Ko sem vas v intervjuju pred premiero Duohtarja pod mus! pred štirimi leti vprašal, ali se boste v prihodnje lotili pisanja povsem avtorskega besedila, ste odgovorili: Niti slučajno ne nameravam postati literat, sem le skromen komedijant in to želim ostati! A vendar – s Sljehrnikom smo dobili povsem avtorsko besedilo …

Ker je v teatru tako, da ne moreš ničesar ukrasti, ne da bi ti kdo drug to spet ukradel (Molière je rad »kradel« italijanskim skupinam commedie dell' arte), sem si za Duohtarja pod mus! prva dva prizora sposodil pri Molièru, ju prestavil v dialekt, da bi slišal, kako zvenita v »mlakarščini«, nato pa nadaljeval s pisanjem v povsem avtorski smeri. Pri Sljehrniku pa sem si, tako kot že mnogi pred mano, sposodil le znani srednjeveški motiv in napisal povsem avtorsko besedilo v verzih, v katerem mi je, upam, uspelo združiti na videz nezdružljivo – moraliteto o večnem grešniku, ki se mora spokoriti in ponižno prositi za božjo milost, in strukturo dobro narejene komedije, burke. In pri komediji je tako: večje neumnosti se lotiš, več upanja je, da narediš kaj res dobrega.

Zakaj prav odločitev za obravnavo motiva o Sleherniku?
 
Z režiserjem Vitom Tauferjem sva bila enotna, da bi po uspehu Duohtarja pod mus! moral napisati novo komedijo. V mislih sem se poigraval z različnimi idejami. Vedel sem samo, česa ne smem napisati: še enega Duohtarja. Poiskati moram  nekaj novega, drugačnega. Neposredno »nadaljevanje« Douhtarja bi bilo preveč podcenjevalno do publike, sicer pa ga lahko napišem tudi kdaj pozneje. V razmišljanjih, da se z novo komedijo dotaknem ene od velikih tem svetovne dramatike, sem – mogoče tudi zaradi krize srednjih let – pomislil tudi na Slehernika. Zamisel, da to moraliteto razvijem v polju komedije, se je zdela dovolj vznemirljiva tudi režiserju, zato je odločitev za Sljehrnika postala dokončna.

Koliko vam je bila pri pisanju Sljehrnika v pomoč izkušnja pisanja Duohtarja pod mus!?

Ne prav veliko. O Duohtarju sem razmišljal povsem z očišča komedijanta improvizatorja – kaj bi v dani situaciji naredil ta ali oni lik, da bi bilo dramsko dogajanje v nadaljevanju zanimivo, komično –, zato sem pisal hitro in gladko, pri Sljehrniku pa sem se kar nekaj časa ukvarjal samo z verzom; verzificiran dialog namreč zahteva določen premislek in zavedanje forme ves čas pisanja, ves čas moraš imeti v glavi, kaj pride prej in kaj potem, kako si bodo rime sledile. Proza je kot pisanje melodije, verz pa je cela partitura …  Posamezni prizori zato niso nastajali kronološko, pisal sem počasi, v prvih treh tednih le dva časovno ločena prizora, posamezne prizore celo v več različicah … Ko se mi je pisanje ustavilo, sem iz jeze pogosto začel pisati druge stvari, se po nekaj dneh znova vrnil k Sljehrniku in bil vesel, če se mi prizor ni zdel tako slab kot tisti dan, ko je bil napisan. Priznam, trdo sem delal, trudil sem se, preigraval najrazličnejše »scenarije«, slehernika Pepija poslal celo v pekel in priklical hudiča, napisal različico z alegorijami sedmih naglavnih grehov (kaj vse je moral prestati, revež)  in pozneje sprevidel, da ti dandanes za gledalce niso več zanimivi, napisal novo različico, nato pa zategnil vezalke na čevljih in pred nekaj meseci dokončal besedilo, ki ga zdaj tudi uprizarjamo.

