Prešernovo nagrado za življenjsko delo, najvišje slovensko priznanje za izjemne dosežke na kulturno-umetniškem področju, prejmeta pesnica in prevajalka Erika Vouk ter baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog Henrik Neubauer.
Vouk je s svojo minimalistično in elitno izpovedjo izoblikovala izviren in vpliven pesniški glas, ki nagovarja zadržano, vendar estetsko dovršeno, med drugim piše v utemeljitvi. Neubauer je pa je Prešernovo nagrado prejel med drugim zaradi številnih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru.
Kot še piše v utemeljitvi, pisanje Vouk označujeta težnja h kultiviranju jezika in želja po osmišljanju sveta. Pesnica se odloča za izbran privzdignjen izraz, s katerim upesnjuje klasične estetske vzorce in dosega dovršeno oblikovno strukturiranost, urejeno geometrijo verzov, metruma in rime. Temeljna značilnost njene izpovedi je miselna gibkost, s katero najmanjše drobce sveta ali na rob potisnjene delce sebe povezuje z neskončnostjo vesolja, so še zapisali v utemeljitvi in dodali, da intimna doživetja, osebno izkušnjo in čustvene odzive opisuje celovito in išče v njih pridih univerzalnosti.
"V iskanju zaokroženih pomenov trči ob tesnobo, muko, bolečino in nemoč. Celostni položaji niso varna zatočišča, temveč so tudi sami izpostavljeni sesutju in razgradnji. (....) Pesnico spremlja slutnja, da ostajajo prave resnice izven uveljavljene jezikovne izraznosti," je še zapisano v utemeljitvi.
Jedro Neubauerjeve ustvarjalnosti pa, kot piše v utemeljitvi, predstavlja kreacija koreografij in priprava opernih režij. Poleg 34 opernih režij, med katerimi izstopajo naslovi tako iz klasičnega kakor tudi sodobnega repertoarja, je pripravil tudi 15 režij dramskih iger v francoskem jeziku. Za več svojih koreografij in režij je prejel prve nagrade na ljubljanskih baletnih in opernih bienalih. Je tudi pomemben publicist in mednarodno priznan ekspert s področja opere, baleta in plesne umetnosti nasploh. Objavil je več kot 30 knjižnih izdaj in več kot 500 člankov. Za svoje delo je prejel več vidnejših priznanj in nagrad, med drugim zlati red za zasluge leta 2009.
Kot so še zapisali v utemeljitvi, se je Neubauer znotraj izredno širokega polja različnih dejavnosti tako rekoč šest desetletij nepretrgano posvečal plesni in operni umetnosti, jedro njegove ustvarjalnosti pa predstavlja kreacija koreografij in priprava opernih režij. Dodali so, da se je vse do danes podpisal pod več kot 80 samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev (Risto Savin, Zvonimir Ciglič, Marijan Lipovšek, Vilko Ukmar, Slavko Osterc, Marjan Kozina, Lojze Lebič, Ivo Petrič, Lucijan Marija Škerjanc, Marjan Gabrijelčič, Larisa Vrhunc, Karol Pahor, Josip Ipavec).
Kot velik poznavalec operne literature in humanistično orientiran intelektualec je dal pomemben prispevek tudi k slovenski operni prevodni praksi, saj je prevedel več libretov iz glasbenogledaliških del Mozarta, Straussa mlajšega, Donizettija, Paškeviča in Rossinija, med drugim še piše v utemeljitvi.
