Življenje v Zmajevem mestu je življenje dolgoletne tradicije in odsotnosti alternative – dokler nekega dne v mesto po nesreči ne prikoraka vitez. Evgenij Švarc je Zmaja napisal leta 1944, ko je zaradi obleganja Leningrada mesto zapustil in bival v Aziji. Čeprav je besedilo sestavljeno iz treh dejanj, je v resnici izrazito dvodelno: v prvem delu mestu vlada Zmaj, v drugem bivši župan, novi predsednik. Zelo očitna je paralela med dvodelnostjo drame ter zgodovinskimi dejstvi ruske vladavine. Prvi del, ko mestu vlada Zmaj, je sinonim za Rusko carstvo, ki ima svoje začetke v letu 1547, in Ruski imperij, ki leta 1721 nasledi carstvo vse do boljševiške revolucije leta 1917. Ni naključje, da v prvem dejanju od Mačka izvemo, da Zmaj v tem mestu biva ravno štiristo let. Ravno tako verjetno ni naključje, da vitez Lancelot v prvem dejanju pove, da je vpoklican v službo rešitelja preko Knjige pritožb.
LANCELOT: Velja. Veste, kaj je Knjiga pritožb?
ELZA: Ne.
LANCELOT: No, potem bosta to vsak čas izvedela. Kakih pet let hoda od tod v Črnih gorah stoji ogromna jama. V tej jami pa leži na pol popisana knjiga. Nihče se je ne pritakne, a stran za stranjo se vsak dan polni z novimi dogodki. Kdo jo piše? Svet! Gore, trave, skale, drevesa, reke vidijo, kaj počnejo ljudje. Zavedajo se vseh zločinov vseh zločincev, vse bede vseh po krivem trpečih. Od veje do veje, od kaplje do kaplje, od oblaka do oblaka pritožbe človeštva dosežejo to jamo v Črnih gorah in knjiga se debeli. Če ta knjiga ne bi obstajala, bi se drevesa posušila od bridkosti, voda pa bi se pogrenila. In komu je to pisanje namenjeno? Meni.
ELZA: Vam?
LANCELOT: Nam. Meni in prgišču drugih. Mi smo čuječi, lahkotni. Izvedeli smo, da takšna knjiga obstaja, in smo jo nemudoma poiskali. Že če samo pokukaš vanjo, do konca časov ne najdeš več miru. O, kakšne pritožbe polnijo to knjigo! A na te pritožbe mora nekdo odgovorit. In nanje odgovarjamo mi.
ELZA: Kako pa?
LANCELOT: Svoj nos vtikamo v zadeve drugih. Pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč. In pomorimo tiste, ki jih je treba pomorit. Želite pomoč?
Boljševiška revolucija in po njej Leninova Ruska sovjetska federativna socialistična republika, ki sta nasledili Ruski imperij, sta svojo ideologijo naslonili na historijski materializem oziroma marksizem, zato je Knjigo pritožb mogoče povezovati z Marxovo in Engelsovo literaturo, na kateri revolucionarji utemeljijo leninizem.
Lancelot premaga Zmaja, a izgine tudi sam, tako da je mesto prepuščeno novemu vodji – prejšnjemu županu, ki se v novi ureditvi mesta oziroma države poimenuje predsednik. Bolj ali manj pa vse ostane enako. Če bi Zmaj Elzo odnesel v svojo jamo in jo zaužil, je tokrat dana Predsedniku v zakon. Poskus Lancelotove dolgoročne osvoboditve meščanov ne uspe; revolucija se sesede sama vase, žensko življenje, zreducirano na žensko telo, pa se vrača oziroma ostaja v rokah vladajočega.
