Priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za leto 2011

 ANDREJ NAHTIGAL
ODLIČJE MARIJA VERA, IGRALSKO PRIZNANJE ZDUS ZA ŽIVLJENJSKO DELO 2012

Andrej Nahtigal je eden tistih igralcev, ki se ne postarajo. V svoji več kot pol stoletja trajajoči odrski ustvarjalnosti, ki jo je skoraj vso daroval SNG Drami Ljubljana, je s številnimi vlogami soustvarjal visoko profesionalno in umetniško vznemirljivo podobo sodobnega slovenskega gledališča, skupaj z njim preizkušal nove poetike ter razvijal nove gledališke stile, kljub temu pa znal znotraj najrazličnejših režijskih pristopov zmeraj ohraniti igralsko suverenost in avtonomnost. S svojo čisto in nepreračunljivo privrženostjo gledališču in z avtentičnim veseljem do igre je odločilno prispeval k mojstrenju ansambelske igre v SNG Drama Ljubljana, obenem pa nikoli ni zanemaril svoje individualnosti. Kljub dolgoletnim izkušnjam je to igralec, ki se nikoli ne zateče k rutinskim interpretacijam vlog, ampak rutino zmeraj nadgrajuje z intelektualno odprtostjo in umetniško radovednostjo. Prav zato so njegove vloge vedno zanimive, lucidne, izvirne, pogosto obogatene s specifičnim osebnim humorjem, ki z leti čedalje bolj izraža tudi modrost in globlje poznavanje življenja. Naj omenimo le nekaj njegovih najopaznejših vlog iz zadnjega časa: Pilat v Škofjeloškem pasijonu, Nadzornik v Kafkovem Procesu, Doktor v Büchnerjevem Woyzcku, Notar v Molièrovi Šoli za žene, vojvoda de Guermentes v Proust-Pinter-Trevisovem Iskanju izgubljenega časa, Natter v Schnitzlerjevi Prostrani deželi, Hišnik v Razredu Matjaža Zupančiča, Burkež v Bernhardovi igri Moč navade, First v Smoletovem vrtu Mete Hočevar, Starec v Petanovi Fatalni komediji in velika stvaritev, vloga Marka Andronika v Shakespearovem Titu Androniku, v kateri je Andrej Nahtigal združil vse svoje bogate odrske izkušnje in znanje. Andrej Nahtigal je torej oblikoval niz epizodnih, malih, srednjih in velikih vlog, čeprav lahko te oznake ob njem uporabimo zgolj pogojno, saj gre za igralca, ki skuša v domala vsaki, še tako epizodni vlogi poiskati njeno človeško jedro. Teh vlog ne odigra znotraj znanega in obrtno dognanega tipološkega izrisa, ampak jih skuša umestiti v celoto uprizoritve in jim hkrati dati svoj pečat, svoje razumevanje drobne človeške usode. Nemara je le tako moč zdržati tako dolgo in raznoliko igralsko kariero in rasti v lastni izpovedni moči do trenutka, ko je vse igralske izkušnje mogoče sestaviti v celovito podobo. Nahtigalove odrske stvaritve dokazujejo, da je to ne le mogoče, ampak je tudi več kot prepričljivo doseženo. 


nina rakovec / foto arhiv slg celje
NINA RAKOVEC
PRIZNANJE ZDUS ZA IGRALSKE DOSEŽKE V LETU 2011 – za vlogi Nine Mihajlovne Zarečne v Utvi in Susan Parks v Knapih slikarjih
 
Nina Rakovec je igralka, ki na oder prinaša svežino, igrivost in tisto odrsko prezenco, ki gledalca, tako odraslega kot otroškega, prisili, da je ne izpusti izpred oči. Je senzibilna, odzivna, spretno prehaja med različnimi čustvenimi stanji, pri transformacijah v različne odrske like pa uporablja vsa svoja izrazna sredstva, od glasu in obrazne mimike do gibanja telesa. Je gibalno in govorno suverena, z odličnim posluhom za vse jezikovne detajle, pevka z izbrušeno tehniko, ob vsem tem pa se zna natančno odzivati na sporočilnost besedila in režijske napotke. Nina Rakovec se vseskozi zaveda, da je za vrhunske igralske dosežke pomemben vsak detajl in ničesar ne prepušča naključju. 
 
V komediji Utva Antona Pavloviča Čehova, igri o zgrešenih ljubeznih, generacijskih konfliktih ter tudi o gledališču in umetnosti nasploh, je igralka kljub svoji mladosti lik Nine Mihajlovne Zarečne izoblikovala z veliko mero igralske zrelosti in na odru v vlogi odrasla ter se postarala. Njena transformacija od mladostno vihrave, naivne, iskrive in zaljubljene mlade ženske do utrujene, deziluzionirane, razočarane, streznjene in izžete odrasle ženske je presunljiva. V teku dogajanja spretno prehaja med različnimi čustvenimi stanji, pri tem pa ves čas samozavestno in celostno obvladuje igralski aparat, saj se postara tako v glasu kot v izrazu in gibanju.    