Neznosna lahkotnost pisanja pri Duohtarju in trdo pisateljsko delo pri Sljehrniku; a tudi branje zadnjega zapušča vtis radosti pisanja …

Sem že vse rekelce poskusil, pa iz nobenega ni nič priletelo, je nekoč na vprašanje – Saj, vi jih pa verjetno kar iz rokava stresate, a ne? – odgovoril Fran Milčinski Ježek. In prav je imel. Pisanje je trdo delo in ne glede na ustvarjalni proces v prvi vrsti pred odgovornost postavlja avtorja. Paradoksalno je, da se moraš zelo potruditi, vložiti veliko dela v to, da potem vse resnično zgleda kot streseno iz rokava. Kot komediograf moram biti v prvi vrsti zahteven do samega sebe, zavedati se moram, da čas brez smeha v dvorani pomeni izgubljen čas. In takšen izgubljen čas zna biti zelo travmatična izkušnja, ko kot komedijant stojiš na odru, nisi zabaven, ljudje se dolgočasijo … in ti veš, da tudi to, kar jim še imaš povedati, ni nič boljše. Ko pišem, imam pred očmi vedno gledalca, vedno pišem zanj, pokušam vse napisano prebrati z njegovimi očmi in če se pri tem  zabavam, sem zadovoljen. Zveni shizofreno, a tako je … Nikoli nisem popolnoma zadovoljen.

Za komedijo ponavadi pravimo, da prikazuje strasti in ljudi, ki so slabši od nas; vidite današnjega človeka res v tako klavrni luči, v kakršni se kaže Jožef Sljehrnik – Pepi?

Prav nič drugačen ni od nas samih, le nekatere njegove slabosti so v skladu z zakonitostmi komedije bolj poudarjene.  Tako kot danes večina nas tudi on sklepa kompromise, ne skriva koristoljubja, na kratke proge išče nekakšne nove vrednote, hoče vedno več in več …  in s tem skorajda povozi samega sebe. Rekel sem skorajda, kajti reši ga le dejstvo, da je poročen s svojo vestjo. Mnogi med nami, žal, niso – če bi bili, bi se svet ne vrtel, kot se vrti danes.

Omenili ste Sljehrnikovo vest; ena od stičnih točk obeh vaših komedij je prav lik soproge, nergave, jezikave babnice, ki tik pred koncem kot nekakšen deux ex machina reši glavnega junaka? Še en dokaz več, da slovenski slehernik brez žene ne preživi?

Kar nekaj pripadnic nežnejšega spola mi je očitalo seksizem, in prav imajo – sem seksist in verjamem v večvrednost in dominanco enega spola – ženskega. Smeh. Ja, v obeh komedijah gre za prepoznavno šablono, žensko, ki nevede vstopi v konfliktno situacijo, ki je ne pozna, a jo obvlada in prepreči dokončen konflikt. V Sljehrniku je Pepijeva žena hkrati tudi njegova vest, zato se Smrt brez težav odloči, da mu podari še nekaj let življenja, saj ve, da je življenje s tako »vestjo« hujše od pekla in da bolj kaznovan kot tako skoraj ne bi mogel biti. Seveda pa je prihod Pepijeve žene, ki tik pred koncem pretepe Smrt, tudi dramaturško utemeljen. Pisanje komedije, še bolj pa burke, je za komediografa velik pritisk, saj se mora proti koncu komedije tempo stopnjevati, igra pa se mora v nekem trenutku tudi na hitro – ob logičnem vsebinskem oz. dramaturškem razpletu – končati. Angleži poznajo frazo run for the curtain, kar pomeni, da moraš, ko prideš do določene točke, »teči proti zastoru«, kajti v nasprotnem primeru se komedijski razplet razvleče in napetost popusti; pri dobro napisani komediji ni trenutka za pogledovanje na uro ali iskanje bonbonov v torbici.

V burki tudi Bog ni več nekaj absolutnega, sam priznava, da je v mladosti zaradi neizkušenosti zagrešil nekaj genocidov, da je imel krizo identitete, s Pepijem celo baranta za število zapovedi, ki bi jih ta moral izpolnjevati, da bi lahko rešil svet … Je bila pri pisanju prisotna tudi samocenzura?

