Darrel Toulon o Meeting Maribor
Vse se je porodilo iz moje radovednosti; zanimali so me plesalci iz baletnega ansambla Edwarda Cluga. Želel sem si podrobneje spoznati ljudi in preko plesa izvabiti njihove osebnosti, kar je po navadi v nasprotju s prakso klasičnega plesa (baleta), kjer se posameznikov jaz potlači in neredko tudi izgubi v iskanju (pogosto) nedosegljivega ideala. In ravno persona, tj. oseba brez maske, je tisto, kar me je zmeraj zanimalo; torej ne toliko gibanje samo, ampak prostor, iz katerega prihaja to gibanje.
Sopostavljanje plesa in tona, gibanja in glasbe, glasu in telesa itn. se mi je zmeraj zdelo izjemno pomembno. Kako »zveni« neka gesta? Koliko melodij zmore prinesti neko gibanje? Z izvajano glasbo, ki jo v živo izvablja skladatelj in interpret (v eni osebi), sem pridobil dragocenega partnerja, ki ne deluje le kot del plesnega ansambla, ampak s svojim sprotno nadzorovanim zvočnim izrazom znotraj okvirjev glasbene kompozicije prispeva k bolj čvrsti povezanosti plesne predstave. Zveni, ritmi, melodije, ki ne izvirajo le iz glasbe, ampak tudi iz plesalcev samih, tako izgrajujejo celovito podobo sodobne partiture, ki jo velja dokončno postaviti ob bok velikim »baletnim« skladateljem, kadar so s hrepenečimi toni iz Labodjega jezera pričarali nepozaben sanjski svet, h kateremu se vedno znova radi vračamo.
Temeljni kamen umetniške izmenjave baletnih ansamblov ne leži le v geografski bližini Gradca in Maribora ali kulturni povezanosti obeh dežel. Poseben razlog tiči tudi v podobnosti prizadevanj oziroma aspiraciji sodobnega plesa, ki sta jih v okviru tega projekta spodbudila koreografa in umetniška direktorja obeh baletnih ansamblov. Medtem ko je Edward z mojimi plesalci v Gradcu v preteklih tednih izdeloval koreografijo svojega avtorskega projekta Skice, sem jaz v Mariboru s Clugovimi plesalci začel s pripravo svojega novega projekta z naslovom Sladko Suite, ki je bil premierno izveden v Gradcu na začetku septembra 2010.
Tretje, tj. sklepno dejanje tega sodelovanja oziroma koprodukcije bo nastopilo s skupno izvedbo velikega plesnega dogodka v dveh delih na začetku aprila v Mariboru. Razvoj in spreminjanje posameznih komponent tega (v več pomenih) (čez)mejnega projekta bo nedvomno zanimivo spremljati in doživljati ne le za izvajalce, ampak tudi za obiskovalce.
Tako za oba koreografa kot plesalce obeh je pomenilo to sodelovanje svojevrstno oranje ledine. Odkritje svežega izvira, najsi bodo to govorica telesa, intelektualni pristopi ali večjezikovno komuniciranje, je vodilo do neslutene končne umetniške podobe.
Zame je bil ta projekt čudovito doživetje, h kateremu so pripomogli vsi soudeleženci, ki so bili kos novim izzivom in se uspešno dvigovali nad sence svojih gibkih teles. V svetlobi žarometov se tako razkriva delo, ki ga ne velja razumeti kot nadaljevalni projekt z gostujočimi umetniki iz tujine, ampak kot pristno sporočilo o pristnih medsosedskih in prijateljskih odnosih, ki bi jih radi poglabljali tudi v prihodnje.
Skice / foto Werner Kmetitsch
***
Edward Clug o Skicah
Na plesno umetnost rad gledam kot na svojo paralelno realnost, v kateri si lahko dovolim, da se izgubim in tavam po neznanih poteh, ki me vodijo k drugačnemu razumevanju moje biti. Skice (Sketches) so sestavljene iz dveh samostojnih glasbenih del, in sicer skladbe Ogledala Milka Lazarja in skladbe Sacre du temps Boruta Kržišnika. Oba skladatelja spadata v sam vrh vodilnih slovenskih umetnikov in sta napisala glasbo že za dve moji produkciji, in sicer za predstavi Prêt-à-porter in Sacre du temps.
