Rdeča nit obeh oper je vprašanje, kako ustvariti uspešno partnersko zvezo. V Menottijevi operi ima poleg Bena in Lucy glavno vlogo telefon, ki postane medij, brez katerega komunikacija med partnerjema ni možna. Njun odnos nam na komičen način prikaže, kako nas sodobna komunikacijska sredstva odtujujejo. Enako učinkujejo tudi fotografije in filmi, ki z idilično sliko obljubljajo zadovoljstvo, a obenem porajajo vprašanje, ali so umetno ustvarjene podobe res odsev naših želja in potreb. To je tema Težav na Tahitiju, kjer par kljub navidezno lepemu življenju, ki ustreza vsem družbenim normam, ni srečen. Iluzija je votla lupina brez vsebine.

Naša para to vsebino iščeta na različne načine, situacije pa hitro preidejo v karikaturo sodobnega človeka, ki svoja čustva odriva in jih nadomešča s podobami iz filmov in revij. Le vprašanje časa je, kdaj bodo potlačena čustva privrela na dan. Kako doseči srečo v družbi odtujenih posameznikov? Hrepenimo po pravljici, a ko jo imamo, nas pogosto pusti prazne in razočarane. Kje iskati srečo? Si lahko priznamo ljubezen iz oči v oči?

Leonard Bernstein se je rodil leta 1918 v Združenih državah Amerike v  judovski družini. Glasbo je študiral v Bostonu na Harvardski univerzi in na glasbenem institutu Curtis v Filadelfiji. Dirigiranja se je učil pri dveh izmed najboljših dirigentov prve polovice 20. stoletja, Koussevitzkem in Reinerju. Ko je komaj 25-leten leta 1943 nadomeščal bolnega Bruna Walterja v newyorški filharmoniji, je zaslovel po celotni državi. V šestdesetih letih je z newyorškimi filharmoniki ustvaril vrsto televizijskih oddaj, ki so bile namenjene mladini in so popularizirale klasično glasbo. Najbolj je poznan po svojih glasbenih predstavah, simfonijah in operah. Umrl je leta 1990.

TEŽAVE NA TAHITIJU je opera enodejanka s sedmimi slikami in besedilom, katerega je napisal skladatelj sam. Opera je bila prvič uprizorjena junija 1952 na Festivalu kreativnih umetnosti univerze Brandeis v Walthamu. Skladatelj se je pri ustvarjanju opere naslonil na vsakdanji jezik ameriškega meščanstva 50-ih let, navdih za glasbo pa je črpal iz ameriške tradicije. S tem je hotel doseči, da bi opera delovala čimbolj resnično.

Vsebina: V ameriškem predmestju je Dinah razočarana nad svojim možem Samom, ki ga bolj kot družina zanimajo kariera in hobiji. Sam v službi osvaja tajnico, Dinah pa psihiatru razlaga o svojih nenavadnih sanjah. Nato Dinah po naključju sreča moža. Oba se izgovorita, da sta dogovorjena za kosilo z nekom drugim. V tem trenutku se zavesta  pomena svojega dejanja. Pomislita na dni, ko sta bila skupaj srečna in obžalujeta, ker bosta kosila vsak zase. Sledi prizor, kjer Dinah razlaga o filmu z naslovom Težave na Tahitiju. Čeprav se norčuje iz trapaste vsebine, je jasno, da jo je romantična zgodba prevzela. Nenadoma se spomni, da mora skuhati večerjo za Sama in v trenutku se vrne v svoje osamljeno življenje. Zvečer se želita pogovoriti, a pogovor nikakor ne steče. Nazadnje Sam povabi ženo v kino gledat film Težave na Tahitiju. Dinah pristane. Spet se bosta zavrtela v začaranem krogu.

