Sabina Schwenner CV:
Medtem ko oče šprinta na 100 m, jaz zelo kmalu po spočetju ugotovim, zakaj imam roke in noge. Mamo od mojega brcanja bolijo vsi notranji organi. Dve leti kasneje se moj brat v trebuhu komaj kaj premakne, verjetno je zato jadralni padalec. Oče pa že teče maratone. Pri dvanajstih stojim ob drogu na baletnem oddelku v Glasbeni šoli Marjana Kozine v Novem mestu, krivi sta Rosana Hribar in Jana Menger. Od droga in špic se v prostor in na tla  preselim v Plesnem društvu Terpsihora, Novo mesto; kjer med drugim ugotovim, da sva z Andrejo Kopač sestrični, poučujejo pa nas skoraj vsi iz Plesnega teatra Ljubljana. Nekje vmes me leta 1992 zadene televizijski prispevek o »Hamlett Packardu« Tomaža Štrucla. Od takrat naprej je vse logično. Z Dušanom Teropšičem potujem iz »Sveta znotraj« preko »Mesta solz« v »Martina Krpana«, z Ivanom Peterneljem od »Medium Coeli« do »Oblivijona«. Vmes padem v »Brezdno« Bare Kolenc in v »Čudna so potna gospodova« Boruta Bučinela, poberem se v njegovem »Lunatiku«. Letim še z marsikom in marsikje. Sledi življenje na relaciji »Muca copatarica« Petre Pikalo in »Gramatika« Magdalene Lupi. »Lačna in trezna« sem z Jakom Bergerjem in N'tokom. Čisto zares sem tiho v delovnem procesu »Izgubljeni glasek« z Urošom Potočnikom in prvič spregovorim v »Odmevih« Nevena Korde. Ko nisem »turšica« na KGBL, potrebujem samo dvoje; tišino in mačko Malikili.

Sabina Schwenner: Refleksija delovnega procesa
Miha je v Indiji.
Andreja je v Ameriki.
Vsi ostali smo v Ljubljani.
Miha je na Japonskem.
Miha se vrne iz Japonske.
Veronika in Beno pišeta maturo.
Miha gre nazaj na Japonsko.
Andreja dela z Japonci.
Beno gre na morje.
Andreja gre na morje.
Uroš ima premiero.
Jaz grem na vikend.
Andreja ne ve, ali gre na Škotsko ali ne.
Miha se vrne iz Japonske.
Jaz grem v Mursko Soboto, Andreja je že tam.
Andreja gre v Maribor.
Veronika gre na morje.
Vsi ostali smo v Ljubljani.
Veronika se vrne.
Pride Janko.
Vsi smo končno v Gleju.

Uroš Potočnik CV:
Osebek: Uroš Potočnik; rojen: 1971; kje: Ljubljana (najlepše mesto na svetu); zvezdni sestav: Helios; meglica: Rimska cesta; biološka vrsta: homo sapiens – vretenčar, primat; prehrambene navade: vsejed; krvna skupina: A; seksualna usmeritev: hetero; razmerje: da; sanjarjenje: da; ukvarjanje s športom: da – zmerno; plavanje: da; državljanstvo: EU; član: ne; politična opredelitev: proti; pismenost: zadovoljivo; vozniški izpit: da; kadilec: da (z mero); kaznovan: ne; zaključen študij: AGRFT; leto: 1997; smer: dramska igra; status: svobodni kulturni delavec; področje dela: gledališče (od MGL prek PG, SNG in SLG do APT…), film, glasba; hobiji: cyberpunk, cyber sex, smurt drugs and techno core, treveling without moving, treveling with moving; letuje (kdaj + kje): kadarkoli mu delo dopušča /  kjerkoli mu je delovanje omogočeno; trenutno se nahaja (V, KJE, NA...): v GLEJ – u.

