Aleksander Sergejevič Puškin velja za največjega ruskega pesnika, ki je postavil temelje ruski književnosti. Bil je izredno plodovit pisec, poln vneme in optimizma, ki je dobro razumel tisočere značajne poteze ruskega človeka. Njegova lirična poezija – za katero nekateri trdijo, da je prijetna za rusko uho, a težko prevedljiva – in njegova preprosta in živahna proza sta služili za žlahten vzor za vse pisce, ki so sledili.
Pravljica o carju Saltanu, o njegovem sinu – slavnem in mogočnem junaku knezu Gvidonu Saltanoviču – in o prekrasni carični labodki predstavlja vrhunec umetniškega preoblikovanja ljudskega izročila. Domišljijska in nenavadna pravljica pripoveduje o vladarju Saltanu, ki si izbere za ženo in mater svojega sina Gvidona najbolj iskreno in ambiciozno med tremi vrstnicami, a s tem sprosti zlo, porojeno iz nevoščljivosti obeh tekmic in caričine tašče Babaruhe. Tašča mlado mater in dečka prežene na odprto morje in ju prepusti negotovi usodi. Pravljica pripoveduje tudi o čudodelni naravi v podobi prijaznega vala, ki brodolomca odreši na samotni otok, in dobrodušnosti očarljive labodke, ki Gvidonu kot svojemu junaškemu rešitelju pred jastrebom skozi več čudežnih krogov pomaga do srečnega konca. Tam se labodka za junaškega kneza spremeni v prelepo nevesto.
Uprizoritev je zrežiral Aleksander Anurov, eden od najbolj znanih ruskih igralcev in režiserjev, ki ga odlikuje posebna senzibilnost. Klasično Puškinovo pravljico, biser svetovne literature, je osvetlil z magično gledališko svetlobo. Mariborsko postavitev je režijsko vodila Nataša Matjašec Rošker.
Pravljica o carju Saltanu v produkciji mariborske Drame je na 1. mednarodnem festivalu Arlekin v Omsku v Rusiji prejela nagrado strokovnega občinstva.
Povezave:
- Fotogalerija Pravljica o carju Saltanu