Pinterjevo Varovano območje (The Hothouse) hrani v svojem celičnem jedru prav poseben genetski zapis, ki je posledica nekakšnega dvojnega rojstva besedila. Avtor ga je po lastnem pričevanju napisal leta 1958, sprva kot sinopsis za radijsko igro, ki ga je poslal radijskemu programu BBC, ker pa od tam ni dobil vzpodbudnega odgovora, je material predelal v svojo drugo celovečerno dramo (po Zabavi za rojstni dan, 1957). Kljub nenehnim finančnim stiskam in nasploh nezavidljivemu materialnemu položaju, v katerem je takrat živel s svojo mlado družino,¹ pa se ni odločil za objavo ali uprizoritev, temveč je na prvo stran tipkopisa pripisal: Final Draft. Discarded play,² in dramo potisnil globoko na dno predala, kjer je obležala za več kot dvajset let. Raziskovalci in interpreti Pinterjevega dramskega opusa (skupaj je napisal 29 gledaliških besedil in 24 filmskih in TV scenarijev) se še danes sprašujejo, zakaj je to storil, zraven pa špekulirajo z ugibanji, kakšen učinek bi imela ta igra na sodobno gledališče, če bi bila uprizorjena v svojem izvornem času, ne pa šele leta 1980, se pravi takrat, ko jo je avtor po lastnem pripovedovanju³ "nepričakovano našel" med svojimi opuščenimi rokopisi,⁴ se navdušil nad njenim jezikom in humorjem, jo nekoliko predelal in jo 24. aprila 1980 v lastni režiji (sam pa je igral tudi vlogo Roota) uprizoril v svojem "matičnem" gledališču Hampstead v Londonu.⁵ Po velikem medijskem pompu ob premieri Prevare (Betrayal),⁶ ki jo je leta 1978 uprizoril londonski National Theatre, sočasno pa je njegova dolgo pričakovana nova uspešnica osvojila tako rekoč vse svetovne odre, si je Pinter pri zapoznelem krstu svojega zgodnjega dramskega dela zaželel nekoliko miru in tišine ter samotne ustvarjalne zbranosti in medijske odmaknjenosti. Po drugi strani pa ne gre izključiti niti starih dvomov in dilem v zvezi z Varovanim območjem, ki so se kljub navdušenju ob novem branju nemara znova prebudili v njem, nemara tudi določenega strahu pred lastnimi režijskimi sposobnostmi (prvič je režiral krstno uprizoritev svoje drame) in tudi pred precej zarjavelo igralsko formo in kondicijo.⁷ Kakorkoli že, premierna uprizoritev Varovanega območja ni dosegla odmevnosti drugih Pinterjevih dram v preteklih dveh desetletjih. Kritiki so jo sicer povečini ocenili naklonjeno, ne pa navdušeno, vsaj med vrsticami pa so nekateri problematizirali tudi avtorjev celostni angažma v uprizoritvi. Tudi teatrologi in drugi analitiki niso hiteli popravljati ali dopolnjevati svojih že zdavnaj napisanih študij o zgodnjem Pinterju. Nekoliko hladen sprejem gre pripisati tudi dejstvu, da so se leta 1980 pisale povsem drugačne (politične) drame, kot je bilo Varovano območje; eksistencializem že dolgo ni bil več v modi. Tako so ostale mnoge zanimive razsežnosti tega izjemnega besedila nekako spregledane in zdelo se je, da je avtor za krst svojega zatajenega sadu iz divjih, mladih let izbral napačen čas.

Seveda so gledališča enako zavzeto kot druge Pinterjeve drame tudi Varovano območje uprizarjala povsod po Evropi in le malo je manjkalo, da bi jo relativno hitro po londonski krstni izvedbi igrali tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem.⁸ Vsi, ki še pomnimo tiste burne čase, lahko le obžalujemo, da se to ni zgodilo, saj bi uprizoritev lahko pomembno dopolnila že tako fascinantno zgodbo vse bolj ostrega in radikalnega novega političnega gledališča, ki se je v tistih letih suvereno uveljavljalo na slovenskih in jugoslovanskih odrih. Poleg tega bi nas zgodaj opozorila na novega in vsaj za slovensko recepcijo drugačnega Pinterja, kot smo ga (z maloštevilnimi uprizoritvami) poznali od prej. Kajti poznavalci so dramo z dna predala hitro umestili v kontekst vse bolj opaznega političnega aktivizma, ki je Pinterja zajel in kmalu tudi že obsedel prav na prehodu med sedmim in osmim desetletjem prejšnjega stoletja, izražal pa ga je tako z javnimi nastopi kot z "novo" pisavo gledaliških in drugih besedil, ki jih je napisal po letu 1980, da bi svoj vrh dosegel na prelomu stoletij, z radikalno kritiko politike ameriškega predsednika Busha in britanskega premiera Blaira, s protesti proti vojnam v nekdanji Jugoslaviji, Afganistanu in Iraku, z opozarjanjem na globalne klimatske spremembe, ki so posledica brezobzirnega svetovnega kapitalizma in z drugimi podobnimi akcijami, da so slavnega dramatika po analogiji z jeznimi mladeniči iz njegove mladosti začeli označevati kar z jeznim starcem (angry old man).