Tretje dejanje, ko Predsednik nasledi Zmaja, je mogoče brati kot obdobje po ruskemu carstvu in imperiju, v zgodovinskem sosledju kot Leninovo ali Stalinovo vladavino. Ko se je Švarc leta 1945 vrnil iz izgnanstva, je bila igra promovirana kot kritika Hitlerjevega režima, a je oblast v njej prepoznala univerzalno kritiko totalitarizma, torej tudi Stalinove oblasti, zato je bila cenzurirana vse do leta 1962. Švarc je bil znan kot ostri nasprotnik Stalinovega režima in nikoli ni dočakal Zmajeve krstne uprizoritve, saj je umrl leta 1958. Po letu 1962 so sledile uprizoritve tako v Sovjetski zvezi kot na Zahodu, delo pa je dobilo tudi več filmskih različic. Pri nas je bil Zmaj uprizorjen trikrat: prvič leta 1976 v režiji Mileta Koruna v Slovenskem mladinskem gledališču, nato leta 1990 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje v režiji Igorja Stranskyja, leta 2014 pa je besedilo v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica na oder postavil Dino Mustafić. Z našo uprizoritvijo je prvič na oder postavljena različica Zmaja, ki temelji na angleškem prevodu in priredbi Laurencea Senelicka, v slovenščino pa ga je za našo uprizoritev prevedel Boštjan Gorenc.
Dobrih osemdeset let po nastanku drame sva se z režiserko in soavtorico priredbe Nelo Vitošević pri ljubljanski uprizoritvi odločili, da v naši interpretaciji in priredbi ostajamo blizu univerzalnim motivom besedila ter se oddaljimo od specifike paralelizmov z rusko zgodovino. V središču tako ostaja kritika totalitarnega režima, položaj ljudstva oziroma slehernika v tovrstni ureditvi ter vprašanje brezizhodnosti oziroma možnosti alternative.
V priredbi so zato uvedene štiri ključne spremembe, med njimi vpeljava prisotnosti meščanov že v prvem dejanju, kjer kot zvesto ljudstvo podpirajo svojega vodjo in ne dvomijo o pravilnosti njegovega ravnanja, saj konec koncev živijo v režimu, v katerem so živeli njihovi očetje, dedje in pradedje. Kot pravi štiristoletni Zmaj, je bil družinski prijatelj celotne rodbine, zato je tudi sistem, v katerem živijo, edino, kar poznajo. Meščani tako v funkciji zbora ob prihodu tujca aktivno podpirajo in zagovarjajo svoje mesto ter vladarja. Hkrati pa, kljub temu da so na dinamiko navajeni, le to poganja strah v njihovih dušah, saj ne vedo, kaj in kdaj bo Zmaja nekaj ujezilo ter posledično ogrozilo mir in zahtevalo dodatne žrtve. Zanje je povsem normalno in tradicionalno, da Zmaju letno žrtvujejo devico. Strah pred Zmajem, ki je zažrt v kosti meščanov, tako onemogoča ljubezen in občutek skrbi za sočloveka.
Druga ključna sprememba je transformacija likov moškega spola v ženski spol. Švarčev Maček tako postane Mačka, Šarleman, Elzin oče, pa postane Šarlemanka, Elzina sestra. Posledično nastane družinska celica treh žensk – Elze, Šarlemanke in Mačke –, ki se kolektivno postavijo po robu patriarhalni formi drame, na koncu pa tudi patriarhalni vsebini. Tretja sprememba, ki sovpada z drugo, je, da v tretjem dejanju, namesto da bi Lancelot ponovno rešil Elzo, tokrat pred Predsednikom, Elza reši sebe in poskuša rešiti tudi mesto. Elza, ki predstavlja podrejeni položaj žensk, se opolnomoči in iz pasivnega lika postane aktivna protagonistka tretjega dejanja, ki si prizadeva rešiti sebe ter druge pred Predsednikovim režimom. Res je, da idejo spremembe in ljubezni v mesto prinese Lancelot, a v priredbi se romantična ljubezen med Lancelotom in Elzo transformira v univerzalno ljubezen in sočutje do sočloveka.