S Skicami nameravam zgostiti določene trenutke mojih dosedanjih koreografij, jih analizirati in podrobneje raziskati, da bi jih lahko povezal v novo celoto in kontekst, pri čemer jim nove okoliščine dodelijo drugačno strukturo in pomen. Predstava se začne s kontemplativno skladbo Ogledala, pri čemer uporabljam performativni princip, ki sem ga izpostavil že v svojih prejšnjih delih: akcija se nahaja v enem samem svetlobnem stožcu, ki mi omogoča osredotočiti moje zamisli, te pa udejanjiti v formo človeškega telesa. Dimenzijska relacija svetlobe in teme tako docela obvladuje sceno: občutek, ki se ga da medtem posredovati, je podoben nekakšnemu čakanju na lunin vzhod; medtem pa vabim gledalca, da neprestano zaokrožuje svoj zorni kot vidnega in nevidnega.
Glasba Boruta Kržišnika radikalno preobrne atmosfero v drugem delu projekta, in sicer med vstopanjem nekakšne glasbene skice, ki jo rad označujem kot Songs for the mating season (Pesmi med paritvenim obdobjem). Nenadoma pa vzide Luna in vzpostavi se nova energija, z njo pa se posledično razplamti moja inspiracija. Kadar sveti Luna, so vsi čuti popolnoma aktivirani in vzdraženi. Tudi če se tukaj ponovno dotaknem plesne govorice, ki sem jo v preteklosti že uporabil, je končni rezultat, ki ga daje ta plesni ansambel, povsem drugačen. Plesalce sem učil svojega umetniškega jezika, s katerim smo nato medsebojno vstopali v skupni diskurz. Zdi se pomembno, da to, kar plesalci počnejo, ne izpade »umetno«. Vse mora izgledati naravno do te mere, kakor da je bil sleherni gib pravkar (na novo) iznajden.
Sladko Suite / foto Karim Zaatar
***
Helge-Björn Meyer o Sladko Suite ali Vprašanje neke zaznave
Zaznava (točneje percepcija) je – sploh v času tehničnih iznajdljivosti vseh možnih zamisljivih podob – še vedno osrednja tema sodobne umetnosti. In to ne brez razloga, kajti tako na odru kakor tudi v vsakdanjiku že dolgo obstajajo tipi nove prepletenosti, v katerih se udejanjajo t. i. tradicionalni mediji. Tako se lahko tudi v okviru plesne umetnosti razvrščajo videoposnetki glede na kvaliteto tona ali slike.
Koreograf Darrel Toulon se je začel pred dvema letoma intenzivneje posvečati prepletenosti konkretne in virtualne realnosti, kar se kaže tudi v estetiki njegovih plesnih projektov. Radikalni preobrat se je zgodil z videoslikami Herwiga Baumgartnerja, ki išče odgovor na vprašanje, ali je zaznava nemara nekakšna trajna prevara, zaradi katere je vsa umetnost pravzaprav iluzija. Ali je realnost potemtakem res bolj odločujoča oziroma odločilna kot iluzija? Projekt Sladko Suite kaže na to, kako tvorijo izrazna moč plesa, pogum za nastopanje in glasba subverzivni sistem, pri čemer se združujejo ples, performativ šuma, videoprojekcija in živa glasba. Vložek videoslik pa pri vsem tem poskrbi za novo odrsko dimenzijo in neobičajno gledalsko perspektivo.
Plesalec tako premaguje oder in stopa pred platno – pred njim se razgrnejo številne variacije neke igre iluzij. Plesalec predstavi že vnaprej dano, fizično definirano telesno celovitost, to pa razstavlja na posamezne dele in kaže, kaj vse se lahko zgodi z virtuozno močjo giba. Iluzija se tako prilega realnosti, čas se ukrivi v prostor – vse vodi v situacijo, ko naposled vsak plesalec privzame gotovost obstoja svojega individuuma.