Neubauer se je z baletom pričel profesionalno ukvarjati leta 1944, ko je v Ljubljani obiskoval baletno šolo Maksa Kirbosa. Sprva kot član baletnega zbora, nato pa kot solist je med letoma 1946 in 1957 nastopal v ljubljanski operni hiši. Leta 1953 je končal študij medicine, istega leta pa je diplomiral tudi na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na koreografskem oddelku moskovskega GITIS-a (Ruski inštitut za gledališke umetnosti), v Leningradu in nato še v ZDA, kjer je pridobil diplomo predavatelja labanotacije (Labanove kinetografije). Leta 1952 je začel koreografirati dramske, operne in nato še samostojne baletne predstave. Med letoma 1960 in 1972 je prevzel vodenje ljubljanskega Baleta, od 1972 do 1982 pa je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Leta 1984 je za dve leti prevzel vodenje mariborske Opere. Od leta 1989 pa vse do leta 2002 je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo in tako rekoč ustanovil dodiplomski študijski program Operna šola. Kot plesalec in koreograf je sodeloval pri izvedbi večine najpomembnejših klasičnih in modernih baletov.
Miljana Cunta prejme nagrado za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, ki je izšla letos pri Slovenski matici. V četrti pesniški zbirki se po oceni strokovne komisije "oglaša suveren lirični glas, ki v dramaturško intenzivni kompoziciji zajetih pesmi prestreza bitje pesničinega srca, zgodbe njenih prednikov in bitje časa v srcu večnosti. Ta glas vse od vstopne pesmi razkriva unikatno pesniško govorico, ki gradi na ultimativno doživljenem dogodku v osebni zgodbi in stvarnem, odmerjenem, utišanem in filmsko slikovitem opisu v velikem planu, ugledanim s pozicije, v kateri 'ni dvoma' o obstoju življenja in smrti, ostajajo 'le poskusi, da bi ju razdvojili'".
"Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora, in žarči plamenenje življenja in stvarjenja v premenah vidnega in nevidnega sveta," je zapisala komisija, ki pesnico označuje kot "format rojene umetnice" v središču sodobne slovenske poezije in celovito ustvarjalno osebnost v več književnih vlogah. Kot so še spomnili v komisiji, je letos zastopala Slovenijo kot slavnostna govornica na Frankfurtskem knjižnem sejmu.
Dramska igralka Jana Zupančič je nagrajena za vloge v zadnjih treh gledaliških sezonah. Članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, je v zadnjih letih "posegla po samem vrhu igralske umetnosti: pa ne zgolj po vrhu svoje lastne umetniške poti, temveč po vrhu slovenskega gledališča nasploh", je zapisala komisija in izpostavila vloge Barbare Fordham v uprizoritvi Avgust v okrožju Osage Tracyja Lettsa, Mile v Usedlinah Katarine Morano, Helene v Slamniku Eugena Labicha in Veronique v uprizoritvi Bog masakra Yasmine Reza.
Po oceni komisije Jana Zupančič z enako ustvarjalno silo ustvarja v različnih igralskih legah in znotraj raznorodnih režijskih konceptov ter poetik. "Z isto gibkostjo, zavzetostjo in odrsko prepričljivostjo ustvarja izrazito raznovrstne človeške 'obraze'. Vse pa brez dvoma druži 'popoln posluh za drugega', kar je redka lastnost današnjih časov", je v obrazložitvi nagrade še zapisala komisija in spomnila, da je igralka doslej dobila že vse slovenske vidnejše gledališke nagrade.
Mezzosopranistko Nuško Drašček so nagradili za delovanje na glasbenem področju v zadnjih treh letih. Kot piše v obrazložitvi, je operna in koncertna solistka, "brez vsakršnega dvoma ena najvidnejših ter upravičeno najbolj iskanih, predvsem pa najbolj vsestranskih pevk", pri čemer je po oceni komisije njeno "preklapljanje" med žanri naravnost osupljivo, saj se z največjo lahkoto giblje od opere, oratorija in kantate do samospeva, od ljudske pesmi prek popevke in francoskega šansona do muzikala.
Njen vzpon na "klasični" pevski Olimp je bil premišljen in zelo modro načrtovan, kar zadeva izbiro vlog. Kalila in razvijala se je z Mercedes iz Bizetove Carmen, z Olgo iz Jevgenija Onjegina Petra Čajkovskega, z Maddaleno iz Verdijevega Rigoletta, z Lolo in s Kerubinom iz Mozartove Figarove svatbe, potem pa je kot meteor zažarela v naslovni vlogi Angeline iz Rossinijeve Pepelke, je zapisala komisija. Med drugim je izpostavila še popolno obvladovanje pevske tehnike, ki ji omogoča "razpreti razkošno pahljačo vseh tančin glasu, ki se gladko in naravno giblje od ekstremnih nižin do ekstremnih višin, pri čemer se v izrazu brez težav obarva tako lirsko kot koloraturno in globoko dramsko".