V drami Leeja Halla Knapi slikarji je Nina Rakovec oživila mlado in preprosto Susan Parks, dekle, ki je zaljubljeno v umetnost in v vse, kar je z umetnostjo povezano. Njena Susan je vesela, bistra in iskriva, mladostno neizkušena, a hkrati dovolj zrela, da si o življenju ne dela več velikih utvar. Kljub temu ji uspe med trde in zgarane knape vnesti dekliško neposrednost in veselje do življenja, saj je igralka lik izoblikovala z mladostno iskrenostjo in samozavestjo. 

Nina Rakovec je gotovo ena izmed najbolj talentiranih igralk svoje generacije; z vsako novo vlogo dokazuje, česa vsega je sposobna: velikih igralskih čarovnij in obujanj najrazličnejših likov. Razvija se v zrelo igralsko osebnost s svetlo prihodnostjo, ki nas bo v bodoče gotovo še presenetila z velikimi igralskimi kreacijami.


VESNA PERNARČIČ / FOTO MARE MUTIĆ
VESNA PERNARČIČ
PRIZNANJE ZDUS ZA IGRALSKE DOSEŽKE V LETU 2011 – za vloge Ženske v Času za Tango, Emmi Rothner v Proti severnemu vetru, Ženske v Kako jemati njeno življenje in Sekretarke Magdalene v Limonadi slovenici

Vesna Pernarčič je ena izmed osrednjih igralk Prešernovega gledališča Kranj in ena izmed redkih vsestranskih igralk v slovenskem gledališkem prostoru, ki svoje številne in raznovrstne talente – od igralskega, pevskega, gibalno-plesnega in v zadnjem času literarnega – tudi v polni meri izkorišča. Preizkusila se je skorajda v vseh zvrsteh in žanrih, od muzikala, komedije, šansona, plesne predstave do psihološko najzahtevnejših dramskih vlog. Gre za igralko, ki s svojo karizmatično igralsko prezenco, pretanjenostjo, lahkotnostjo, suverenostjo, šarmom in predvsem psihološko verjetnostjo lika ter zmožnostjo partnerske (so)igre prepriča tako v komičnih kot tudi v dramskih vlogah. 

V letu 2011 je presenetila v romantični komediji Čas za tango, ki je njen avtorski projekt, od ideje do besedila in igralskega deleža v njem. V intimni predstavi za dva igralca se je Vesna Pernarčič razmahnila v vsej svoji kreativnosti in kompleksnosti ter na humoren in romantičen način razvila svoj igralski potencial, prežarčen z bravuroznostjo plesa in erosom.

Eno svojih najbolj zahtevnih dramskih vlog je ustvarila z vlogo Emi Rothner v Glattauerjevi uspešnici Proti severnemu vetru, za katero je požela navdušenje tako pri kritikih kot pri publiki. Vloga je ob obsegu teksta zelo zahtevna, saj gre za monološko strukturo besedila, kar je poseben igralski izziv. Igralki je uspelo prepričljivo odigrati kompleksno paleto najrazličnejših emotivnih stanj in vdihniti liku osupljivo verjetnost, utemeljeno na psihološkem realizmu in takorekoč filmskem minimalizmu. Prav tako opazno vlogo je Vesna Pernarčič oblikovala v skupinski igralski orkestraciji postdramskega besedila Martina Crimpa Kako jemati njeno življenje, saj je lik Ženske skozi ekspresivni pevski del pripeljala do srhljivega viška kot tožbo in obtožbo vseh vojnih zločincev, ki so v bratomorni vojni morili nedolžne žrtve.

Popolnoma drug igralski obraz pa je igralka pokazala v komediji Limonada slovenica Vinka Möderndorferja kot spretna in pretkana sekretarka Helena, kjer je ponovno lahko dokazala svoj izrazit komedijantski talent.  

Vesna Pernarčič je vsestranska gledališka ustvarjalka, trenutno v izredno eruptivnem ustvarjalnem obdobju, kar je nedvomno vzrok in posledica njene igralske zrelosti, izbrušenosti ter prodornosti njenih raznolikih kreacij. 


MARINKA POŠTRAK / FOTO MARE MUTIĆ
MARINKA POŠTRAK
VELIKI BRŠLJANOV VENEC 2012 – priznanje ZDUS za življenjsko delo na področju dramaturgije ter za ustvarjalno, prodorno in inovativno oblikovanje umetniškega programa PG Kranj in Tedna slovenske drame

Delo dramaturginje Marinke Poštrak je skorajda nepregledno, saj že skoraj trideset let pomembno zaznamuje in bogati slovenski gledališki prostor. Svojo dramaturško pot je začela z režiserji Miletom Korunom, Eduardom Milerjem in Vitom Tauferjem, s katerimi je ustvarjala zanimive, iščoče in večkrat tudi nekonvencionalne predstave, ki so se zapisale v gledališki spomin in so tudi zaradi njenega dramaturškega prispevka prejemale visoke nagrade in gostovale na številnih festivalih. Leta 2000 je bila zato tudi nagrajena z Grün-Filipičevim priznanjem za dosežke v slovenski dramaturgiji. V zadnjem desetletju pa njeno delo v Prešernovem gledališču Kranj zaznamujejo dramaturgije družbeno angažiranih tekstov, pri katerih je sodelovala še z režiserji Ivico Buljanom, Matejo Koležnik, Sebastijanom Horvatom, Jernejem Lorencijem in drugimi.