V plesnem projektu Sladko Suite pa vendarle ne gre le za razkazovanje in samozadostnost plesa: veliko pomembnejša je realizacija principa t. i. direktnega dialoga, ki se manifestira kot spontana, improvizirana reakcija med plesalci. V skladu z motom »plešem, kar muziciram, muziciram, kar plešem« se tako enakovredno izzivajo plesalci in glasbenik. Končna podoba glasbeno-plesne interakcije izseva odprtost, navihanost, spontanost in inspiracijo. Na tak način nastaja gibanje v tišini, iz šumov (gibov) se poraja glasba – in iz glasbe naposled vznikne ples. Toda, ali so šumi, nastali med premikanjem, že glasba? In, ali je gibanje, ki ga spremljamo na odru, že ples? Vse to so vprašanja konkretne zaznave …
***
Darrel Toulon
Plesni ustvarjalec Darrel Toulon se je rodil v kraju Dominica v Karibskem otočju. Izobraževal se je na valižanskem United World College of the Atlantic, in sicer v studiih sodobnega plesa Thamesdown v Swindonu in na Central School of Ballet v Londonu. Med njegovimi plesnimi angažmaji velja izpostaviti Balet v Kölnu, Zürichu in Graško dramsko gledališče, kjer je kot plesalec nastopil v različnih vlogah (Romeo, Alwa, Jack, Garcia, Joseph, Der Bote idr.). Samostojne koreografije je ustvaril na številnih plesnih prizoriščih, v gledališčih, institucijah in festivalih, kot so Company Coreoarte v Venezueli, Dominica Festival of Arts in Tanz-Forum Köln. V berlinski Deutsche Oper in Komični operi je koreografiral tudi operne in gledališke predstave Roberta Ciullija, Sönkeja Wortmanna, Güntherja Krämerja, Christine Mielitz in Giancarla del Monaca; pogosto je sodeloval z režiserjem Dietmarjem Pflegerlom, in sicer v Celovcu, Tübingenu, Düsseldorfu, Kölnu in Münchnu. Od sezone 2001/2002 je direktor Baleta in glavni koreograf plesne družbe graške Opere. Med njegove graške koreografije spadajo Pepelka, La Libertad, Wait until Dark ter Princesa in škrat (Die Prinzessin und der Zwerg), baleta Stravinskega Ognjeni ptič in Posvetitev pomladi. Prav tako je za potrebe hišne produkcije koreografiral predstave, kot so Romeo in Julija, Extremotions – Love Hurts, Trnuljčica, Hrestač, Bad Animals, Antonij in Kleopatra, Labodja trilogija (Schwanentrilogie) in letošnja predstava Intimacy. Od leta 2006 je umetniški vodja skupine Alphagroup. Prav tako je iskan član žirij na številnih mednarodnih plesnih in koreografskih tekmovanjih, kot so »No Ballet«, »Hellas«, »Fidelio« idr. Leta 2002 je Darrel v Gradcu prejel nagrado za posebne zasluge za razvoj in nadgradnjo plesne umetnosti v Avstriji.
Sladko Suite / foto Karim Zaatar
Edward Clug
Koreograf in plesalec Edward Clug je zaključil študij baleta leta 1991 na Državni baletni šoli v Cluju-Napoci v Romuniji. Še v istem letu je bil angažiran kot baletni solist v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, leta 2003 pa je v isti ustanovi postal vodja Baleta, ki odtlej uživa vedno večjo prepoznavnost predvsem zaradi uveljavljanja novih trendov na področju plesne umetnosti. V preteklem desetletju je Clug večkrat pritegnil pozornost mednarodne javnosti zaradi svojega posebnega koreografskega pristopa oziroma stila, ki je v veliki meri prispeval k jasni prezenci mariborskega Baleta na mednarodnem plesnem zemljevidu. Balet SNG Maribor se je kot izvajalec Clugovih koreografij, kamor spadajo projekti Radio and Juliet, Prêt-à-porter, Tango, Arhitektura tišine, Sacre du temps, 4 Reasons itd., udeležil številnih pomembnih gledaliških in plesnih festivalov po svetu, zlasti po Evropi, Aziji, Bližnjem vzhodu, ZDA in Kanadi. Kot koreograf je bil povabljen k uprizoritvi novitet za Balet v Stuttgartu, Narodni balet v Lizboni in Zagrebu, graški Balet ter Aalto balet v Essnu. Med njegove zadnje projekte spada koreografska stvaritev za Leonida Sarafanova in Denisa Matvijenka, solista Mariinskega baleta. Projekt z naslovom Quatro je doživel svojo premierno izvedbo v Sankt Peterburgu junija 2010, bil pa je nominiran za zlato masko 2010, prestižno gledališko nagrado Ruske federacije, in sicer v kategoriji za najboljšo predstavo in za najboljšega koreografa. Clug je prejemnik mednarodnih nagrad za koreografijo na baletnih in plesnih tekmovanjih v Varni, Moskvi, Hannovru in Nagoji. Prejel je tudi nagrado Prešernovega sklada (2005), najvišjo slovensko nagrado za kulturne dosežke, in Glazerjevo listino (2008).
