Odlomki iz gledališkega lista

»Deset let po izidu prvenca, romana Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo, je Dorota Masłowska še zmeraj enfant terrible poljske literature.«
»Največkrat si tako ustvarjalci kot gledalci skozi tragične zgodbe lajšajo samo lastno vest in se sebično ukvarjajo s svojimi čustvi, ki se sprožajo ob žalostnih pojavih tega sveta. Ko bi bilo vendar potrebno tako malo, da bi se nesrečne usode obrnile čisto drugače, je vsem znan komentar, odraz nekakšnega nagonskega optimizma, ki pomaga skozi življenje. Pri Masłowski je to »malo« najprej samo sprememba frizure in make upa, a se stopnjuje do presaditve celega telesa in zamenjave prednikov štiri rodove nazaj. Drastičnost njenih neobrzdanih domislic je v sorazmerju z zablodo, da je na svetu in pri nas tako rekoč ‘vse v redu’.« Darja Dominkuš: Mala kovinska Evropejka

»Teh desetih razlogov ni moč najti v nobeni reviji, ki je trenutno naprodaj. Optimistična in pozitivno naravnana poved, ki osuplja s svojo pogumno, po oksimoronu dišečo logiko, je pred nekaj leti iz trafik mamila naključne mimoidoče kot eden osrednjih naslovov na platnicah slovenskega Cosmopolitana.«
»Včasih pa katera od tovrstnih revij konča v rokah netipičnega uporabnika, bolje rečeno nekoga, ki sploh ni predviden kot uporabnik njenih vsebin. Natanko to se v drami Pri nas je vse v redu Poljakinje Dorote Masłowske zgodi elitni in glamurozni reviji Ni zate, ki jo iz zabojnika za star papir obudi k življenju 'specialistka za premikanje palet po prodajnem prostoru s klasično fizično metodo' Halina. […].« Tatjana Stanič: 10 razlogov, zakaj je recesija koristna

»Dolgo nismo opazili, da si demokracijo, svobodo, enakost in blagostanje predstavljamo različno in da v tekmovanju med različnimi predstavami vselej zmaguje isti nevidni igralec – kapital. Ta svobodo razume kot ‘svobodo trga’, državo kot varuško konkurence, javno dobro pa nadomešča s pravico do izbire. Ko je bilo dovoljeno izreči vse, nismo opazili, da se slišijo zgolj glasovi močnih. Ko je vse večje število Evropejk in Evropejcev lahko izbiralo med neslutenim številom vsakovrstnih dobrin, so tisti, ki so bili obsojeni na ostanke, (p)ostajali nevredni ali celo nevidni. Govori o prehodnosti med sloji so ob poveličevanju prehodnosti navzgor molčali o tem, da ima ta prehodnost tudi svoje nevidno dno. Nevidno zato, ker vzbuja nelagodje in ga (ne)namerno spregledamo, ali celo zato, ker ga ni mogoče določiti, saj se nenehno giblje. Še tega nismo opazili, da vstajamo, preden smo se odpravili spat. Tisti, ki smo živeli (in še živimo) relativno udobno, nismo utegnili opaziti razpok v iluzijah krasnega novega sveta, saj smo bili zaposleni z ‘odgovornim’ izbiranjem med množico možnosti, da bi dosegli želeno raven ‘samoaktualizacije’. Če pa smo tu in tam opazili kakšno razpoko, smo jo sproti zakrpali z izgovori, s katerimi smo ustvarjalno prelagali odgovornost na tiste, ki jih (ni)smo volili, ali na poražence in poraženke nenehnega svobodnega tekmovanja za pozicije, ki omogočajo udobno življenje. Če ne znajo izkoristiti neskončnih možnosti, če izbirajo narobe, če ne znajo iz slabega potegniti dobro, naj krivdo pripišejo sebi. Zdaj se gnetemo na robu. Na drugi strani bivajo nevidni v svojem grotesknem vsakdanu, v radikalni bedi, in ironično oznanjajo: ‘Pri nas je vse v redu.’« Metka Mencin Čeplak: Ironija in nelagodje

»Zgodba Moškega in njegovega filma, Igralca v njem in Televizijske voditeljice, ki živijo v svetu, kakršnega poznamo iz tabloidov in reklam, se prepleta z zgodbo Male kovinske deklice, Starke, Haline, Božene in Edyte, ki ne berejo, ne gledajo, nimajo, ne jejo, se zaklepajo v sobe, ki jih nimajo.« Barbara Skubic: Nič ni v redu, saj ničesar ni