Šele kritik Michael Billington je v izjemni biografski in teatrološki študiji, ki jo je prvič objavil leta 1996,⁹ postavil dramo Varovano območje na ustrezno ali kar na njeno pravo mesto. Političnost ne naseli Pinterjeve dramske pisave šele v osemdesetih, trdi Billington, temveč je v njegovih dramah latentno navzoča od samega začetka, od njegovega prvenca Soba (Room, 1957) dalje. Zato je Varovano območje politična drama (ali nemara farsa) par excellence, kot je to na določeni ravni tudi Zabava za rojstni dan in kot so to pravzaprav vsi njegovi zgodnji teksti, vse do Hišnika (The Caretaker, 1960) ali celo do Vrnitve domov (The Homecoming, 1965), tako da se Pinter s svojo naslednjo pomembno politično dramo No Man's Land (1975), še posebej pa z enodejanko Mountain Language (1988) in drugimi poznimi besedili samo vrača na dobro znani teren kritične dramske pisave. Prav v njegovi političnosti, zaradi katere je Varovano območje že v fazi sinopsisa naletelo na molk in nelagodje med uredniki (in cenzorji) na BBC, gre iskati temeljni razlog, zakaj je avtor besedilo takoj po nastanku spravil v predal. Res je, da je že med pisanjem Varovanega območja mislil na Hišnika, ki ga je potem začel pisati še istega leta in mu je po bolečem porazu ob uprizoritvi Zabave za rojstni dan (The Birthday Party)¹⁰ čez noč prinesel svetovno slavo, toda Pinter se je nedvomno zavedal učinkov, ki bi jih prinesla uprizoritev njegove "črne farse" o dogajanju v skrivnostni državni ustanovi, ki pod krinko znanosti izvaja nenavadne in do konca surove "raziskave" na ljudeh z uporabo elektrošokov in drugih oblik fizičnega in psihološkega nasilja, napisane iz duha, atmosfere in paranoj hladne vojne in kot dramatično razkritje različnih oblik državnega nasilja nad posameznikom tako na Zahodu kot v "komunistični" Vzhodni Evropi (spomnimo se zapiranja političnih nasprotnikov v psihiatrične ustanove v nekdanji Sovjetski zvezi). Navsezadnje se je pošteno opekel že pri Zabavi, se morda ustrašil še enega poraza, ki ga kot dramski avtor morda ne bi preživel, predvsem pa je bil prepričan, da konvencionalno londonsko gledališče, kjer sta v petdesetih kljub Osbornu in Weskerju¹¹ prevladovala tradicionalni realizem in zabava za široko občinstvo, še ni pripravljeno za dramo, ki je sicer nastala iz spontanih vzgibov (in celo iz osebne izkušnje¹²), a tudi pod vplivi Becketta, Joycea in Ionesca, ki so jih angleška gledališča uprizarjala selektivno in z velikimi obotavljanji, pa tudi Camusove in Sartrove filozofije absurda, teoretskega in filozofskega diskurza radikalne gledališče revije Encore,¹³ navsezadnje tudi iz avtorjevega silovitega odpora proti konvencionalnemu gledališču, ki ga je spoznaval kot igralec, predvsem pa kot kritični upornik, v kakršnega se je razvil v svojih mladih letih. Se je njegovo uporništvo nemara obrusilo in otopelo, kot špekulirajo nekateri interpreti, spričo novih življenjskih okoliščin, v katerih se je znašel mladi Pinter (nenadna poroka in rojstvo sina, revščina, po drugi strani pa konec mladostnih prijateljstev, predvsem razpad legendarnega hackneyskega ganga, prijateljske skupine, s katero je Pinter nekaj let delil vse svoje življenje ter v ozračju boemske družabnosti in dolgotrajnih nočnih debat spoznaval tudi svet umetnosti, predvsem literature in filma)? Ali pa je bil v ozadju nemara drugačen premislek, bojazen, da bi bila namreč drama v tedanjih črno-belih političnih opredeljevanjih lahko razumljena narobe, zgolj kot kritična upodobitev tiste druge, "sovražne" strani? Ali pa je imel pred sabo že jasno vizijo svojega prihodnjega življenja, ki ga je zaznamoval prav veliki uspeh s Hišnikom nato pa avtorjev meteorski vzpon med britansko intelektualno in družbeno elito? Se je jezni mladenič (kritični citoyen) nenadoma "potuhnil" in prepustil svoje mesto in svojo družbeno pozicijo "buržuju", da bi se dvajset let pozneje znova prebudil iz hibernacije kot nenehno jezni starec, ki je v svoji prtljagi prinesel iz preteklosti pravšnjo igro za čas, v katerem se je iznenada "prebudil" kot dejavni politični subjekt? Kakorkoli že ugibamo: dejanskih razlogov za nekdanji diskretni umik Varovanega območja Pinter nikoli ni prepričljivo pojasnil. Njena usoda, bi lahko rekli, je postala še ena izmed njegovih slovitih dramaturških zagonetk in še vedno predstavlja tudi središče vseh branj in odrskih interpretacij te drame.

