V njej bomo gledalce popeljali v svet »čiste« pantomime z nekaj starimi, a premalokrat igranimi pantomimskimi prizori,in z novimi, za to priložnost ustvarjenimi prizori o resnicah našega bivanja.
Iz kritike Slavka Pezdirja: Gledališče giba, geste in grimase, Delo, 3. aprila 2010
»Andrés Valdés za svoje jedko posmehljivo radožive ter dobrodušne interpretacije znanih domačih in mednarodnih pregovorov uporablja zgolj govorico včasih neverjetno mehkega, gibljivega in sproščenega telesa in drugič robato zakrčenega in okornega, odetega v črno-beli kostum, očarljivo izraznost dlani in prstov rok ter ekspresivnih grimas obraza brez maske. Za tkanje lapidarnih zgodb, ki pregovorov nikoli ne ilustrirajo »na prvo žogo«, ampak nam dodatno sproščajo domišljijo in nas presenečajo z izvirnimi domislicami (svoje domneve lahko gledalci potrjujemo ali zanikamo šele po napisih, ki jih po koncih posameznih prizorov razkrije nema povezovalka večera), ki izvirajo iz dolgoletnega opazovanja vsakdanjih drobnih življenjskih radosti, razočaranj in porazov t. i. malega človeka ter drastičnih razdalj med željenim in umišljenim ter uresničenim, Valdés ne potrebuje ne dodatnih zvočnih ali glasbenih učinkov, ne rekvizitov in ne kostumskih sprememb. Po izbrušeni selektivnosti in askezi svoje odrske izraznosti ter univerzalne arhetipskosti svojih sporočil nas Valdésova umetnost pantomime spominja na Chaplinovo žlahtno klovnovstvo iz časov nemega filma ali italijansko znamenito risano serijo Linea ali na intelektualno prebojnost tukajšnje in današnje stripovske Diareje Tomaža Lavriča. Za tiste, ki so redko priložnost navdušujočega srečanja z intelektualno vznemirljivo in zabavno klasično pantomimo tokrat prezrli ali zamudili, zapišimo, da zamujeno lahko nadoknadijo 8. aprila zvečer prav tako v Klubu CD Ljubljana.«
Iz kritike Uroša Smaska: Čista (tragi)komična pantomima, Večer, 8. aprila 2010
»Za "zgovornim" naslovom V šalo zavite resnice se "skriva" Valdesova idejna, scenaristična in režiserska ter, kot rečeno, (so)izvedbena stvaritev, katere poanta je, seveda pantomimsko, torej z umetnostjo "govorice" telesa in obraza, "izreči" izbrane reke in pregovore o resnicah našega bivanja. Uprizoritev sestavljajo nekateri že stari, vendar doslej premalokrat odigrani pantomimski prizori in tudi prav za to priložnost ustvarjeni novi. Toda, v skupni kombinaciji, kar pomeni, da so nanizani eden za drugim, učinkujejo vsi popolnoma sveže, se pravi, če so že izvirno stari, so vsekakor zimzeleni, četudi vsaj nekoliko morda že zaradi zimzelenih bivanjskih resnic oziroma rekov in pregovorov o njih.
"Izrečene" resnice ter reki in pregovori o njih so seveda popolnoma življenjski, a duhovito obdelani prav tako življenjsko (tragi)komično. Uprizoritev pa je zasnovana in izvedena še tako, da se vsak prizor, bodisi solistični Valdesov ali skupaj z Jano (in med drugim tudi kakšen že razmeroma daljši oziroma dogajanjsko kompleksnejši), zaključi z izpisanim pregovorom, ki ga občinstvu pretehtano raznoliko radoživo pokaže pantomimska "nadebudna asistentka" Veronika. Vendar ti napisi niso zato, ker bi iz prizorov sploh ne bilo možno ugotoviti pantomimsko "skritih" resnic, temveč ker naj bi prizori učinkovali, kakor je mogoče občutiti, kot nekako dvoumne uganke, ki sicer očitno že dajejo slutiti določeno življenjsko resnico, naposled pa te lahko načrtno presenetijo s precej drug(ačn)o.
Nadvse razveseljivo v uprizoritvi je videti, da mojster Valdes na že dolgoletni, zagotovo tudi naporni ustvarjalni poti kljubuje "času" in kar naprej virtuozno obvlada nedvomno zmeraj zahtevno "govorico" obraza in telesa, ki se jo je učil oziroma izpopolnjeval celo pri znamenitih, medtem žal že pokojnih francoskih umetnikih pantomime Etienneu Decrouxu in Marcelu Marceauju in s katero je po pričevanjih pomembno vplival tudi na slovensko plesno umetnost. Najpomembnejša kakovost V šalo zavitih resnic pa se zdi, da je to namreč uprizoritev čiste pantomime, brez kakršnikoli dodatkov, kot sta scenografija in ne nazadnje glasba, se pravi, da je čisto nema in "gola" uprizoritev, kar je po pričevanjih že sicer popolnoma skladno z Valdesovim umetniškim prepričanjem.«
- Kdaj: v četrtek, 6. maja 2010, ob 20.30 uri
- Kje: v Cankarjevem domu