V nasprotju s tragedijo je komedija vedno predmet gledalčeve in piščeve distance, tudi zrelosti. Smeh ni posmehovanje, ni ničevost ali slepota, smeh je človekovo zmagoslavje nad absurdom obstoja. Četudi se posmeješ tako visoki instanci, kot je Bog iz Stare zaveze, genocidni tiran, do katerega ima že samo krščanstvo zadržke, v tem ne vidim ničesar slabega.

Ostaniva za hip še pri pisanju; je odločitev, da Sljehrnika napišete v verzni obliki, narekovala vsebina, žanr, ali gre vzroke za takšno odločitev iskati drugje?

Odločitev za verz je bila režiserjeva in v tem je bil nepopustljiv. Sam sem bil najprej skeptičen; iz lastnih igralskih izkušenj vem, da zna biti verz igralcu cokla, nepotreben, muhast diktator, ki je sam sebi namen. Po pravici povedano, sem se bal. Na srečo sem pozneje, ko sem se lotil »klamfanja rim«, pogruntal, da nepotrebna razvlečenost ni ravno nujen davek za verz v komediji. Pri pisanju ne morem goljufati, ker bi sicer goljufal samega sebe; na koncu sem le sam tisti, ki stojim na odru. Samo z materialom, v katerega verjamem, lahko stopim pred ljudi. To je dobro vedel Molière, ki je bil tudi sam igralec.

Toda z verzom na odru odpade večji del igralske improvizacije …

Res je, verz na odru ukinja nekaj  improvizacije in je veliko bolj neizprosen, zato sem toliko bolj radoveden, kako se bo predstava razvijala. Verjeli ali ne, nekateri so si Duohtarja ogledali večkrat le zato, da bi v besedilu našli nov dovtip, novo šalo, improvizacijo …

Ste Sljehrnika pisali z vednostjo o tem, katero vlogo bo igral kdo od vaših igralskih kolegov iz novogoriškega oz. koprskega gledališča?

Ne. In po pravici povedano, raje vidim, da ne vem, za koga pišem. Sljehrnika sem pisal, kot bi ga  zase, kot bi moral sam odigrati vse vloge. Priznam, da sem med pisanjem stvar  slišal drugače, kot zdaj zveni na odru. Zdaj namreč zveni prav imenitno.  Soigralci so neverjetni. Vito je res mojster.

Je režiser Vito Taufer spremljal vaše pisanje, vam svetoval, vztrajal še na čem drugem kot le na verzu?

V času pisanja in iskanja prave snovi za Sljehrnika sem mu posamezne prizore nekajkrat poslal v branje, rekel je: Dobro, le tako naprej! Ko pa sem ga pozneje poklical, da bi prebral nekaj povezanih prizorov skupaj, je hotel videti celoto. Pisanje komedije je res nekoliko shizofreno delo, v glavi imaš več oseb, ki se kregajo med sabo, več variant zgodbe, o že napisanem imaš dopoldan svoje mnenje, s katerim se že popoldan ne strinjaš več. Čeprav pravijo, da ima shizofrenija to prednost, da z njo nikoli nisi sam, si pri pisanju prekleto osamljen! Ne gre drugače!

Duohtarja pod mus! ste napisali v severnoprimorskem narečju; mu ostajate zvesti tudi v Sljehrniku?

Dialekt, ki ga nekateri označujejo za »mlakarščino«, ostaja. Tako kot pri Duohtarju gre tudi tu za solkansko narečje, ki mu dodajam posamezne besede iz drugih narečij ali ga obarvam s cerkljanskimi, vipavskimi in furlanskimi izrazi. Ne omalovažujem zborne izreke na odru, ravno nasprotno, zelo jo cenim.  A dialekt je prav zaradi svojih nenapisanih pravil bolj plastičen, živ in zato tudi bolj gledališki jezik, ker je že po izvoru namenjen predvsem govoru in ne zapisovanju. Tudi sam, ko želim biti v pripovedovanju nazoren ali intimen, se v knjižnem jeziku slabše izrazim kot v narečju.