Gian Carlo Menotti se je rodil leta 1911 v Italiji. Študiral je na milanskem konservatoriju, kasneje se je preselil v ZDA, kjer je študij glasbe nadaljeval v Filadelfiji. Njegovo prvo zrelo delo je bila enodejanka opera buffa Amelia gre na ples (1937), s katero je dosegel velik uspeh in posledično veliko naročil za nova dela. Po klavirskem koncertu (1945) se je vrnil h gledališču, nastali sta operi Medij in Telefon, ki sta dosegli mednarodni uspeh. Leta 1951 je napisal svojo najpogosteje izvajano opero Amahl in nočni obiskovalci, za opero Konzul pa je leta 1954 prejel Pulitzerjevo nagrado. Menotti je za vse svoje opere sam napisal besedila. Poleg zajetnega opernega opusa je pustil pečat tudi kot skladatelj baletov (Samorog, Gorgon in Opravek v labirintu). Za svoje delo je leta 1984 prejel življenjsko nagrado Kennedyjevega centra za dosežke na področju umetnosti. Umrl je leta  2007.

TELEFON ali LJUBEZEN V TROJE je komična opera enodejanka. Prvič je bila predstavljena v Hekscher gledališču v New Yorku leta 1947 skupaj z opero Medij. Vsebina: Ben želi Lucy zaprositi za roko, preden odpotuje. Lucy neprestano govori po telefonu, zato mu nikakor ne uspe zastaviti vprašanja. Ko Lucy za kratek čas odide, skuša Ben celo pokvariti telefon, vendar brez uspeha. Ker se mu mudi na vlak, se domisli, da bi jo poklical iz telefonske govorilnice in jo zasnubil. Lucy pristane in zgodba se zaključi z ljubezenskim on – line duetom.

Društvo Slovensko komorno glasbeno gledališče je bilo ustanovljeno leta 1996. Od leta 2008 je društvo v javnem interesu. Njegovi člani so številni znani slovenski glasbeniki, gledališki in kulturni delavci. Nameni in cilji SKGG so uprizarjanje komornih glasbeno-gledaliških del vseh obdobij, predvsem pa del iz obdobja glasbenega baroka ter sodobnih del tujih in slovenskih skladateljev. Pri tem sodelujejo z različnimi gledališkimi in glasbenimi ustvarjalci in poustvarjalci. Do sedaj je društvo v režiji dr. Henrika Neubauerja na oder postavilo predstave J. Offenbacha: Čudež v Kropi, E. Streula: Fantom v Händlovi hiši in Veliki dan Jožeta Dobrnika, W.A. Mozarta: Bastien in Bastienne, T. Sveteta: Pierrot in Pierrette, V. A. Paškeviča: Skopuh  ter v sodelovanju s SNG Opera in balet Ljubljana še operi W.A. Mozarta Gledališki direktor in Rossinijevo Ženitna pogodba.

Režiserka Yulia Roschina se je rodila v Moskvi in se šolala v Sloveniji. Diplomirala je na AGRFT, kjer je režirala predstave Babilonski rov, Dva (Jim Cartwright), Sozij (po motivu Amfitrion - J. B. P. Moliera), Romeo in Julija (W. Shakespeare), Fedra (Jean Racine, s to predstavo je gostovala na Borštnikovem srečanju), Eva -This is my life (Daphne de Bruin). Po diplomi je sodelovala z gledališči Koper, Glej, Tartini in Plesnim teatrom ljubljanskim. Režirala je predstave Deklica za ogledalom, Fedra Before And After, Vse Fedrine ljubezni, Lutkovno predstavo Ribica(in)Meena, avtorski projekt Sva.En.Sam., redna letna koncerta Perpetuum Jazzile v Cankarjevem domu leta 2008 in 2009, festival MomenTTum 2009, letni koncert pihalnega orkestra Komen 2011... Prejela je nagrado Zlatolaska za najboljšo režijo za produkcijo Sozij.

Scenograf Danijel Modrej se je rodil leta 1983 v Ljubljani, kjer je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo. Znanje scenografije je poglabljal na AGRFT pod vodstvom Mete Hočevar. Kot scenograf se je podpisal pod deset gledaliških predstav, zadnje tri so bile avtorski projekt Vse Fedrine ljubezni v režiji Yulie Roschine (Gledališče Glej), Ionescove Zavratne igre v režiji Nine Eve Lampič (njegova diplomska predstava na AGRFT) ter predstava Brez Janje Vidmar v režiji Nine Eve Lampič.