Četrta ključna sprememba je izpostavitev Mačke kot pripovedovalke. Drama je v osnovi hibridnega značaja; eden izmed žanrov, ki jo tvori, je tudi pravljica, kar je značilno za Švarčevo pisavo, ki navdih jemlje v ruski skazki. V izvirniku je Maček aktiven na dveh mestih: v začetku prvega dejanja kot ključni informator ekspozicije ter med drugim in tretjim dejanjem, ko skupaj z Oslom (ki v naši priredbi ne nastopa) odvlečeta Lancelota v gore in mu tako rešita življenje. Naša Mačka prevzame funkcijo pripovedovalke skozi celoto, prav tako pa združuje še nekaj drugih funkcij, ki jih sicer opravljajo liki, ki smo jih v priredbi skrčili. V izvirniku je Maček tisti, ki Lancelotu prinese orožje, s katerim bo premagal Zmaja. Naša Mačka tako kot Švarčev Maček ostaja blizu živalim iz skazke, ki običajno opravljajo funkcijo protagonistovega pomagača. Povsem logično se zdi, da ravno mačji značaj – značaj nepokornega in samosvojega bitja – Lancelotu namigne, da bi lahko Zmaja izzval na dvoboj, in nas skozi celotno pripoved pripelje do spremembe stanja v Zmajevem mestu.
Zaradi vpeljave treh aktivnejših ženskih likov se naš Zmaj ne konča z junaškim dejanjem viteza, temveč z junaškim dejanjem ženskega kolektiva. Še pomembneje od same akcije, ki jo izvedejo zdaj aktivni in emancipirani ženski liki, je to, da jo izvedejo skupaj, saj se feminizem začne v kolektivizmu. V napisani priredbi se je njihovemu uporu pridružil tudi drugi meščan, a je zaradi spremenljive narave gledališkega študijskega procesa to na odru žal izostalo. Zato pa je toliko bolj pomembno, da se v feminističnem duhu ohrani misel, ki jo v zaključku že sam Švarc plasira preko Vrtnarja.
DEČEK: Nam boš storil kaj žalega?
LANCELOT: Tebi ne.
PRVI MEŠČAN: Kaj pa nam?
LANCELOT: Vas bom moral vzet v roke.
VRTNAR: Počasi se daleč pride, gospod Lancelot. Rotim vas – bodite potrpežljivi. Naredite cepiče. Zanetite kres – toplota spodbuja rast. Previdno populite plevel, da ne bi po nesreči poškodovali zdravih korenin. Veste, ko dobro pomislite, je mogoče za ljudi resnično in zares konec koncev treba zelo pozorno skrbet.
S skrbjo, upanjem, potrpežljivostjo. Z nežnostjo do spremembe, saj nasilje vedno rodi zgolj novo nasilje. Tragičnost Zmajevega padca ob koncu bitke v drugem dejanju je v tem, da tudi sam spozna, da čeprav so vsi zadnjih 400 let delovali pod njegovo taktirko, med vsemi pokornimi dušami ni niti ene, ki bi mu ob prepuščanju smrti prinesla vsaj eno kapljico vode. V njegovih ljudeh ni usmiljenja, saj jih je vodil strah, ne ljubezen. Prav to stanje duha pa predstavlja izziv tako meščanom v igri kot sodobni družbi. Zmaj je satirična igra, ki vsebuje politični komentar, a poleg tega, da govori o sistemu, še več pove o ljudeh, ki živijo v njem. Z razširitvijo zbora, ki cilja na poistovetenje z občinstvom, so v središču prodane duše posameznikov, vdanih v usodo.
Ko se Lancelot pojavi v hiši, izreče: »Nikjer žive duše.« Mačka mu nato pove: »Od našega mesta terja dajatev. Vsako leto si izbere devico. In mi mu jo mirne duše predamo.« Župan o sebi spregovori: »Mučijo me vse živčne in duševne bolezni, kar jih najdete v medicinskih leksikonih, da ne omenjam treh, ki jih uradno še niso prepoznali.« Švarc tako na več mestih v igri podaja informacije o stanju duš, najpodrobneje pa svoje podanike predstavi njihov vodja.
ZMAJ: Bahaš se, bahaš. Moji ljudje so precej strašni. Nikjer jim ne boš našel para. Moje maslo. Po mojem kopitu so.
