SMG, 18. 2. 2010

Premiera: Šumi

Zadnje delo preminulega Petra Božiča, ki ga je ustvaril prav za SMG - drama Šumi. Šumi je pokopan, zato je pravi čas za njegov odrski odblesk, za odsev njegove generacije, za odsev utopije minulega časa.
:
:

foto Žiga Koritnik

Šumi, zadnja drama Petra Božiča, je leta 2008 v knjižni obliki izšla pri Študentski založbi v zbirki Beletrina.  

Nastala je po naročilu Slovenskega mladinskega gledališča, tematiko, motiviko in temeljno problematiko deloma črpa iz Božičevega romana Chubby was here (1987), hkrati pa je bolj kot absurdnim enodejankam iz obdobja Odra 57 bližja »postperspektivovski dramatiki«, npr. Komisarju Krišu (1978) in mogoče še bolj Španski kraljici (1985), kot v spremnem besedilu k drami Šumi z naslovom Peter Božič ali »prekvasenje« slovenske dramatike in gledališča ugotavlja Tomaž Toporišič.

V romanu Chubby was here Božičevi junaki in junakinje z družbenega roba »živijo pekel« (Taras Kermauner), robovi med posameznimi zgodbami v romanu se brišejo in postajajo en sam pripovedni tok o bivanju. Vse zgodbe se vrtijo okoli osrednjega junaka Chubbyja, ki je ves čas odsoten, navdih za ta lik pa je Božiču samooklicani poeta laureatus kulturne revolucije Vojin Kovač - Chubby, eden izmed boemskih gostov ljubljanskega lokala Šumi.

Iz težko pregledne množice usod v romanu Chubby was here je Božič v Šumiju izluščil osem dramskih oseb, Chubby pa ni več zgolj pesnik, ki se v Šumiju druži s sebi podobnimi, temveč predvsem sin, ki izpolnjuje očetovo zadnjo željo in odkriva njegovo preteklost, za katero se zdi, da prerašča v sinovo obsedenost. Šumi je drama o sinu, ki je očeta pokopal na lastnem dvorišču, čez nekaj let pa odkopal njegove kosti in jih pokopal v očetovem rojstnem kraju v Bosni.

Prvi in sklepni prizor drame Šumi se zgodita v istoimenskem lokalu in uokvirjata dramsko dogajanje, kljub temu besedilo vzbuja občutek, da zunanji svet ne obstaja, da dramsko dogajanje v resnici ni ne prostorsko ne časovno determinirano, saj ga določajo predvsem razmerja med dramskimi osebami. Jasna Vombek v recenziji drame Odprtost do usode, ki je 14. 7. 2009 izšla v časopisu Dnevnik, ugotavlja, da v besedilu v ospredje stopa predvsem vprašanje, koliko je popolna odprtost do usode res svobodna.

Vinko Möderndorfer, ki je leta 1999 ustvaril kratki dokumentarni film Človek v šipi – Portret Petra Božiča, bo dramo režiral v maniri nekakšne božičevske Goge; osredotočil se bo na povezanost dramskih oseb, ki je hkrati njihova osamljenost, s posebnim občutkom za like z družbenega roba, ki jih tudi sicer tankočutno obravnava v gledališču, literaturi in na filmu.

• Kdaj:  27. 2., 28. 2. in 1. 3. ob 19.30 uri (premiere)
• Kje:  Slovensko mladinsko gledališče

Fotogalerija