Dramaturginja Urša Adamič je absolventka dramaturgije na AGRFT. V času študija je pisala besedila za različne strokovne publikacije (bilten Tedna slovenske drame, bilten Borštnikovega srečanja, portal SiGledal, Preglej, itd.). Med letoma 2008 in 2010 je bila del uredniškega odbora akademijske revije Oderuh, zadnje leto se je preizkusila kot urednica. Za seminarsko nalogo Performativni gnus (2009) je prejela nagrado Zlatolaska. Kot praktični dramaturg je sodelovala pri raznih uprizoritvah: Medved, Snubač in Jubilej (tri Čehove enodejanke), George Dandin (Moliérova farsa) in Žlahtna plesen Pupilje Ferkeverk (predstava v sklopu Maskinega festivala rekonstrukcij). V preteklem študijskem letu se je izobraževala v Belgiji na Universiteit Antwerpen.

Pianistka Margareta Gregorinčič je z odliko končala študij klavirja in glasbene pedagogike na ljubljanski Akademiji za glasbo. Izpopolnjevala se je v Italiji pri Konstantinu Boginu in na Mozarteumu v Salzburgu. Redno se udejstvuje kot pianistka, korepetitorka in profesorica klavirja. Koncertirala je v Sloveniji, Avstriji, Italiji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Med drugim je v Italiji pod vodstvom Pietra Perinija izvedla Chopinov Drugi klavirski koncert v f-molu. Nastopila je na festivalih Lent, Imago Sloveniae, Veris ter v ciklu koncert Plus SNG Maribor. Na komornem področju je spremljala več zborov, instrumentalistov in pevcev. Redno nastopa v Cankarjevem domu v opernih predstavah za otroke.

Baritonist Robert Vrčon je od leta 1996 solist v SNG Opera in balet Ljubljana. Nastopil je v več kot dvajsetih nosilnih baritonskih vlogah,  kot so Escamillo (Carmen), Don Giovanni, Marcel (La Bohème), Tomski (Pikova dama), don Pizzaro (Fidelio), Golaud (Pelleas in Melisanda), Renato (Ples v maskah), Niko (Ekvinokcij), Sharpless (Madame Butterfly), Almaviva (Figarova svatba) in mnoge druge. Je član Slovenskega komornega glasbenega gledališča, kjer je sodeloval v številnih produkcijah komornih oper. Leta 2008 je prejel je nagrado Sama Smerkolja. Sodeluje tudi s Teatrom mobile, kjer je uspešno nastopil v vlogi Scarpie v Puccinijevi Tosci. Na festivalu SAJETA 2008 je sodeloval s svetovno znanima džezovskima glasbenikoma Zlatkom Kaučičem in Petrom Brötzmannom pri projektu Tolminski punt 2.

Mezzosopranistka Amanda Stojović  je diplomirala na Glasbeni akademiji v Beogradu, specialistični študij pa zaključila v Ljubljani pri Alenki Dernač Bunta. Na opernih odrih v Srbiji, Črni gori in Sloveniji se je predstavila v nosilnih vlogah v operah Janko in Metka, Carmen, Don Giovanni, Balkanska Carica, Zlatorog, Werther, Dido in Enej... Koncertno je nastopala z orkestrom Beograjske opere, z orkestrom vojske Stanislav Binički, s črnogorskim Simfoničnim orkestrom, s komornim orkestrom Slovenske filharmonije, z orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana in orkestrom Teatra Verdi iz Trsta. S kitaristom Danijelom Cerovićem sta posnela zgoščenko Duo Amarilli. Je nagrajenka številnih mednarodnih tekmovanj in zmagovalka na avdiciji za štipendijo Yamaha Music Foundation of  Europe 2008.

Tenorist Edvard Strah je diplomiral na Visoki šoli za glasbo v Münchnu in tam nastopil kot Ferrando (Cosi fan tutte), Gomatz (Zaide) in Wilhelm (Opernball). Je član SNG Opera in balet, kjer je pel vloge Don Ottavia (Don Giovanni), Camilla (Vesela vdova), Tamina (Papageno igra na čarobno piščal), Alberta (Prilika dela tatu), Franca (Brata), Rohnsdorfa (Kneginja Čardaša). Sodeloval je tudi s Komornim ansamblom Slovenicum in Slovenskim komornim glasbenim gledališčem. Z Bamberškimi simfoniki je pel v Beethovnovi 9. simfoniji, z Nürnberškimi pa Puccinijevo »Messa di  Gloria«. Sodeloval pri CD snemanju in koncertni izvedbi Rossinijeve opere Il signor Bruschino (dirigent Gustav Kuhn). Snema tudi za arhiv Radia Slovenije.