O čem govori Varovano območje, kaj uprizarja, zakaj je prav danes čas za novo odrsko reinterpretacijo tega nestandardnega Pinterjevega besedila? Zgodba je preprosta: v nenavadno (medicinsko, psihiatrično?) ustanovo pride nov član osebja, ambiciozen mladenič, ki računa na uspešno znanstveno (ali nemara le birokratsko?) kariero, postane pa priložnostni krivec za posilstvo in umor, ki ju je v resnici zagrešil kar vodja zavoda, potem pa še poskusni zajec za absurdni eksperiment s predoziranimi električnimi impulzi. Lamb (tako je mladeniču ime) ni skrivnostni, molčeči upornik na brezupnem begu pred družbo kot na primer Stanley v Zabavi za rojstni dan, nasprotno, prej bi lahko govorili o nekritičnem mladem povzpetniku, ki si najbolj od vsega želi službenega napredovanja, saj ima navsezadnje vedno pripravljen kup dobrih zamisli o nadaljnjem delu zavoda. Lamb ne problematizira same ustanove in njenega do kraja absurdnega ne-smisla, temveč ogroža trenutno "vladajočo koalicijo" (skupino štirih, med sabo do neznosnosti sprtih primerkov državne birokracije, ki so za svoj bizarni prostor pod soncem pripravljeni med sabo obračunati tudi z noži) prav z novimi, svežimi idejami, tudi z novo "politiko". Zato konča na električnem stolu.

Prvo branje pusti vtis, da je drama napisana kot kriminalka, umeščena v fantazmatski milje ZF-filmov, modernih prav v času njenega nastanka.¹⁴ Glede na vsebino in strukturo bi jo lahko napisal tudi Sartre (spomnimo se njegove farse Nekrasov iz leta 1956), če ne bi bilo tako značilnih Pinterjevih kratkih replik, pri katerih je zamolčano praviloma pomembnejše od izgovorjenega. Mnogi so jo interpretirali kot alegorijo o (nacističnih in stalinističnih) koncentracijskih taboriščih ali o psihiatričnih ustanovah kot zrcalu družbene in državne represije, kot predfoucaultovsko kritiko psihiatrije, tega družbenega obrata za proizvodnjo norosti, ne pa za njeno zdravljenje (v Varovanem območju je edini resnični norec Roote, vodja zavoda), pa tudi kot kritiko stalinističnih zlorab psihiatrije za obračun z disidenti, seveda pa lucidni kritični bralci drame niso spregledali niti aluzij na "demokratične" mučilnice, kot so jih Britanci prakticirali na primer na Severnem Irskem, Američani pa (v novejši zgodovini) v iraškem Abu Graibu, v Guantanamu itd. "The hothouse" oziroma "varovano območje" naj bi torej predstavljalo nekakšen družbeni eksces, skrivno ustanovo, ki deluje nekje na neznani lokaciji, daleč stran od oči javnosti, pod krinko humanosti (pomoč ljudem v stiski) pa v resnici izvaja nadzor nad ljudmi in ustvarja nekakšen sistem za predelavo človeških individualnosti v brezosebne in, domnevamo, tudi povsem apolitične številke.