Reinhard Ziegerhofer
Avstrijski glasbeni ustvarjalec in jazz basist Reinhard Ziegerhofer je prve glasbene impulze dobil z učenjem blokflavte, nato pa še kitare. S sedemnajstimi leti je prišel v stik z jazzovsko glasbo, s katero se ukvarja še danes. Leta 1978 je v Gradcu najprej študiral kemijsko inženirstvo, vzporedno pa še klasični kontrabas na tamkajšnjem konservatoriju. Od leta 1981 do 1988 je bil član graškega simfoničnega orkestra, v tem času pa je sodeloval tudi pri produkcijah graške Drame (Schauspielhaus Graz) in ljudskega gledališča v Salzburgu. Od leta 1986 redno sodeluje z dunajskim avantgardnim glasbenikom Fritzem Novotnyjem, še v istem letu pa je postal član etno-jazz skupine Broadlahn. Med letoma 1993 in 1994 je sodeloval najprej pri studijskem snemanju albuma The World In Lucy's Eyes folk in pop skupine Papermoon, nato pa še kot izvajalec na njihovi turneji. Leto pozneje je z Andreasom Saferjem napisal (parodični) muzikal Die Geierwally, ki je bil samo v Gradcu izveden več kot devetdesetkrat. Leta 2000 se je kot solist na kontrabasu izkazal na ameriški turneji skupine Chuck LeMonds, še istega leta pa je postal član skupine Feelsaitig (z Andyjem Baumom, Moniko Stadler in Franzem Schmuckom). V sezoni 2002/2003 sta z Mariem Rechternom nastopala kot duo BASAX, v istem času pa je bil še umetniški vodja transevropskega projekta. Leta 2003 je ustanovil jazz skupino Orange (z Richardom Winklerjem, Andreasom Wildingom in Berndom Schneidhoferjem), istega leta pa še lastni kvartet (Reinhard Ziegerhofer Quartett) in komorni kvartet. Z obema zasedbama izvaja izključno svoje kompozicije. Bil je član etno-folk skupine Polka Potente, izdal pa je tudi več zgoščenk, med katerimi zavzema posebno mesto njegov solo prvenec Bass Diary.
Milko Lazar
Milko Lazar – skladatelj, čembalist in saksofonist – se je rodil leta 1965 v Mariboru. Po končani srednji glasbeni šoli je študiral jazz, klasični klavir in saksofon na Visoki šoli za glasbo in gledališko umetnost v Gradcu ter čembalo na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Petnajst let je redno deloval v Big Bandu RTV Slovenija kot prvi altsaksofonist, solist ter kot dirigent in skladatelj. V svojem jazzovskem obdobju je (so)deloval s številnimi zasedbami, ki jih je tudi vodil (Quatebriga, Royal Society, Štefbet Rifi, Milko Lazar Quartet), in z mnogimi svetovno znanimi jazz glasbeniki, kot so Maria Schneider, Herb Pomeroy, Peter Herbolzheimer in Mathias Rüegg. Nastopal je na številnih znanih festivalih, kot so Perugia Jazz Festival, Leverkussen Jazz Festival, Jazz Nad Odra – Wrocław, Jazz festival Ljubljana, Hannover Expo 2000, Alpentöne Festival Altdorf itn. Posnel je več kot štirideset plošč in dvanajst avtorskih zgoščenk. Poleg skladanja za različne komorne zasedbe in simfonične orkestre ustvarja tudi glasbo za filme ter gledališke, plesne in multimedijske projekte. V zadnjem obdobju redno sodeluje z Edwardom Clugom, s katerim je ustvaril predstave Prêt-à-porter, 4 Reasons, Pocket Concerto ter Watching Others. Leta 2005 je s pianistom Bojanom Goriškom ustanovil klavirski duo Gorišek-Lazar, v katerem izvajata Lazarjevo avtorsko glasbo; kot duet sta nastopila po vsej Sloveniji, veliko pa gostujeta tudi v tujini, med drugim v ZDA, Nemčiji, Avstriji ter na Švedskem in Madžarskem. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada (2005).