Po 200 ponovitvah Duohtarja pod mus! po vsej Sloveniji bi najbrž lahko rekli, da Slovenci z razumevanjem primorskih narečij nimajo težav?!

Imajo jih, a te so kratke sape, saj ne trajajo dalj kot deset minut. Toliko časa gre pri predstavi namreč »v smeti«, saj se morajo gledalci narečja najprej navaditi, nato pa se sprostijo in igralci vedno dobimo občutek, kot bi igrali na domačem odru. Z razumevanjem ni težav, vsi govorimo narečja istega jezika in če se mi med predstavo zazdi, da je občinstvu ušla beseda, dve, takrat morda izrazito primorsko besedo zamenjam s takšno, ki je na »tujejezičnem« področju bolj razumljiva.

V Sljehrniku najdemo tudi igralce, ki niso Primorci; kako so se ti znašli z narečno govorico?

Upam, da bo tudi o tej predstavi pisal novinar – rad bi ga srečal in mu ob kozarcu povedal dve, tri na uho –, ki je po premieri Duohtarja zapisal, da so vsi igralci, ker so seveda vsi Primorci, zelo dobro govorili v primorskem narečju, edino Gregorju Zorcu naj bi se poznal koprski dialekt. Ne pozabite, Gregor Zorc je Dolenjec, Gorazd Žilavec Prekmurec, Teja Glažar je Štajerka … Smeh. A vrniva se k vprašanju. Reči moram, da imajo vsi dober posluh za jezik, rad jih poslušam, presenečen sem, a hkrati tudi potolažen, saj se nimam ničesar bati. Privilegij in sreča je delati v tako talentirani ekipi.

Omenili ste, da besedilo na bralnih vajah zveni drugače, kot ste ga »slišali« pri pisanju; se vam zdi, da se od vaših predstav med pisanjem oddaljuje tudi koncept uprizoritve?

Ne, sploh ne! V teh dneh se le trudim vzpostaviti distanco do dela, tudi do besedila, in se na vse ozreti z daljave ter v miru dokončati še songe. V tem trenutku nimam nikakršnega občutka, sem v nekakšnem limbu in tu bom ostal, dokler ne bomo odšli na oder. Za zdaj lahko rečem le to, da je študij zelo vznemirljiv, predan, zabaven…

Vaša prepoznavnost je tudi zaradi Douhtarja v zadnjih letih zelo zrasla; kako se je spremenilo vaše življenje? Ste postali zvezda?

Nikoli si nisem predstavljal, da bo predstava postala takšna uspešnica, še manj, da bom zvezda te predstave. Zvezdništvo se mi zdi kot luč v oči: neprijetno in vroče. Nekateri v tem znajo uživati, sam pa sem najbolj srečen, če je to, kar na odru počnem s soigralci, všeč tudi ljudem. Koliko se je moje življenje spremenilo? Dvesto odigranih predstav, predvsem na gostovanjih, vzame človeku kar nekaj prostega časa, vesel pa sem, da se vsi v ekipi Douhtarja med seboj dobro razumemo. Takšne ekipe so pravi mali čudeži. Prepričan sem, da bo podobno vzdušje tudi pri Sljehrniku, s katerim ne bomo rešili sveta, marsikomu v dvorani pa polepšali dan ali morda ves teden.

Ob vašem komediografskem daru se vprašanje ponuja kar samo; kako to, da niste začeli pisati že prej?

Še tega ne vem, zakaj sem se zdaj lotil. Mogoče je vsemu res kriva kriza srednjih let. Gotovo je od vseh neumnosti, ki bi jih zaradi nje lahko počel, ta ena najmanjših. Tudi žena pravi tako. Sicer pa nikoli ne veš.  Poglejte Churchilla; po porazu pri Galipoliju so bili nekaj let po prvi svetovni vojni vsi prepričani, da je njegove politične kariere konec, pa je pri v poznih šestdesetih postal premier in rešil svet pred nacizmom. Vse ob svojem času … Smeh.