Kot je na včerajšnji novinarski konferenci pojasnil Živadinov, je Mlakar avtor enega dela teksta, sam je avtor drugega dela, zvrst predstave je oratorij. Mlakar je napisal filozofsko dramsko Odilo. On sam in Janez Pipan sta na začetku procesa vstopila v situacijo gledališkega uprizarjanja scenskega oratorija, ki pa se je sredi procesa definiral v to, da bo postal v celoti oratorijski. Protagonist oratorija po besedah Živadinova zastopa kategorijo absolutnega zla.
Sam je na pobudo Pipana začel ustvarjati kontekst, Pipan pa je začel delati intelektualno infrastrukturo. V začetku procesa je začel delati nabor vsega, kar na ravni dokumentov obstaja o tej temi. Kot odkritje je Živadinov izpostavil knjigo Globocnik's Men in Italy, ki je izšla leta 2016 v Pensilvaniji in vključuje fotografsko gradivo.
"Nikoli nismo videli fotografij domobranske skupnosti, pomagačev absolutnega zla, in če bi to uprizarjali brez dokumentov, bi to bilo absolutno neverodostojno," je poudaril Živadinov. Ko so videli fotografije, je, kot je poudaril, postalo jasno, da je treba spremeniti pozicije. Sam je postal režiser, Pipan pa je delal introvizijo, "da ne bi zdrsnili v fenomen drame, torej da človek, ki je med drugim zaslužen za izum koncentracijskih taborišč, ne bi postal junak drame".
Kontekst je po besedah Živadinova vedno bolj postajal tekst in na koncu so vse skupaj združili v integralno tekstualno maso. "Vse skupaj je postalo introvizija kot osnovna pozicija zgodovinskega dokumentiranja," je sklenil.
Mlakar se je v svojem dramskem besedilu, kot je povedal, osredotočil na Globočnikovo dunajsko obdobje, kjer mu je bil zaupan najvišji položaj, kar "pove vse o tem, kako je Hitler cenil tega fanta in se je zavedal njegovega skrajno zlega uma". Globočnik, ki se je leta 1904 rodil v Trstu, v družini, ki je bila po poreklu iz Tržiča na Gorenjskem, je bil pozneje odgovoren za akcijo Reinhard, katere namen je bil popolno iztrebljenje Judov in Romov na Poljskem. Po Mussolinijevem padcu je bil premeščen v Trst, kjer je med drugim vodil Rižarno, edino uničevalno taborišče na tleh današnje Italije.
Po Pipanovih besedah predstava sodi še v en kontekst, in sicer novega zborovskega gledališča, kot ga je v 80. in 90. letih minulega stoletja v nemškem gledališkem prostoru oživil režiser Einar Schleef. Če je bilo v starem grškem gledališču mesto zbora v orkestru in so bili na odru le junaki tragedije, je v tem primeru zbor stopil na oder in postal junak.
Kot je še povedal, je o Globočniku v zgodovinskih knjigah mogoče najti le malo. Vendar pa ne gre za predstavo, ki bi se ukvarjala z zgodovinskimi vprašanji, ampak je njen namen, da odpre to temo. "Potrebna bi bila neka akcija, da bi se v Sloveniji začelo ponovno pisati, govoriti in misliti zločine nacionalsocializma in tudi o kolaboraciji kot o kolaboraciji v zločinu in ne kot nacionalni izdaji," je sklenil.
Po besedah direktorja CUK Kino Šiška Simona Karduma gre za zelo pomemben fokus na človeka in gibanje, ki počasi spet postaja modno ne le po Evropi ampak tudi drugod po svetu, kar sam razume kot sporočilo. "In ker na svetu ni naključij, bo premiera 20. aprila, na dan Hitlerjevega rojstva, prva repriza pa 21. aprila, na dan Globočnikovega rojstva," je dodal.
V predstavi nastopa številčna igralska zasedba, scenografijo in kostumografijo podpisuje Dunja Zupančič, dramaturgija je Tery Žeželj.