Beno Novak CV:
Že kot majhen sem bil ekstremno hiperaktiven. Mojih prvih korakov ne predstavlja hoja, temveč tekanje in kotaljenje. Zanimal sem se predvsem za športe z žogo in to vse dokler mi ni moje poti prekrižala Saša Lončar. Od tega trenutka dalje sem plesal znotraj Kulturnega Društva Qulenium. V parih letih s Sašo je ples postal del mojega življenja, ustvarjanje pa ena od mojih osnovnih potreb. Trenutno sem zaključil šolanje na srednji šoli za sodobni ples, svojo plesno pot pa nameravam nadaljevati v tujini.

Veronika Valdes CV:
Sem Veronika Valdes Y-Fuentes, rada imam nogomet in ples. Rodila sem se na Baletni šoli 30.3.1992, na Vegovi ulici. S plesom sem se prvič spoznala v maminem trebuhu, ko sem prvič gledala premiero filma Pine Bausch, katera me je povzpela do oblakov. Doma na steni imam štiri pare zdrsanih baletnih copatk, kateri me spominjajo na dni, ko sem poskakovala po sobanah baletne šole.
Imam najboljšega očeta na svetu, s katerim sem prav tako preživela vse svoje izven šolske dejavnosti, po katerih me je vedno čakal tudi po eno uro. Moja mami ima poleg mene en kup otrok, katere uči plesati.
Udeležila sem se mnogo prireditev in plesnih tekmovanj in mislim, da je čas za pokoj. Trenutno se nahajam v Gleju pod stopnicami in pišem prispevek za gledališki list, ki vam bo na usta narisal nasmeh. Lep pozdrav iz pod Glejeve tribune!

Miha Blažič CV: 
Rodil sem se leta 1980 v Novem mestu. Odraščal sem v Kaliforniji. Rad imam toplo vreme in pekočo hrano. Pri 18ih sem začel potovati in ustvarjati glasbo. Še vedno vztrajam. Nosim »popete« kavbojke in se strižem sam. Včasih za »foro« nosim očala brez dioptrije. Zadnjič sem zgroženo ugotovil, da govorim hrvaščino slabše kot japonščino. Všeč so mi zelo velika mesta in zelo majhne vasi, vsega vmes pa se bojim kot hudič križa.  Zdi se mi, da se na »vse pretege« trudim biti drugačen, do te mere, da ne maram niti morja niti hribov. Veliko govorim. Predvsem kadar so v igri sociološke teme, antropologija, pop kultura, religija... To počnem praktično ves čas. Moji hobiji so tako postali moj poklic in obratno. Letos se o svojih priljubljenih temah največ pogovarjam s Sabino, Andrejo in Urošem v Gleju, kjer delamo predstavo z naslovom "Mesnica."

Andreja Kopač CV:
Tudi jaz sem se rodila leta 1980 v Novem mestu, kjer sem obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Odkar pomnim, imam neke krožke, treninge in raznorazne obšolske dejavnosti. Najprej je bila gimnastika, nato smučanje in ples, pri čemer je ostalo. In seveda pisanje, ki vse to spremlja. Če le morem, pišem. Nikamor več ne grem brez zvezka, brez pisala in tudi nikamor več brez – črnega ruzaka, kjer je spravljeno vse tisto, česar ni v glavi. Računalnik z vsemi kabli, dva cajtnga, krema za sončenje, plavalna očala in kopalke (za vsak slučaj), ene par flajerjev, cca dve do tri knjige, flaška vode, pa en kup kart iz predstav … Tudi ko sem hodila v šolo, je bilo tako. Vedno trogat zraven vse, kar bi ti mogoče lahko prišlo prav – pa ti v glavnem ne pride – včasih pa tudi. Nikoli ne veš. Šola mi je bila vedno bolj za zraven, glavni so bili moji hobiji, ki so v zadnjem času postali relevantni celo za preživetje. Sicer z nekaj velikimi zasuki in nenavadnimi Pristopi, a vendarle. Zdaj sem tu nekje. Blizu odra. Včasih bolj, drugič malo dlje, v glavnem pa nekje na robu. Moje gibanje poteka po koncentričnih krogih. Tudi v Mesnici. Tako ali tako moramo plesati. Če ne, smo izgubljeni. (PB)