Ciril Horjak je nagrajen za ustvarjalno delovanje na področju stripa v zadnjih treh letih. Komisija ga je označila za "zelo nadarjenega slikarja, portretista, ki se je zaradi duhovitosti in družbene zavzetosti usmeril v risanje karikatur, satiričnih risb in stripov, s tem pa je svoje delo osredotočil na objave v časopisih, knjigah in revijah".
Kot so spomnili, je stripe pričel objavljati v reviji Stripburger, pozneje v Večeru, objavljal pa je tudi v tujih časopisih. Deluje tudi kot teoretik in popularizator stripa, med drugim je avtor prvega slovenskega učbenika za strip. Pri predstavitvi drame Kralj Ubu ali Poljaki Alfreda Jarryja je sodeloval s Slovenskim gledališkim inštitutom pri projektu Klasiki v stripu. "Horjak zna s svojo risbo zajeti in lucidno prikazati bistvo upodobljenih figur in situacij ter prostorskih razmerij, za kar izkazuje izrazit dramaturški smisel, še najbolj pa ga je zaradi angažiranosti in duhovite pripovednosti mogoče primerjati s Hinkom Smrekarjem, ki ga tudi študijsko preučuje, zato deluje kot nekakšen sodobni Hinko Smrekar s psevdonimom dr. Horowitz," še med drugim piše v obrazložitvi nagrade.
Scenaristka in režiserka Sara Kern je prepričala z režijo igranega celovečerca Moja Vesna. Filmska ustvarjalka mlajše generacije je s svojim celovečernim prvencem Moja Vesna dosegla umetniški uspeh in priznanje, kakršno uspe le redkim. Film je svetovno premiero doživel na filmskem festivalu v Berlinu ter prejel številne pozitivne strokovne ocene in začel uspešno mednarodno festivalsko pot; prejel je tudi priznanje Društva slovenskih filmskih režiserjev in režiserk ter nagrado za najboljšo režijo na 25. Festivalu slovenskega filma.
Pri tem je komisija izpostavlja enotnost strokovnih ocen, v katerih prepoznavajo avtoričin izjemen čut za delo z igralci, sposobnost ustvarjanja kompleksnih čustvenih prizorov in zmožnost, da kot režiserka poveže vse elemente filmskega jezika v izjemno pripovedno celoto, piše v obrazložitvi nagrade. Film Moja Vesna je po oceni komisije izjemna impresija avstralske pokrajine in "presunljivo lep filmski portret družine".
Grafični oblikovalec Tomato Košir, nagrajen za dela na področju grafičnega oblikovanja v zadnjih treh letih, je po besedah komisije, "prepoznan po vrhunskem oblikovanju, katerega lastnosti so skrbno premišljena večplastna vsebina, likovno kakovostna, izčiščeno odmerjena grafična zasnova ter obrtniško natančno izpeljani projekti, ki odsevajo trenutno družbeno situacijo".
"Področje vizualizacij za naslovnice časopisov oziroma vizualnih komentarjev v člankih, za katero je postal specialist, od avtorja zahteva zelo hiter odziv na družbena dogajanja ter s tem omejen čas za iskanje in izvedbo rešitev. Kot avtor ne sledi samo uredniški vsebini, ampak se o temi z naročnikom posvetuje, ji oporeka in jo nemalokrat potem tudi so-usmerja. Njegove ilustracije zato nosijo izredno sporočilno moč, ki je enakovredna besedilu v članku. So intelektualno pronicljive, kreativne in tudi tehnično-tiskarsko inovativne," še med drugim piše v obrazložitvi nagrade.