Pred 25 leti umrl Beckett, ki se je z upanjem v Godota spraševal o smislu bivanja

Beckett je večino odraslega življenja preživel v Franciji. Pisal je tako v angleščini kot francoščini ter svoja dela sam prevajal v oba jezika. Poznavalci ga umeščajo med moderniste, na katerega je močno vplival njegov sonarodnjak James Joyce, ki je bil njegov tesni prijatelj. Nekateri pa ga označujejo za enega prvih postmodernistov.

Zaslovel je po vojni s svojimi dramami, najprej z Godotom, nato še s Koncem igre, Poslednjim trakom ter igrama O, krasni dnevi in Ne jaz ter s trilogijo romanov Molloy, Malone umira in Neimenljivi. Za svoj opus je leta 1969 dobil Nobelovo nagrado za literaturo.

Vsa našteta dela so prevedena tudi v slovenščino, njegova najpomembnejša dramska besedila pa so bila tudi uprizorjena na slovenskih gledaliških odrih.

"Ste na Zemlji. Za to ni zdravila," je bila ena od misli tega literata, ki se je v svojih delih ukvarjal z vprašanjem smiselnosti bivanja, iskanjem človekovega bistva in njegove identitete.

V dramo Čakajoč Godota, ki je pogosto označen kot vrhunski primer dramatike absurda, je postavil klateža, ki na različne načine preganjata praznino in si skušata zapolniti čas - s smešnimi ritualnimi igrami, zbledelimi spomini in medsebojnimi zbadanji.

Čas in kraj dogajanja nista določena, saj junaka nenehno pozabljata, koliko časa sta že na tem mestu ali kaj sta počela prej. Rešilno bilko ob nemoči, da bi odšla ali nehala čakati, najdeta v Godotu, prispodobi za boga, upanje in smisel. Vendar nanj, svojo odrešitev, čakata iz dneva v dan, saj se ta nikoli ne prikaže.