Okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske je 8. januarja 1943 obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom, v srditi poslednji bitki, ki je trajala dve uri in pol, pa je bilo ubitih 69 borcev. Zadnjega so okupatorji ranjenega ujeli in usmrtili kot talca.
Gre za prvo sodelovanje med ptujskim gledališčem, ki samo sicer nima svojega igralskega ansambla, in Mestnim gledališčem ljubljanskim (MGL), kar je po besedah direktorja Mestnega gledališča Ptuj Petra Srpčiča za njih velika čast, za kolege iz Ljubljane pa je velik izziv že sama predstava. Ob tem je poudaril, da se ta ne ukvarja s politiko, se pa ukvarja z vojno, torej nečem, česar si noben razumen človek ne more želeti.
Jernej Lorenci pred premiero pravi, da pravzaprav sploh ne gre zanj, za Pohorski bataljon, pač pa za ekstremno izkušnjo v ekstremnih okoliščinah, kjer so vladali strah, lakota, mraz, smrad, trupla, odtrgani udje, gnijoča telesa, žeja, ni bilo kuhinje, stranišča, postelje, televizije, interneta, telefona, jogurta in brezglutenskega burgerja.
"Ni ničesar, kar je zame oziroma za nas povsem samoumevno in vsakdanje. Pa vendar sodimo. Sodimo ves čas. Četudi nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod nam torej pravica, da sodimo? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušamo predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da nehamo soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčimo?" se sprašuje režiser in soavtor predstave.
Vojna je po njegovih besedah v zadnjih desetletjih spet postala redna spremljevalka naših življenj, za zdaj predvsem v obliki neposrednih prenosov po televiziji, tako da smo se eksplicitnih prizorov groze in uničenja kar nekako navadili. Vseeno pa si ne znamo predstavljati, kakšna je resnična izkušnja vojne in kako je, ko ostaneš brez zavetja, hrane, osnovnega človeškega dostojanstva in na begu.
S tem projektom se Lorenci vrača k motivu demoničnega zla vojne in človekovega trpljenja v vojni. Uprizoritev je v izhodišču naslonil na zgodbo poslednjih dni Pohorskega bataljona, tudi z ambicijo gledališkega preizpraševanja mehanizmov in posledic strašne uničevalne vojne, ki ta hip divja v Evropi, v naši neposredni bližini.
Igralsko zasedbo na odru sestavljajo Mojca Funkl, Mirjam Korbar, Nina Rakovec, Lara Wolf, Branko Jordan, Primož Pirnat, Matej Puc, Lotos V. Šparovec, Gaber K. Trseglav, Gašper Lovrec in Jure Rajšp. Za dramaturgijo je poskrbel Dino Pešut, za scenografijo Branko Hojnik, za kostume Belinda Radulović, avtor glasbe pa je Branko Rožman.
"Ne bi izpostavljal posameznih vlog, prav tako ni naš namen soditi niti dajati kakršnekoli odgovore, pač pa postavljati vprašanja. Naš namen je pošteno, spoštljivo in dostojanstveno povedati zgodbo o Pohorskem bataljonu," je pred premiero povedal Lotos V. Šparovec, ki v predstavi sicer upodablja vlogo očeta Alfonza Šarha, ki je na Osankarici padel skupaj s svojimi tremi sinovi.
Po besedah direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor žal nekateri pojavi, kot so vzpon ekstremizma, ozemeljske težnje in vojne znova postajajo nekaj povsem legitimnega, čeprav smo bili prepričani, da se kaj takega ob vseh podpisanih deklaracijah in mirovnih sporazumih ne bo nikoli več ponovilo.
"Menim, da Lorenci, ko je predlagal, da se lotimo te predstave, v svoje razmišljanje ni zajel zgolj znamenitega slovenskega medvojnega mita, pač pa neko dogajanje vsega sveta. O tem se bo po moje razmišljalo," je dejala Hieng Samobor.