»Prekvasenje« slovenske dramatike in gledališča

Peter Božič je poleg Jožeta Javorška začetnik drame absurda na Slovenskem. Z njegovo dramatiko za Oder 57 v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (podobno kot seveda s tisto njegovih kolegov, predvsem Smoleta, Strniše in Zajca, Tauferja, Rožanca), še očitneje pa v naslednjem desetletju (tako kot z dramatiko Jovanovića, Šeliga, Jesiha, Lužana, Rudolfa) je tudi slovensko gledališče dobilo priložnost, da sicer z veliko zamudo uveljavi revolucijo form, ki so jih že zdavnaj osvojili slikarstvo, kiparstvo ali glasba. Delil je usodo mladih povojnih intelektualcev, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prenovili slovensko dramatiko in predstavljali prvi val kulturniške opozicije. Čeprav je bil med vojno z družino interniran v Nemčijo in je po njej verjel v obnovo države in boljši jutri, so se mu sanje razblinile l. 1951, ko je bil obsojen zaradi protidržavnega delovanja. Vrgli so ga z mariborske gimnazije, ker je prijateljeval z avtorji gimnazijskega glasila Iskanja, in mu za pet let prepovedali nadaljnje šolanje. Čeprav so mu kazen leto kasneje črtali, je ostal politično zaznamovan. Bil je član Odra 57 in je zanj napisal tri najodmevnejša dramska besedila (Zasilni izhod, Križišče in Vojaka Jošta ni). Družbenokritičen in dejaven je ostal vse do svoje prezgodnje smrti.

Simpozij bo skušal z različnih vidikov osvetliti bogati in intrigantni opus Petra Božiča tako po formalni in vsebinski kot po politični plati. Pokazati, kako so hkrati z revolucijo form, ki je bila velikokrat politično sporna, nove dramaturgije povojnega slovenskega gledališča, ki jih je v veliki meri spodbudil prav Peter Božič, proizvedle zmagoslavje nekega drugega, ne manj imperativnega koncepta odrske pisave: na eni strani so še povečale primat teksta, a so hkrati zavrnile njegovo kontaminacijo z literaturo in literarnim. S svojo antirealistično naravnanostjo pa so, kar se morda zdi paradoks, ki pa zato ni nič manj usoden, s kar največjo natančnostjo opisale skorajda neobljudene pokrajine realnosti, ki jih ni mogla zajeti niti meščanska niti socialnorealistična mimetično-realistična dramska pisava.

Tako ostaja še danes. Tudi Božičeva najnovejša in na žalost zadnja dramska in (zaradi svoje posebne strukturiranosti) tudi že uprizoritvena matrica Šumi namreč ostaja zavezana tem temeljnim postulatom tipične antirealistične oziroma realistično-kubistične naravnanosti, ki (naj se to sliši še tako utopično) ohranjajo aktualnost tudi v postdemokratičnem globalističnem slovenskem sedanjiku. Izsledki simpozija bodo skupaj z bogatim dokumentarnim in še neobjavljenim gradivom iz avtorjeve zapuščine izšli kot posebna številka Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja.

Za pripravljalni odbor: Tomaž Toporišič

Preliminarni program sipozija

1. del simpozija: REFERATI  (10.00–13.30)

2. del simpozija: POGOVOR, PREDSTAVITEV KNJIGE IN PROJEKCIJA FILMA (15.00–19.00)

Pogovor: Peter  Božič in gledališče
(predvideni govorci: Žarko Petan, Mija Janžekovič, Veno Taufer,  Ivo Svetina, Kristijan Muck, Matija Logar, Vinko Möderndorfer, Simon Kardum, Uršula Cetinski in študentke dramaturgije na AGRFT)

Predstavitev knjižne izdaje dveh Božičevih pekarniških iger (Denis Poniž in Ivo Svetina)

Projekcija filma Vinka Möderndorferja Človek v šipi, portret pisatelja Petra Božiča, TVS 1999

VSTOP PROST.