Petinštirideset let je lepa številka. Za človeka te starosti pravijo, da je v najboljših, zrelih letih. To zadnje vsekakor velja tudi za naš festival: zrel je, a vendar še vedno zori, in prepričana sem, da lahko postane še boljši. V bistvu si želim, da ne bi nikdar rekli, da je v najboljših letih, ker bi potem temu po naravnih zakonih sledil zaton. Tega pa nočemo in upam, da tudi država tega ne bo dopustila. Kakorkoli, od finančne podpore smo odvisni. Brez nje festivala žal ne more biti in brez festivala tudi rezultatov ne.

Zaradi nezadostnih finančnih sredstev letos nismo izpolnili lanskoletne obljube, namreč da bi v tekmovalnem programu že lahko konkurirale tudi predstave, ki so na osnovi slovenskih dramskih besedil nastale zunaj slovenskega govornega območja; to je pač povezano z večjimi stroški kot »le« povabiti predstave v mednarodni del programa. Kljub temu je tudi ta letos bogat, saj bo na ogled kar pet tujih produkcij. Odpovedati smo se morali bralnim uprizoritvam dram, nagrajenih na sorodnih festivalih, ki smo jih lani pripravili prvič. V času, ko to pišem, namreč še vedno ne vemo, kolikšen kos državne finančne pogače nam bo letos odmerjen. V lanski festival smo vložili tudi lastna sredstva iz naše redne dejavnosti, letos pa si tega ob napovednem zniževanju proračuna ne upamo več narediti, saj nočemo krčiti osnovnega gledališkega programa. Kljub temu z omenjenimi sorodnimi festivali nacionalnih dramatik ohranjamo tesen stik in si želimo, da bi v kulturi bolj naklonjeni prihodnosti izpeljali še večje skupne projekte.

V zadnjih dveh letih je, sodeč po natečaju za nagrado Slavka Gruma, nastalo nekaj manj novih dramskih besedil kot prejšnja leta. Ali je to naključje ali pa odsev vsesplošne krize, ko se morajo ustvarjalci boriti za vsakdanji kruh in nimajo časa za pisanje, bo pokazal čas. V sosednjih državah (Hrvaška, Srbija) najboljše drame nagrajuje država, prav tako država s finančno injekcijo spodbuja producente, da bi nagrajena dela čim prej uprizorili. Pri nas to (z žalostno nizkimi) nagradami počne naš festival. Te dni beremo o ponovni gospodarski rasti. Bomo tega deležni tudi v kulturi ali bomo še naprej zategovali pas – brez premisleka o tem, kje lahko usodno prerežemo rast na negospodarskih področjih?

Domačih uprizoritev bomo po izboru selektorju Gregorja Butale letos videli enajst, osem v tekmovalnem in tri v spremljevalnem programu. Od klasike do sobnega avtorstva. Veliko letošnjih predstav zajema snov iz slovenske dediščine, iz naše kulturne, literarne, gledališke zgodovine; za razliko od lanskih torej letošnje več črpajo iz preteklosti in govorijo današnjemu času. In zdi se, da nam prav to lahko dá tudi nekaj zmernega upanja. Take in drugačne krize so bile in so prešle, gledališče pa je kot kraj preizpraševanja obstalo. Je odsev trenutka in prostora, v katerem živi, in obenem odsev preteklosti, ki je izoblikovala našo sedanjost. Predstave na festivalu tako dajejo redko priložnost, da uzremo položaj slovenskega naroda. Pokažejo nam, do kod seže naša skupna misel, kje vre sveža kri, o čem razmišljamo in v katero smer jadramo. Vse to povedo bolje od sleherne sociološke raziskave, statistike ali javnomnenjske ankete. Dobro gledališče je vedno iskreno, ne skriva se za učenimi besedami, ne izkrivlja številk.

To, da Teden slovenske drame zanima mnogo manj ljudi kot na primer izbor pesmi za Evrovizijo, veliko pove o nas, o našem narodu. Tiste, ki jih ta festival vsako leto pritegne, bodisi kot gledalce, strokovnjake, nastopajoče ali organizatorje, pa vendarle lahko navdaja s svojevrstnim ponosom. Gre za zgodbo, ki jo je vredno ponavljati. Kakšnih bistvenih družbenopolitičnih preobratov s Tednom slovenske drame ne bomo dosegli, zato pa zmoremo s slovensko dramsko besedo pogledati vase, v svojo človeškost, in spregovoriti o sebi, brez olepševanja, neposredno, velikokrat tudi s ščepcem humorja. Včasih pravijo, da je ogrožena slovenska nacionalna zavest. Tisti, ki to govorijo, ne poznajo Tedna slovenske drame. Tisti, ki ga, namreč vemo, kako živa je vsako leto na začetku pomladi.

Spoštovani obiskovalci, v Kranju v teh dneh gostimo tisto najboljše, kar je nastalo na osnovi slovenske dramske besede. Pridite in se prepričajte, da smo lahko na to, kar ima današnjemu svetu in posamezniku povedati, ponosni!

Mirjam Drnovšček, direktorica Prešernovega gledališča Kranj

P.s. Hvala Janezu Venclju za iskrive misli, ki so rodile ta uvodnik!


Povezava: Katalog 45. Tedna slovenske drame (PDF/1457 Kb)