Altistka Polona Kopač Trontelj je petje študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani  v razredu izr. prof. Alenke Dernač Bunta ter diplomirala pri doc. Matjažu Robavsu. Kot solistka je nastopila z Orkestrom Slovenske filharmonije, Komornim orkestrom RTV Slovenije, Orkestrom Consortium musicum, orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani ter z Vokalno akademijo Ljubljana (Purcell: Dido in Enej, Monteverdi: Nissi Dominus). Nastopila je komorni operi skladateljice Neže Žgur: Poredni fant. Projektno je sodelovala z več znanimi zbori, Vokalno Akademijo Ljubljana ter bila članica Evropskega zbora mladih.

Sopranistka Polona Logar je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer likovna pedagogika. Petja se je učila pri prof. Katji Konvalinka ter na seminarjih prof. Pije Brodnik. Nastopila na več koncertih z orkestrom GŠ Vič – Rudnik ter mnogih večerih klasične glasbe. Igra violončelo v orkestru Simfonika –Vrhnika ter orkestru Cantabile Logatec. Je članica dekliške vokalne zasedbe Rozalije.

Sopranistka Katja Konvalinka je diplomirala  iz klavirja in petja na Akademiji za glasbo. Na Visoki šoli za glasbo v Gradcu je z odliko magistrirala  iz opernega in koncertnega petja. Specializacijo na AG je končala pri prof. Vlatki Oršanić. Nastopila je v opernih hišah v Sloveniji, Avstriji in na Hrvaškem. Pela je Fanny (Ženitna pogodba), princeso Ninetto (Zaljubljen v tri oranže), Marinko (Prodana nevesta), Mozartove junakinje Zerlino, Despino, Servilio... Koncertno je sodelovala z Orkestrom slovenske filharmonije, Simfoniki RTV, Orkestrom Akademije za glasbo… Je avtorica dveh uspešnih otroških opernih predstav, Janko in Metka ter Bastien in Bastiena. Ukvarja se tudi s samospevi, recitale je imela po Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in v Italiji.

Sopranistka Nina Dominko je diplomantka Pedagoške fakultete v Mariboru, smer Glasbena pedagogika in študentka četrtega letnika Akademije za glasbo pri doc. Piji Brodnik. Leta 2011 je na Tekmovanju mladih glasbenikov RS prejela bronasto plaketo, istega leta pa bila tudi polfinalistka Mednarodnega tekmovanja Ondina Otta. Kot solistka redno nastopa na koncertih doma in v tujini (Hrvaška, Avstrija). Solistične vloge je pela v Orffovi Carmini burani,  Mozartovi Spatzen-messe, Haydnovi Missa brevis in komorni operi Namišljena resničnost skladateljice Tjaše Žalik. Novembra 2010 je debitirala v SNG Opera in balet Ljubljana z vlogo Kraljične v operi Pastir P. Šavlija, nastopila v koncertnem abonmaju Premiki in zamiki s priznanim pianistom Charlesom Spencerjem.

Baritonist Rok Bavčar je absolvent na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri izr. prof. Vlatki Oršanić. Izpopolnjeval se je na pevskih seminarjih pri prof. Matjažu Robavsu, prof. Ireni Baar in drugih. Na tekmovanjih slovenskih glasbenikov je dosegel dvakrat zlato in enkrat srebrno plaketo. Več sezon je bil član Komornega zbora RTV Ljubljana ter Slovenskega komornega zbora, kjer je odpel več solističnih del. Redno nastopa kot operni in koncertni solist na koncertih klasične glasbe (na več abonmajskih koncertih Akademije za glasbo, z zborom Consortium musicum, nastopil je v operi Gorenjski slavček kot Chansonette, v Sullivanovi operi Gondoljerji....). Trenutno je zaposlen v SNG Opera in balet Ljubljana.