Kot umetniški vodja je v zadnjih trinajstih letih popeljala Prešernovo gledališče Kranj v sam vrh slovenskega gledališkega prostora in bistveno pripomogla, da se je razvilo v enega umetniško najprepoznavnejših, prodornih in  vznemirljivih slovenskih gledališč, kar so dokazale tudi številne nagrade in festivali, na katere se je uvrščalo. Z uprizarjanjem sodobne dramatike, inovativnim pristopom do klasike in jasno izoblikovanim družbeno in socialno angažiranim ter estetsko premišljenim repertoarjem, ob vsem tem pa s posebno pozornostjo do slovenske dramatike ter otroških in mladinskih uprizoritev, je Marinka Poštrak v umetniškem vodenju gledališča naredila nekaj drznih potez. Pri izbiri tekstov za uprizarjanje je bila vedno korak pred časom, kar je še posebej navdušujoče, ko od povsod pritiska pričakovanje po komercializaciji in ceneni zabavnosti. Svoje umetniško vodenje gledališča je nadgradila z urejanjem gledaliških listov in s pisanjem dramaturških razčlemb, strokovnih analiz in drugih člankov ter z duhovitim, inovativnim in domiselnim urejanjem repertoarnih knjižic gledališča. Predvsem pa njeno delo v Prešernovem gledališču Kranj kronajo prizadevanja za festival Teden slovenske drame, ki je z njenim posegom dobil nov polet in razmah, pri čemer je potrebno še posebej poudariti njen prispevek pri konceptu in izpeljavi delavnic dramskega pisanja, odpiranjem festivala v mednarodni prostor ter izdajanju dramskih besedil aktualnih in preteklih Grumovih nagrajencev. 

Marinka Poštrak je s svojim vsestranskim dramaturškim delom gotovo dokazala, da je napredna, pretanjena in drzna gledališka vizionarka.


TATJANA AŽMAN / FOTO OSEBNI ARHIV
TATJANA AŽMAN
BRŠLJANOV VENEC 2011 – priznanje ZDUS za dramaturške prispevke v letu 2011: za kontinuirano in uspešno delo v okviru Slovenskega centra ITI doma in v tujini

Dramaturginja Tatjana Ažman je kot predsednica SC ITI (Slovenskega centra Mednarodnega gledališkega inštituta) ter članica Izvršnega odbora ITI in delovnih teles tega združenja v preteklih letih in predvsem v letu 2011 zastavila in izpeljala mnoge projekte, ki so prispevali dragocen delež ne le k delovanju in razvoju samega inštituta, temveč tudi k afirmaciji krovne organizacije Združenja dramskih umetnikov Slovenije in promociji slovenskega gledališča in dramatike v tujini. V letu 2011 je Tatjana Ažman tako vsebinsko pripravila in izvedla mednarodno srečanje regionalnih centrov ITI ter okroglo mizo – v sodelovanju teh centrov in Mednarodnega foruma dramatikov ITI – z naslovom Dramska pisava v obdobju krize na Tednu slovenske drame 2011; bila je avtorica strokovnih prispevkov v tujih revijah (v reviji Gledališče na Japonskem in v reviji Ruskega centra ITI – ITI Info) in avtorica prispevkov za promocijo slovenskega gledališča, dramatike in dramatikov ter gledaliških festivalov v okviru dogodkov, srečanj in dejavnosti svetovne mreže Mednarodnega gledališkega inštituta ITI. Sodelovala je v delovnih skupinah ITI Worldwide, festivala Boršnikovo srečanje in bila članica mednarodne žirije za nagrado Uchimura. Zasnovala je projekt Svetovna prestolnica uprizoritvenih umetnosti, ki je bil na Svetovnem kongresu ITI v Xiamenu na Kitajskem sprejet v program te organizacije za obdobje 2011–2013 in bila ponovno izvoljena v vodstvo Svetovne organizacije uprizoritvenih umetnosti ITI.  Tatjana Ažman je s svojim zavzetim delom in neomajno vero v prihodnost in pomen ITI, slovenskemu gledališkemu prostoru postavila sveže in trdne temelje za vzpostavitev mednarodnega sodelovanja na področju uprizoritvenih umetnosti in s tem opozorila, da lahko Slovenija v krogu držav, vključenih v nevladno organizacijo ITI, znova odigra pomembno vlogo na mednarodnem prizorišču.