»Človekovo življenje, vpeto med materialno revščino in kulturno bogastvo, begajoče med ponižnim hlapčevanjem in ponosnim uporom, med valjanjem v blatu in postopanjem v zlatu, med budnim sanjarjenjem in izmikajočim se reševanjem vsakdanjih problemov, zastira mavrica tančic. Tančic, ki razkrivajo prikrito in zastirajo vidno. Ki nas vežejo v usodni pozabi ali nas peljejo v odrešilni skok preko lažnih meja. Nevidna sidra nas držijo za tančico našega lastnega sveta, za tančico, ki, čeprav prozorna, preprečuje pogled v drugačno življenje. Nevidne vezi so najmočnejše! Pa smo sposobni pretrgati te nevidne vezi, pa zmoremo preiti skozi prosojne tančice?« Matjaž Hanžek: O idealih, ki so v Trstu cenejši kot v Ljubljani, kot je napisal Chubby

»V svetu, v katerem skoraj milijarda ljudi živi pod pragom absolutne revščine (leta 2012 so za prag določili znesek, ki ne dosega 1,25 dolarja na dan), sodobni človek svojo identiteto in pripadnost določeni skupini, določenemu sloju potrjuje predvsem skozi to, s čim napolni svoj nakupovalni voziček. Kot pripadniki fluidnih družb že dolgo ne trošimo več zgolj zaradi zadovoljevanja materialnih, bioloških potreb, ampak tudi in vedno bolj zaradi simbolnih potreb. Povedano drugače, že dolgo se ne prehranjujemo več samo zaradi tega, ker se moramo. Proces zadovoljevanja primarne biološke potrebe – lakote – smo uspeli povzdigniti na raven rituala. Vse bolj je pomembno, kaj jemo in kako je videti hrana, sploh ni več nujno, da jemo, ker smo lačni. Posebej pomembno je postalo, kje in s kom jemo. Druženje z znano osebo v prestižni restavraciji priča o količini našega simbolnega kapitala, določa naše mesto in vrednost v družbi. Kot potrošniki v hitro spreminjajočih se družbah smo tako ves čas razpeti med biološkimi potrebami in potrebami po stvareh, ki podeljujejo status.« Slavko Gaber: Pri nas je vse v redu: iz revščine drsimo v bedo!

»Zaslužimo si dostojno življenje. Sedem smrtnih grehov ponazarja slabe človeške lastnosti: jezo, lenobo, pohoto, požrešnost, pohlep, zavist, napuh. To so žal tudi lastnosti naših voditeljev, ko podležejo skušnjavi. Lahko bi jim rekli kar pastirji, mi pa smo njihove ovce. Težava je le v tem, da je pastir lahko samo ena oseba, in da stavek: ‘Več nas bo, prej bomo na cilju, ’ nikakor ne vzdrži. Očitno je, da tudi ta formula za uspeh ne deluje, zato pa smo v globalni krizi.
Upam samo, da se ne bomo znašli v situaciji, ko bomo prosili za pomoč pastirja in bomo od njega dobili odgovor, podoben zadnji repliki Moškega: ‘Pejt stran, umazanka, nimam nobenega kruha. Kruha, kruha, če ji pa dam kruh, si bo pa kupila vodko pa drogo.’« Sandi Jesenik: Pri nas je definitivno vse v redu

»Zadnjih dvajset let se Poljaki vozijo na vrtiljaku ekonomskih sprememb in vseh sprememb navad in načina razmišljanja, ki gredo zraven. […]
Med kaotičnimi sivimi stolpnicami in s smodnikom ožganimi stanovanjskimi bloki so se začeli pojavljati novi bloki sladolednih barv – čisti, skrbno ograjeni, prijetni. Nova stvarnost se je začela plaziti v prodajne hale, potem v trgovine, potem v verige trgovin. Supermarketi in hipermarketi so se množili, dokler niso trgovski centri postali urbana središča. Zunaj pa je bilo vse nastlano s cenenimi ovojnim papirjem. Vsak delček ograje je postal reklamna tabla. Zunanjemu opazovalcu bi se teh prvih dvajset let postkomunistične Poljske lahko zdelo kot raznobarvna plesen, ki se bliskovito razrašča na kosu kruha.« Dorota Masłowska: Spoznavanje drugačnosti

»Berlin, 20. marca. Svetovna premiera igre Pri nas je vse v redu Dorote Masłowske v Schaubühne, najpomembnejšem nemškem gledališču. Igro je naročil Thomas Ostermeier, ki uprizarja najboljše evropske mlade dramatike. Režiser je Grzegorz Jarzyna. V dvorani izbruh skupinskih emocij. Poljaki se smejejo poljskim absurdom in pretirani martirologiji. Nemci tudi. Smeh zastane v grlu, ko spoznajo, da se smejejo sami sebi. […]
Dolg aplavz. In tako štiri večere. Masłowska stoji pred teatrom v skupini znancev. Sprejema čestitke. Vprašam, ali lahko naredim intervju z njo. […]« Jacek Cieślak: Masłowska. Ena med mnogimi



(Iz gledališkega lista uprizoritve)