Urednica Nela Malečkar je knjigo opredelila za gledališko avtobiografijo. Saša Pavček se je strinjala, da bi njeno delo lahko poimenovali avtobiografija, po drugi strani pa tudi ne, saj je v njej zbrala tudi portrete nekaterih gledališčnikov, ki jih je srečevala na odru in v zakulisju, ter razmišljanja, ki nimajo neposredne zveze z njenim življenjem, kot so razmišljanja o disleksiji, študiju in poučevanju na gledališki akademiji ter o umetnosti in družbi.
Svoje zapise je v knjigo sestavila v času epidemije, ko so se predstave prenašale prek spleta, zato je njen prvi del podnaslovila Gledališče v zastalem času. Kot je pojasnila, so jo v tistem obdobju preplavljala številna vprašanja, tudi strahovi, denimo glede eksistence, zatem pa se je telesno počutila celo boljše kot prej, ko je bila vpeta v "neusmiljeno jekleno kolesje". Gledališče, s katerim je povezana že od otroštva, profesionalno pa v njem deluje 40 let, je namreč zaradi vaj, treningov in uprizarjanj primerjala s tovarno po tekočem traku, v katerem ni bilo časa za vdih, čeprav človeška energija ni neizčrpna.
Spominom je dodala eseje o umetniški besedi, dramatiki, poeziji, komediji in tragediji ter v drugem delu portrete 16 gledališčnikov, kot so Polde Bibič, Duša Počkaj, Štefka Drolc, Ivanka Mežan, Boris Cavazza, Jernej Šugman in Dušan Jovanović. Kot so zapisali pri založbi, je njena knjiga hvalnica gledališki umetnosti in energiji, ki se pretaka med igralci in občinstvom.