Nižina neba, nova drama Nebojše Popa Tasića, temelji na Ovidijevih Metamorfozah in jim obenem nasprotuje. Osnovno izhodišče drame je, da je človek bitje igre (homo ludens) in da za igro potrebuje malo razlogov. Ko se igra enkrat začne in traja dovolj časa, preneha biti igra in postane kruta resničnost. Igriva lahkotnost krutosti je nedoumljiva, kakor da bi človeka poganjala blaznost in ne razum. Potemtakem spremembe oblik, ki so gonilo Ovidijevega pisanja in filozofije, niso mogoče dokler se igra ne konča. Človek je prisiljen trpeti v obliki, ki mu je dana.
Jasne ločnice med komedijo in tragedijo ni. Prepletanje dramskega in postdramskega, komičnega in tragičnega ustvari srhljivo celoto, ki bi jo lahko označili za tragično grotesko. Če se svet in gledališče začneta tako, da so bogovi občinstvo, ljudje pa – ne po svoji volji – igralci, se zgodba konča tako, da ljudi ni več, bogovi pa končajo na odru, v prostoru časa in trpljenja. Postanejo nov rod ljudi.
Jernej Lorenci se v Slovensko mladinsko gledališče vrača po uprizoritvah Poroke Witolda Gombrowicza (2004) in Epa o Gilgamešu Nebojše Popa Tasića (2005).