LANCELOT: Ampak vseeno ljudje.
ZMAJ: Na zunaj.
LANCELOT: Ne.
ZMAJ: Če bi videl njihove duše – uf, to bi drhtel.
LANCELOT: Ne.
ZMAJ: Kaj ne bi, pobegnil bi. Za takšne pokveke ne bi dal življenja. Sam osebno sem jih pokvečil, pobič moj dragi. Pokvečil sem jih do konca in kraja. Človeške duše, ljubi pobič, so zelo trdožive. Presekaj mu telo na pol – in bo šel rakom žvižgat. Če mu presekaš dušo, pa se ti bo pokoril. Ne, ne, takšnih duš ne boš našel nikjer drugje. Samo v mojem mestu. Duše brez rok, duše brez nog, gluhoneme duše, duše v okovih, špiceljske duše, duše, preklete do pekla. Veš, zakaj župan hlini blaznost? Da bi skril dejstvo, da sploh nima duše. Duše, ki močijo posteljo, duše, ki kopičijo denar, ožgane duše, mrtve duše. Ne, ne, res škoda, da so nevidne.
Prav takšne duše Zmaj tudi zapusti Lancelotu oziroma Predsedniku. Če je mehanizem v prvem in drugem dejanju strah, se v tretjem dejanju, ravno zaradi duš, ki niso zveste, temveč zgolj podjarmljene svojemu vodji, ta mehanizem potencira v paranojo. Župan se povzpne na mesto Predsednika, prvega vodje, in dramaturgijo njegove akcije ter njegovega (tretjega) dejanja poganja prav paranoja. Ko zavzame Zmajevo mesto in je sam priča izdaji Zmaja, ve, na kako krhkih temeljih stoji njegov voditeljski položaj. Predsednik simbolizira tudi Stalinovo paranojo, ki je bila povsem logična: ovaduštvo in nezaupanje so želeli patentirati med ljudmi, da bi nad njimi imeli nadzor. Neizbežno pa je bilo, da se ni naselila v vsako dušo, med vse razrede družbe, do samega vrha, kjer tisti, ki vlada, vlada popolnoma sam in dvomi o vseh, ki so v njegovi službi. Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma izpelje tezo, da je nezaupanje v sočloveka in posledična popolna osamitev oziroma izolacija vsakega posameznika eden izmed ključnih mehanizmov, ki jih uporablja vsak totalitarni režim. Predsednik posledice režima, ki ga zapoveduje, občuti tudi na lastni koži; vse njegove akcije spodbudi paranoja. Sprva zasliši ječarja, da oceni situacijo med zaprtimi nasprotniki režima in konkurenti ter želi za zapahe spraviti upornike in Lancelotove podpornike. Potem poskuša na svojo stran pridobiti Šarlemana oziroma Šarlemanko, da ne bi ugovarjala poroki Predsednika z njeno sestro, Elzo. Zasliši celo lastnega sina, Henrika, novega župana, ki je začel podkupovati tajnika ter vohuniti za Predsednikom, lastnim očetom. Za konec pa zasliši še Elzo glede morebitnega Lancelotovega povratka.
V naši priredbi Lancelot sicer fizično umre ob koncu drugega dejanja, a ideja, ki jo prinese v mesto, živi naprej. Nasledi jo Elza skupaj z Mačko in Šarlemanko, tako da je Predsednikova paranoja pred Lancelotovo vrnitvijo še vedno upravičena, le da je manj predvidljivo, v kakšni obliki se bo vrnitev manifestirala. Lancelot ob smrti optimistično verjame: »Vsi so se poskrili. Tako je. Zdaj pa doma počasi prihajajo k pameti. Njihove duše prihajajo k sebi. No, saj šepetajo: zakaj smo hranili in oskrbovali to pošast?« Lancelot verjame v spremembo in to prenese naprej. Tako Elza, tista, ki bi morala biti žrtev, postane rešiteljica, ostaja pa vprašanje, kako se soočiti z izzivom »Pokončat zmaja v vsakem in slehernem od njih?«. Igra Zmaj tako ne predstavlja zgolj oblike vladavine in vladarja, temveč tudi stanje duš, duha družbe.