Prvo slovensko uprizoritev Varovanega območja gradimo na nekoliko drugačnem branju drame. Pinterjev humanitarni zavod ni eksces, temveč obče pravilo, splošno stanje družbenih odnosov in povezav, kvečjemu negativna utopija današnjega časa, ki jo manifestirajo dejanski politični koncepti in prakse. Povedano na kratko: Pinter v Varovanem območju uprizarja kar družbo samo oziroma njeno temeljno idejo. Osnovna dejavnost zavoda, ki ga drama prikazuje, je eksperiment s človekom v pogojih družbene izolacije, nesvobode in nasilja, po drugi strani pa tudi v varnem zavetju "tople grede" in drugih oblik družbenih inkubatorjev. "Varovano območje", ki so ga zasnovali Rootovi predhodniki po drugi svetovni vojni, je po temeljni ideji in konstrukciji, zapisani potem tudi v "ustanovitveni akt", v celoti demokratična ustanova, pravzaprav nekakšen zgled demokracije ali kar njen bistveni učinek. Še več, Varovano območje ni drama o totalitarizmu ali tajnih službah, temveč oster dramski portret tistega družbenega sistema, ki smo se ga navadili označevati z besedo demokracija. Totalitarnih političnih praks, pripoveduje drama, ni treba iskati na tujih tleh in v eksotičnih državnih ureditvah, saj že od nekdaj zasedajo prostor kar tu, med nami, v demokraciji.

Drama se povsem v skladu s klasičnimi dramaturškimi pravili začne z dvojnim ekscesom: uslužbenec Gibbs "obvesti" vodjo zavoda Roota, da je eden izmed pacientov umrl, neki drugi pacientki pa se je pravkar rodil otrok. Preiskava, ki jo ukaže Roote, hitro odkrije, da je storilec pri obeh dogodkih prav on sam, vodja zavoda, ki zdaj (kot v Kleistovem Razbitem vrču) preiskuje svoje lastne zločine, z namenom seveda, da bi jih vsaj pro forma prikril, kajti resnico tako ali tako poznajo že vsi. Njegov podrejeni mimogrede navrže tudi opombo, da bo otrokovega očeta težko najti, kajti s "pacientko" naj bi (proti njeni volji?) občevala večina osebja zavoda. Množična zloraba pooblastil je v tej znanstveni ustanovi nekakšna splošna praksa. Toda stvari se zapletejo, kajti Roote, nekdanji oficir v bojnih enotah, lunatični norec, nasilni pijanec, posiljevalec, nemara tudi morilec, predvsem pa znanstveni analfabet, vse bolj spoznava, da se v ustanovi dogaja še nekaj hujšega, da se je zamajal njen temeljni red in da je na obzorju katastrofa. Pa kaj je narobe s to hišo? Vse je zabasano, zablokirano, zjebano. Vse gre v maloro, vpije in si potiho želi, da bi bilo vse to res in ne le njegova delirična fantazma, saj lahko le ruševine prekrijejo zločinsko resnico njegovega projekta. Smrt in rojstvo, pa še božič za povrh so pravo presečišče za trk, ki se lahko izteče le v povzročitev splošne nevarnosti in nazadnje v prelivanje krvi. Njegovo življenjsko delo se mu dobesedno sesuva pred očmi, toda nič ne de: po nekakšnem uporu pacientov (revoluciji), katerega žrtev je na koncu tudi Roote, bo, demokratično, kot je treba, imenovan nov šef zavoda, ki bo vodil zadevo do nove krize (katastrofe), stare zločine pa, v dogovoru z "ministrstvom", pometel pod preprogo.

Varovana območja, inkubatorji, vračanje totalitarnih vzorcev v državne ureditve, politične koncepte in vsakdanje življenje, vsakršno omejevanje svobode, vsesplošno nadzorovanje ljudi, obsedenost s katastrofičnimi scenariji prihodnosti, vse to so motivi, ki Pinterjevo dramsko fikcijo srhljivo približujejo današnji evropski družbeni realnosti. Zato danes ni več dvoma, za kateri čas je bila drama v resnici napisana. Njena grozljiva vizija se je že zdavnaj udejanjila in jo, pacienti, vsakodnevno živimo. Vsi mi smo danes statisti v tej surovi komediji.

