Kot je na petkovem literarnem pogovoru z ustvarjalci poudarila dramaturginja Darja Domikuš, predstave po desetletju ni bilo mogoče preprosto obuditi in obnoviti. Nastala je popolnoma nova predstava. Jovanović je zanjo ustvaril tudi novo dramatizacijo, igralska zasedba pa je spremenjena.

Naslovno vlogo je sicer ponovno prevzela Polona Juh, Igorja Samoborja pa je v vlogi Alekseja Aleksandroviča Karenina zamenjal Matjaž Tribušon in Jurija Zrneca v vlogi Alekseja Vronskega Klemen Janežič. Od prve igralske ekipa so poleg Juhove ostali le še trije igralci, pa tudi številčno se je ekipa precej skrčila. Tolstojev roman je snov letošnje mature.

Tolstoj je Ano Karenino napisal po romanu Vojna in mir, ko je bil na višku svoje moči. Pisatelj je napisal več različic romana. Zgodbo je začel graditi po principu evropskega družinskega romana oziroma romana nezvestobe. Kmalu je začel osnovno idejo spreminjati in je vpeljal lik Levina, ki je bil pisateljev alter ego in nosilec njegove ideologije. V končni verziji je Ana obsojena na pogubo.

Kot je dejal Javornik, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je osnova Ane Karenine disharmonija, paradoksalna predstavitev duševnih stanj in postopkov. Za razliko od Vojne in miru, ki je epopeja, je v Ani Karenini izjemno pomemben detajl, nadrobnost, ki se od subjektivnega začenja objektivizirati.

Tolstoju se ni zdelo smiselno, da bi v romanu gradil sklenjeno misel, zato moramo po njegovih besedah Ano Karenino brati kot polemično delo. Ta polemika je vezana na najrazličnejše težke družbene dogodke njegovega časa. Prav tako je v tem obdobju Tolstoj preživljal hudo osebno krizo.

Po Javornikovih beseda je osrednje vprašanje, ali sta Ana in Vronski kriva. Pred družbenim okoljem nista kriva, ker pa sta sužnja lastne strasti, sta kriva pred večno sodbo, s čemer se je Tolstoj navezal na Biblijo.

Jovanović se je v svoji novi dramatizaciji osredotočil na Anino zgodbo in pustil Levina. V končni različici romana Tolstoj sicer še zmeraj govori o grehu, a je ta, kot je poudaril Jovanović, presežen z norostjo srca, z ljubeznijo, ki je brezpogojna in usodna.

Izpostavil je politični vidik romana - feminizem. Vendar pa te zgodbe, kot je dejal, ni mogoče poljubno obteževati s političnimi vprašanji, ne da bi jo uničili. V osnovi je to ljubezenska zgodba, ki raste iz pristranske zakonodaje in odnosov, ki jih je ta zakonodaja diktirala. So pa tudi v njegovi dramatizaciji momenti, ki odpirajo to politično, feministično problematiko.

Juhova je povedala, da jo je to, da je Ano Karenino že enkrat interpretirala, obremenjevalo. Vendar pa so se z novima soigralcema v vlogi Karenina in Vronskega pred njo odprli novi svetovi.

Ker je bila Anina poroka s Kareninom dogovorjena, se je lahko Ana končno izživela šele prek Vronskega. Juhova pri njej ne prepoznava nobene krivde. Ana po njenih besedah opozarja, da ima vsak človek pravico do odločanja in svobodne volje.