Poleg strahu in paranoje je za duše značilno tudi stanje shizofrenije. Pri rabi besede »shizofrenija«, kot jo leta 1942 uporabi Švarc, ne gre za verodostojno paralelo s sodobno definicijo shizofrenega psihičnega stanja, temveč za shizofrenijo kot mnogoobrazno lastnost oziroma razklano, nestabilno osebnost. Tovrstno stanje primarno uteleša Župan, k temu pa stremijo tudi Zmajeve tri glave in žanrska fluidnost. Besedilo je v izvirniku razdeljeno na tri dejanja, ki pa tečejo brez razdelitve na prizore; osebe vstopajo in izstopajo, medtem pa se besedilo brez posebnih ločnic spreminja tudi stilsko in žanrsko. Švarčev Zmaj je izrazito hibridno besedilo: je politična satira s pravljičnimi elementi in viteška parodija hkrati. Zmaj referira tako na Stalina kot na Don Kihota. Igra je komična in grozljiva, posledično groteskna, a tudi melodramatična v svojih romantičnih elementih. Je kritika takratnega avtokratskega režima Sovjetske zveze, hkrati pa motiv darovanja devic črpa iz mitologije. Je seksistična v svoji patriarhalni formi in vsebini, a feministična ob sklepni Vrtnarjevi misli. Njena zgradba je shizofrena, kar predstavlja velik uprizoritveni izziv. Je kombinacija stilov in žanrov, bralec ob njeni shizofreniji potuje kot na »rollercoasterju«, in ravno zaradi te spremenljivosti ob besedilu začuti občutek nestabilnosti. Med branjem in analizo si zaželiš stabilnosti, in prav to je tisto, k čemur stremijo tudi duše v Zmajevem svetu: stabilnost. Zato jih lahko razumemo, ko ne želijo, da vitez Lancelot izzove Zmaja in s tem poruši njihov red. Sprijaznjeni so z vsakoletnim darovanjem devic, da ohranijo mir.
»Ko ti je toplo in udobno, je najbolje biti slep, gluh in nem,« je Mačkina ponavljajoča replika, ki bi lahko bila tudi nekakšen refren besedila. Prej omenjeno shizofrenijo mnogoterih obrazov bi radikalno lahko interpretirali kot osebnost brez enovite hrbtenice oziroma stališča. Množica se svojemu udobju ne bo odrekla, saj sprememba vedno prinaša stres, četudi obljublja boljše čase. Predvsem pa bo zagotovo terjala žrtve. Verjetno nam je tudi danes v svojih naslanjačih in gledaliških avditorijih preprosto preveč udobno, da bi se naprezali za spremembo in alternativo. Udobje in nezmožnost verjeti v alternativo sta glavni značilnosti prebivalcev Zmajevega mesta. A če lahko tako trdno verjamemo, da sprememba ni mogoča, pomeni, da nas vodi ravno misel o tem, zatorej se lahko vprašamo, ali bi nas morda lahko obvladovala nasprotna misel, da je duše mogoče spremeniti? Morda bo naslednja revolucija morala imeti dramaturgijo evolucije, da se ne bi s hitro nasilno rešitvijo zopet sesedla sama vase. Morda temni časi potrebujejo optimistične konce, da bi začeli gojiti drugačne misli. In morda vrtnarji vedo, da je tudi človek zgolj del narave, ki lahko vztrajno kljubuje Zmajem samo počasi, s toplino in povezanostjo. Morda bi se (r)evolucija morala začeti z vero – četudi v pravljice.
Viri:
Arendt, Hannah, 2003: Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba.
»Rusko carstvo«. Wikipedia. »https://sl.wikipedia.org/wiki/Rusko_carstvo«. Dostop 6. 11. 2025.
Švarc, Evgenij, 1964: Goli kralj. Ljubljana: Prosvetni servis.
Povezava: PDF gledališkega lista