Ravno srečanje z napačno osebo je osrednja tema predstave in življenja leta 1593 v Rimu rojene italijanske slikarke. Njen prvi mentor je bil oče, ki jo je z željo po umetniškem izpopolnjevanju zaupal moralno oporečnemu slikarju. Artemisia je bila žrtev posilstva, kar je pogojevalo in usmerilo njene nadaljnje življenjske in tudi umetniške izbire. Obtožbi ni sledilo kaznovanje krivca, časi niso bili zreli za uveljavitev ženske, ki se je želela osvoboditi predsodkov in zaprek, so zapisali v tržaškem gledališču.

Kljub temu je postala prva članica florentinske likovne akademije, ki je do tedaj sprejemala samo moške. Bila je uspešna, sebe in družino je preživljala z umetnostjo. "Artemisiin čopič je znal spremeniti vsak motiv v dramsko dogajanje, polno napetosti in energije. V njenih delih ni nič zgolj ljubko ali dekorativno," je v gledališki zgibanki zapisala umetnostna zgodovinarka Ermanna Panizon.

Slikarkina osebna zgodba se zrcali v likih, ki jih je najraje upodabljala - močne in tudi nasilne ženske, nekonvencionalne junakinje: Judito, ki je omrežila Holoferna, vodjo sovražne vojske, in mu odrezala glavo, Lukrecijo, ki se je po posilstvu odločila za smrt, in Kleopatro, ki je naredila samomor, da bi ubežala rimski nadvladi.

Leta 2014 je Lino Marrazzo napisal dramsko besedilo po zgodbi slikarke, ki je doživelo uprizoritev v italijanskem jeziku v gledališču Rossetti v Trstu. Predstava v SSG bo povsem nova uprizoritev, prirejena različica besedila, ki ga je za slovensko praizvedbo prevedel Janko Petrovec.

Kot so še zapisali v gledališču, je Marrazzo posegel po obstoječih dokumentih in pričevanjih o življenju Artemisie. Odločil se je za raziskovanje specifičnega in manj znanega poglavja njene zgodbe, besedilo za dva igralca se posveča odnosu slikarke z očetom.

Scenograf predstave je Marjan Kravos, kostumograf Aleš Čakš, avtor izvirne glasbe je Michele Budai, ki glasbo na posnetkih izvaja skupaj z violinistom Vanjo Zulianijem.

Pol ure pred premiero bodo v vhodni avli gledališča odprli instalacijo Kaj si imela oblečeno?. Kot navajajo v gledališču, je osnovna motivacija potujoče razstave osveščanje javnosti na temo nasilja nad ženskami, pri čemer je za izhodišče uporabljeno vprašanje, ki ga pogosto zastavijo žrtvam spolnega nadlegovanja in nasilja. Italijanskemu družbenemu in kulturnemu kontekstu je razstavo prilagodilo združenja Libere Sinergie.