Svoj članek je začela s pogledom na leto 2018, ko so podoben članek objavili v The Guardianu. Eden izmed petih izbrancev je bil tedaj Oliver Frljić in vsa peterica imenovanih je odtlej utrdila svoj sloves tudi na Otoku, ki ima (pre)malo stika z gledališčem preostale Evrope, kot v članku ugotavlja avtorica. V podobnem poskusu je tokrat izbrala novih pet prodornih režiserk in režiserjev.
Nini Rajić Kranjac v izboru delajo družbo Łukasz Twarkowski, poljski režiser in soustanovitelj interdisciplinarnega kolektiva Identity Problem Group, katerega uprizoritve so pogosto spektakelskih razsežnosti s poudarjeno potopitveno komponento, grški režiser albanskih korenin Mario Banushi, katerega dela so poudarjeno intimna in pogosto zelo osebna, belgijska piska in režiserka Lisaboa Houbrechts, ki se posveča tako dramskemu kot opernemu gledališču (vsebinsko se zadnje sezone posveča močnim ženskim dramskim likom, kakršni so Medeja, Yerma ali Mati Korajža) in Fritzi Wartenberg, avstrijsko-nemška režiserka, ki se posveča izrazito feminističnim temam, njena dela pa so izrazito likovno učinkovita.
Natasha Tripney ne pozabi omeniti, da se Slovenija, sploh glede na svojo majhnost, ponaša še z lepim številom zanimivih mladih režiserk_jev, Nino pa označi za »eno najbolj vznemirljivih svoje generacije«. Izpostavi žanrsko in poetsko raznolikost njenega opusa, njegovo poudarjeno živost in »opojno gledališkost«. Kot eklatantna primera njenega ustvarjanja se posveti Solu in Angelom v Ameriki, predstavama, ki sta nastali v Mladinskem (prva v koprodukciji z Masko).