Opombe

1  Harold Pinter se je septembra 1956 poročil z igralko Vivien Merchant, 29. januarja 1958 pa se jima je rodil edini sin Daniel. Tudi sam Pinter se je v petdesetih letih po neuspešnem študiju na Royal Academy of Dramatic Art (RADA) preživljal v glavnem kot igralec v potujočih gledaliških skupinah in v londonskih predmestnih gledališčih.
2  Martin Esslin, Pinter the Playwright. Methuen Drama, London, 20006, str. 84 (prva izdaja 1970).
3  Mel Gussow, Conversations with Pinter. Grove Press, New York, 1996, str. 62–63.
4  Tako "nepričakovana" ta najdba le ni bila. Martin Esslin v citirani knjigi navaja, da mu je Pinter dal v branje kopijo prve, izvirne verzije drame že med pripravami prve izdaje študije Pinter the Playwright, se pravi leta 1970 ali prej. Prim. Martin Esslin, nav. delo, str. 84.
5  Zanimivo: leta 1980 se je Pinter po dolgoletnih mučnih nesoglasjih v zakonu ločil od svoje prve žene Vivien in se kmalu nato poročil z lady Antonio Fraser, uspešno pisateljico zgodovinskih romanov, romansiranih biografij in kriminalk.
6  Nenehno radovedni mediji so fiktivni ljubezenski trikotnik iz drame nenehno povezovali z avtorjevimi številnimi erotičnimi prevarami ter družinskimi spori in spopadi.
7  Pinter je bil v svojih mladih letih dokaj uspešen igralec, kritiki so ga hvalili, kljub temu, da ni imel ustrezne igralske izobrazbe, seveda pa je redko dobil priložnost, da bi igral tako kompleksne in v vseh pogledih zahtevne vloge, kot je Roote v Varovanem območju. Večinoma je nastopal v stranskih vlogah.
8  Drama se je znašla v repertoarnih načrtih MGL za sezono 1981/82, za člane sveta, ki so menda predlog zavrnili, pa je dramo na hitro prevedel Dušan Tomše in jo naslovil Topla greda. Nemara je dramo predlagal za prvo slovensko uprizoritev (poleg kolegice Mojce Kreft) tudi pokojni dramaturg Marko Slodnjak, s katerim sva si po naključju v začetku leta 1981 v Berlinu ogledala prvo nemško odrsko izvedbo v tamkajšnjem Schloßparktheatru. Tako Slodnjaku kot Kreftovi pa ideje ni uspelo uveljaviti in tudi Tomšetov prevod je obležal v fazi osnutka. Naslov Topla greda je kakopak aludiral na Rožančev "original", ki je bil takrat še pod strogo sodno prepovedjo. Prav tako ni mogoče spregledati naključja, da je v istem zgodovinskem času nastala slovenska drama s podobno tematiko, kot jo dramatizira Pinter, namreč Jančarjev Veliki briljantni valček.
9  Michael Billington, Harold Pinter. Faber and Faber, London, 2007 (prva izdaja 1996), str. 101–106, glej tudi odlomek, objavljen v pričujoči številki gledališkega lista.
10  Dramo, ki danes velja za eno ključnih Pinterjevih besedil in za vzorčni primer njegovega kanona, so kritiki ob premieri uničujoče raztrgali, tako da jo je producent že po nekaj dneh umaknil s programa. Billington dogodek označuje za … one of the most famous flops in theatrical history; prim. nav. delo, str. 74.
11  Drama Johna Osborna Ozri se v gnevu (Look Back in Anger, 1956) in dramska trilogija Arnolda Weskerja, ki jo sestavljajo socialne drame The Kitchen, 1957, Chicken Soup with Barley, 1958 in Korenine (Roots, 1958) pomenijo veliko prelomnico v povojni britanski dramatiki.
12  Glej citirani prevod v pričujoči številki GL.
13  Gledališka revija Encore je izhajala v Londonu med letoma 1954 in 1965. Njen današnji naslednik je spletni časopis Encore Theatre Magazine.
14  Tudi berlinska predstava, ki sem jo gledal v začetku leta 1981, je imitirala žanr znanstvene fantastike, se omejila na takrat aktualno temo medicinskih eksperimentiranj in se izognila vsakršni politični poanti.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/6,5MB)