Kamišibaj je izvorno japonski izum pripovedovanja zgodb ob slikah v majhnem odru, v njem pa se družijo besedna in likovna umetnost, gledališče, strip in film, je na današnji predstavitvi priročnika z naslovom Umetnost kamišibaja: priročnik za ustvarjanje povzela Vladka Tucovič iz Pedagoške fakultete.

Avtorica v knjigi predstavi kamišibaj kot umetnost, njegove posebnosti in zgodovinski razvoj. Vsi, ki bi ga želeli ustvarjati ali z njim nastopati, pa bodo v knjigi našli koristne nasvete, kako izbrati in ustvariti zgodbo, kako izdelati njen likovni del in butaj oziroma leseni oder, kamor so vložene slike, ter kako nastopiti pred občinstvom, piše na spletni strani založbe Aristej, ki je knjigo izdala.

Jelena Sitar Cvetko, sicer lutkarica in predavateljica na koprski fakulteti, je bila skupaj z možem Igorjem Cvetkom ena od pionirjev kamišibaj gledališča v Sloveniji. Kot je spomnila na predstavitvi, je kamišibaj prišel k nam pred desetletjem, a še pred petimi, šestimi leti je zanj vedelo le malo ljudi, "danes pa je to splošno razširjena beseda". O tem priča dejstvo, da je produkcija kamišibaj predstav "izbruhnila", tako da vsako leto potekata mednarodni in pregledni državni festival, eden v Piranu, drugi pa v Štanjelu.

Da je kamišibaj odličen didaktični pripomoček vzgojiteljem, učiteljem, knjižničarjem in terapevtom, je avtorica knjige dokazala pred samo predstavitvijo, ko je pripravila predstavo za vrtčevske otroke, ki so si jo lahko ogledali tudi študenti - bodoči pedagogi.

Obenem je opozorila, da minimalističnemu izgledu navkljub kamišibaj nikakor ni tako enostavna izrazna oblika, kot bi se zdelo na prvi pogled. Tako premore določene zakonitosti in posebnosti, kot sta npr. kadriranje in montaža, ki ga približujejo filmski umetnosti ali stripu.