Kot je na novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor, bo premiera 8. januarja ob 15. uri, saj velja, da ob tej uri 8. januarja leta 1943 nobenega od članov Pohorskega bataljona ni bilo več med živimi. Uprizoritev je koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj. Ptujska premiera je že bila, Hieng Samobor jo je opisala kot izjemo izkušnjo, za kateri si želi, da bi se ponovila v Ljubljani.

Kot je še povedala, je v času ustvarjanja predstave aktualnost teme postala naravnost boleča, Lorencija pa kot predlagatelja teme označila za vizionarskega. Uprizoritev je po njenih besedah mogoče na eni strani gledati kot dokaj verno zgodovinsko pričevanje in na drugi popolnoma čustveno. Opomnila je, da so v povezavi z zgodbo Pohorskega bataljona običajno v ospredju moški, Lorenci pa izpostavi tudi žensko in otroka.

Lorenci, ki je rojen v Mariboru, je povedal, da Pohorje dojema kot "svoj dušni dom in mentalni vrt" in je že celo življenje povezan z njim. Zgodbo o Pohorskem bataljonu je opisal kot mit, vsaj štajerski, sam pa se ukvarja predvsem s tem, kaj se skriva za mitologijami. Za njimi so, kot je poudaril, konkretne izkušnje, ljudje, dogodki, skratka nekaj zelo človeškega.

Sam je vedel za Šarha in njegove tri sinove, ki so umrli, ni pa v vseh letih šolanja ničesar slišal o materi. Potem se mu je začela razkrivati strašna zgodba Šarhov. O ljudeh, ki so v ekstremnih okoliščinah žal šli predaleč. V zgodbo se je globoko zakopal in na neki točki je, kot je povedal, breme postalo neznosno, in je komaj čakal na začetek vaj, ko se je breme razdelilo med ekipo.

Opozoril je, da se, ko preteklost postane zgodovina, vključita politika in ideologija ter dve temeljni destruktivni sili, ki sicer stojita na nasprotnih bregovih, njun učinek je pa identičen - glorifikacija in demonizacija. "Danes to radikalno živimo, ali glorificiramo ali demoniziramo, predvsem pa posplošujemo", je poudaril. Uprizoritev nosi podnaslov Poskus rekonstrukcije, kar so tudi iskreno poskušali. "A končno spoznanje je, 'ne vem', zato tudi nimam pravice soditi," je sklenil režiser.

Dino Pešut je vojno opisal kot univerzalno človeško izkušnjo, druga svetovna vojna pa je po njegovih besedah vsem v tem prostoru del DNK, del družinske zgodovine. Ustvarjalni proces je opisal kot zelo odprt.

Igralec Lotos Vincenc Šparovec, ki je poleg igralske izobrazbe opravil tudi šolo za častnike, je povedal, da so jim pri ustvarjanju predstave prav prišle njegove izkušnje. Po njegovih besedah je sicer v času, ko častimo hipne zadovoljitve, težo razumeti ljudi, ki so v najhujši zimi v zemljankah umirali s pesmijo na ustih v veri v boljši svet. "Ni naš namen da sodimo, ampak da podajamo. Da nismo patetični v tem, kar počnemo in blago sentimentalni. Če nam to uspe, lahko pošteno, spoštljivo in dostojanstveno povemo zgodbo o Pohorskem bataljonu," je sklenil.

Igralka Mirjam Korbar je postavljanje predstave na oder opisala kot zelo emotivno izkušnjo, igralka Nina Rakovec je povedala, da jim je študij zapustil "ogromno lepe, a težke prtljage", igralec Gaber K. Trseglav pa si želi, da bi si predstavo ogledalo čim več mladih.

V predstavi igrajo še Mojca Funkl, Lara Wolf k. g., Branko Jordan, Primož Pirnat, Matej Puc, Gašper Lovrec k. g. in Jure Rajšp k. g., dramaturg je Pešut, scenograf Branko Hojnik, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe Branko Rožman in oblikovalec svetlobe Radomir Stamenković.