znameniti praoče evropskih klovnov Joey Grimaldi ustvaril lik klovna z velikimi rdečimi usti, popolnoma belim obrazom in na oranžno pobarvanimi šopi las na pobriti glavi, kar še danes predstavlja osnovo za večino hudomušnih klovnovskih likov in kar gledališki zgodovinarji označujejo kot enega najpomembnejših odrskih »izumov« 19. stoletja. Grimaldi je bil in je še danes legenda.* Veliko je k temu prispeval tudi njegov biograf, znameniti pisatelj Charles Dickens.

Grimaldijev oče je bil italijanski komik, mati pa angleška plesalka. Ta »mednarodnost« klovnovskih družin se je v 19. stoletju razvejala predvsem na francosko-italijansko-angleški osi. Tako so nastale cele dinastije klovnov, ki so segale še globoko v 20. stoletje. Skrbno so gojile tradicijo in varovale družinske skrivnosti ter tako svoje najboljše točke in atrakcije prenašale iz roda v rod. Enako velja tudi za druge cirkuške veščine, saj je večina najslavnejših cirkuških umetnikov izvajala točke, ki so jih pred njimi izvajali že njihovi očetje in njihovi stari očetje in ki so bile mnogokrat celo predmet tatvin ali premišljenih družinskih transakcij.

Tako kot klasični balet se je tudi cirkus s svojimi veščinami in seveda s klovni v 19. stoletju preselil v Rusijo, kjer se je razvila ruska cirkuška tradicija. V 20. stoletju jo je v Sovjetski zvezi uradno ustoličila znamenita Državna cirkuška akademija, prva visoka šola, posvečena tej zahtevni obliki odrskih umetnosti. Po sovjetskem vzoru so nastale tudi druge visoke šole za cirkus – v Franciji, Belgiji, na Finskem, v Kanadi. In danes nihče več ne dvomi, da je cirkus res pomembna in zahtevna gledališka zvrst. Iz cirkuških šotorov se je preselil v gledališke dvorane, kjer je kraljeval že na svojem začetku, saj je bil recimo klovn Joey Grimaldi solastnik in glavna zvezda znamenitega londonskega gledališča Sadler's Wells.    

Cirkuške predstave tako imenovanega umetniškega cirkusa se odlikujejo po natančni dramaturgiji. Točke, ki so nekoč razkazovale zgolj veščine izvajalcev, so sestavni del zanimivih zgodb, ki jih pripovedujejo predstave. Akrobati, klovni, žonglerji ustvarjajo prave gledališke like, z vsemi značilnostmi gledališke vloge, kot jo poznamo iz klasičnega gledališča. Sodobni cirkus gradi tudi na posebni scenografiji, kostumografiji, odrski luči, skratka uporablja vse elemente gledališke umetnosti, in današnje občinstvo privlači s sodobnim odrskim izrazom. Hkrati pa je po duhu arhaičen in celo pravljičen, saj obuja – in jo prestavlja v nov čas – starodavno obliko, ki nosi duha potujočih gledaliških družin iz nekih drugih časov, družin, katerih člani so imeli čisto poseben življenjski slog, ki ga je v svojem filmu o klovnih na meji med pravljico in resničnostjo v fantazijskem svetu odrskih luči tako lepo zabeležil Federico Fellini.

*Še danes se klovni z vsega sveta v popolni klovnovski opravi vsako prvo nedeljo v februarju v cerkvi svete Trojice v londonskem Dalstonu s posebnim obredom spomnijo svojega slavnega kolega.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)