Skice / foto Werner Kmetitsch
Borut Kržišnik
Borut Kržišnik je glasbeni ustvarjalec, ki se je z intenzivnostjo svoje kreativne potence na področju zvočne umetnosti zapisal predvsem kot najvidnejši predstavnik historične avantgarde in kot postmoder(nistič)ni klasični skladatelj. Med najpomembnejše elemente oziroma poteze njegove glasbene govorice spada predvsem sinteza tehnološko naprednih (digitalnih) kompozicijskih prijemov s klasičnimi, pri čemer velja omeniti predvsem delo s t. i. sampli, s katerimi je moč ustvariti ne le virtualni zvok kompletnega simfoničnega orkestra, ampak tudi številne druge, v naravnem okolju neobstoječe zvoke. Kržišnik se je kot avtor podpisal pod številne gledališke, filmske in plesne projekte, med katerimi najbolj izstopa sodelovanje s filmskim režiserjem Petrom Greenawayem. Skladateljeva poliglotska glasbena invencija prosto pluje med raznolikimi tehnikami in stilnimi vplivi: od popularne, kakofonične, atonalne ali striktno tonalne, pa vse do minimalistične in (neo)klasi(cisti)čne glasbe. Za koreografa Edwarda Cluga je ustvaril skladbo Sacre du temps, ki je izšla tudi na zgoščenki. Kržišnik je bil za svoje delo že večkrat nagrajen, med drugim je leta 2008 prejel vesno za najboljšo glasbo na slovenskem filmskem festivalu ter prvo nagrado na mednarodni plesni prireditvi Napoli Danza Festival.
***
Meeting Maribor
Koprodukcijska plesna predstava Opere Graz in Baleta SNG Maribor
Darrel Toulon
Sladko Suite
Predstava za enajst plesalcev in glasbenika
Glasba Reinhard Ziegerhofer
Plešejo Tijuana Križman Hudernik, Matjaž Marin, Catarina de Meneses, Demetrius King, Evgenija Koškina, Tiberiu Marta, Olesja Hartmann, Sytze Jan Luske, Branka Popovici, Eric Burrough, Gaj Žmavc
Koreografija in inscenacija Darrel Toulon
Scena in kostumi Vibeke Andersen
Slike in video Herwig Baumgartner
Dramaturgija Helge-Björn Meyer
Luč Mario Ilsanker
Asistentka kostumografije Karin Lettner
Baletni mojster Allen Yu
Praizvedba predstave je bila 5. septembra 2010 na eksperimentalnem odru Opere Graz.
Edward Clug
Skice
Glasba Milko Lazar, Borut Kržišnik
Plešejo Laura Fischer, Dianne Gray, Areti Palouki, Sarah Schoch, Daphne van Dooren, Jura Wanga, Shaohui Yi, Norikazu Aoki, György Baán, Boštjan Ivanjšič, Philipp Krüger, Michael Munoz Sinisterra, Thomas Smithson, Matthias Strahm, Michál Zabavík
Koreografija in inscenacija Edward Clug
Kostumi Leo Kulaš
Oblikovalec luči Edward Clug
Luč Erich Fuchs
Baletni mojster Allen Yu
Asistent koreografa Matjaž Marin
Praizvedba plesne predstave je bila 11. junija 2010 na eksperimentalnem odru Opere Graz.
Povezave: